»On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem.« (Mt 3,11)

To je obljuba Janeza Krstnika iz današnje Božje besede, ko vstopamo v drugi teden naše adventne poti proti prazniku živega Boga, proti prazniku srečanja z živim Bogom v našem življenju. Ta Božja beseda nas spodbuja, da bi naredili korak naprej. Da bi res poglobili svoj odnos do Boga, očistili tiste struge, potoke in poti, ki so se morda zamašili, kjer se je nabralo marsikaj, kar nam otežkoča pretok žive vode Božjega Duha v naše življenje.

Najbolj osnovni tok, po katerem k nam prihaja Božja milost, je MOLITEV. Zato nas Janez Krstnik danes vabi k temu drugemu koraku, da ga storimo v tem adventnem času – da poglobimo, očistimo in utrdimo našo molitev.

Pri molitvi smo slovenski kristjani še posebej šibki. Po neki evropski raziskavi o vernosti in molitvi smo namreč prav pri repu v Evropi med tistimi, ki najmanj molimo.

Lahko se vprašamo, na čem v resnici gradimo našo vero? S čim jo hranimo? Gotovo s tradicijo, z našo pridnostjo, z dobrimi deli. Vendar pa se moramo zavedati, da bodo brez molitve, brez popolnega zaupanja v moč nekoga Drugega nad našim življenjem, vsa naša dela usmiljenja zgolj minljiva dela, zgolj človeški humanizem, ki se bo prej ali slej utrudil.

Nek mlad človek mi je prejšnji teden prav o tem rekel, zakaj se mu zdi, da tako malo molimo. Morda zato, ker smo prenehali ljubiti Boga. Premalo je namreč Boga samo spoštovati, premalo je Boga samo poznati, premalo se je Boga celo bati, potrebno ga je imeti rad. Da ga čutim ob sebi, da vem, da sem v njegovih očeh dragocen. Da bi okrepili ta Božji pogled na naše življenje, moramo vsi poglobiti našo molitev.

Premalo je moliti samo z obrazci. To je prvi korak, katerega smo se ga naučili, a to je tako, kot bi v šoli ostali le pri abecedi. Obrazci so okvir, v katerem in po katerem pred Boga postavljamo to, kar smo, sami sebe, naše življenje, to kar nosimo, kar čutimo, kar vsak dan živimo, kar nas prizadane, kar potrebujemo, za kar želimo prositi. K takšni živi molitvi, ki izhaja iz človekovega hrepenenja in pričakovanja, nas v današnjem berilu vabi prerok Izaija:

»V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina.«

Velikokrat se v našem življenju naberejo stvari, razne navade, razne besede, zamere, prizadetosti, ki ustavljajo ta tok žive vode Svetega Duha v naše srce in v naše življenje.

O vsem tem nam Božja beseda v adventnem času res zelo bogato govori. Čeprav se nam zdi, da smo vse že slišali, da vsako leto ponavljamo iste besede adventnega bogoslužja, delamo morda enake sklepe itd., je Božja beseda prav zato, ker je živa in izhaja iz Svetega Duha, vedno nova. Nova je tudi zato, ker sem jaz vsak dan nov. Z vsakim jutrom in z vsakim dnem na novo vstopamo v življenje in sprejemamo Božji dih in Božji dar. Gospod nam daje mnogo priložnosti, da iz vsakega dneva tudi sami naredimo dar.

Gospod nas želi tudi po Božji besedi, ki nam jo daje in odpira, ne samo pri sveti maši, ampak tudi doma, ko si vzamemo čas za našo molitev in branje Svetega pisma, krepiti in nam kazati, kdo v resnici je v našem življenju.

V prvem tednu adventa smo si vzeli za izziv, da bi se učili poslušati, da bi poslušali, da bi nadzorovali svoje govorjenje, da bi res drugega poslušali s srcem in ga poskušali razumeti. Zavedamo se, da je to samo prvi korak.

Drugi korak pa je, da na to poslušanje odgovorimo tudi z besedo, z molitvijo. Da to poslušanje prehaja v odgovarjanje tistemu, ki smo ga v resnici slišali v svojem srcu.

Imamo izkušnjo, kako hitri smo pri besedah in površni pri poslušanju. Ko si vzamemo čas za slišati drugega pa tudi za poslušanje glasov v nas samih, zaslutimo, da nas nagovarja nek globlji glas, ki nas pozna. In to je glas Svetega Duha.

Papež Frančišek se ne utrudi ponavljati, da je glavni, prvi in najpomembnejši voditelj Cerkve Sveti Duh. Zato je tudi edini, ki pozna pot, kam naj Cerkev gre v teh novih časih. Bolj kot bomo zmogli drug ob drugem in drug z drugim prisluhniti Svetemu Duhu ter skupaj razločevati, od katerega duha prihajajo besede, bolj jasno bomo lahko zaslutili, da je Gospod živ in da ima tudi danes načrt za svojo Cerkev pod vodstvom Svetega Duha.

Jezus nam je Svetega Duha predstavil kot tolažnika, kot tistega, ki nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nas uči Božja beseda. V njegovi naravi je torej, da tolaži.

V današnjem berilu smo slišali preroka Izaija, ki trikrat ponovi: »Tolažite, tolažite, tolažite moje ljudstvo.« Kaj je tista tolažba, ki jo tako zelo potrebujemo, s čim nas Sveti Duh želi tolažiti?

S tem, da nam sporoča glavno oznanilo adventnega in božičnega časa, da Bog želi prebivati z nami. To, kar bomo slišali v slovesnem oznanilu božične polnočnice:

Glejte Emanuel, Bog z nami! Devica bo spočela in rodila sina, po katerem bo Bog vedno in trajno z nami, z vsakim izmed nas. To je tisto, kar vsak od nas v srcu želi in mora vedno znova slišati. To je najlepše oznanilo; da je nekdo ob nas, ki nas pozna, nas varuje, nam daje rast in tudi prihodnost, tudi takrat, ko vse okoli nas morda umira, se stara in odpada.

Apostol Pavel zato zapiše najlepše besede o tem, kaj Sveti Duh dela v človeku, ko pravi: Sveti Duh nam omogoča, da vedno znova kličemo Boga kot očeta: Abba, Oče! Kar z drugimi besedami pomeni, da se vedno znova prepoznavamo kot tisti, ki nas ima Bog rad, kot ljubljeni sinovi in hčere, za katere si Bog želi, da živimo polno življenje.

K temu nas spodbuja Janez Krstnik v današnjem evangeliju, ko vabi vsakega, da bi v teh dneh tudi mi našli pot v puščavo, da bi ustvarili prostore in trenutke tišine za molitev, kjer bomo lahko prisluhnili glasu Svetega Duha, ki nas želi tolažiti in spodbujati, da zaupamo Bogu. Da se odrečemo strahovom, različnim navadam in razvadam, ki nam tolikokrat veliko obljubljajo, a nas potem pustijo same, osamljene, včasih osramočene in žalostne.

Vsak lahko kljub svoji zaposlenosti najde dovolj trenutkov in možnosti, da se ustavi, da zasliši Svetega Duha, ki kliče v nas.

Kar nam Sveti Duh daje, govori in polaga v srce, bo tudi zrastlo. Ne po naših močeh in zaslugah. Mi lahko pripravljamo in odpiramo naše roke, našo zemljo in naše srce, semena pa so Božja in ta semena rodijo.

Apostol Pavel nam pravi, kako dragocena so ta semena. Imenujejo se ljubezen, veselje, mir potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To so lastnosti, ki prinašajo srečo in polnost v naše življenje.

Sprejmimo v tem drugem adventnem tednu povabilo Janeza Krstnika in to, kar smo slišali pri apostolu Petru v drugem berilu, ko pravi:

Ne smete prezreti, da je pred Gospodom en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Pri Gospodu je čas, On potrpežljivo čaka, On ne odlaša s svojim prihodom, ampak nam v svoji ljubezni in potrpežljivosti daje možnost, da bi ga vzljubili. Ne prisiljeno, ampak iz ljubezni, ko v življenju izkusimo njegovo ljubezen, moč in odpuščanje.

Preko molitve, preko Svetega Duha, lahko to Božjo moč in darove vedno znova prinašamo v svoje življenje. Zato prosimo, da bi se v nas krepil ta Božji otrok, to zavedanje in spoznanje, da smo ljubljeni in dragoceni v Božjih očeh. Da bi se potem vedno znova zavedali tudi darov, ki jih Gospod daje vsakemu izmed nas, ne glede na to, ali smo mladi, stari, zdravi, bolni. Vsak prinaša na skupni oltar Cerkve in sveta tisti dragoceni dar, ki ga Bog potrebuje, da po njem spreminja in lepša ta svet.

S tem bomo skupaj v sinodalnem duhu rastli kot Cerkev, kot občestvo, kot družina bratov in sester, ki želi hoditi skupaj, ki želi moliti skupaj, ki želi darovati ljubezen drug za drugega. Samo na ta način bomo lahko izpolnili svoje poslanstvo – da smo priča Božje ljubezni v tem svetu, da bi svet in še prej mi sami res verovali, da nas je On poslal in da ima tudi po nas danes načrte v tem svetu, v katerem živimo.

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž
Celjski škof

Vir: https://skofija-celje.si/skofove-sinodalne-adventne-kateheze/