Prve šolske dni – natančneje: od 1. do 7. septembra – bo med drugimi pobudami zaznamoval tudi Teden vzgoje, ki ga že šestič pripravljajo v Društvu katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), zadnja leta v sodelovanju s Komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci in Slovenskim katehetskim uradom.
O temeljnih sporočilih in namenih Tedna vzgoje so na tiskovni konferenci dan pred začetkom spregovorili njegov koordinator in podpredsednik DKPS Slovenije Matevž Vidmar, predsednik Komisije za šolstvo pri SŠK škof dr. Anton Jamnik ter duhovni asistent DKPS in urednik revija Vzgoja p. dr. Silvo Šinkovec.
Dotaknimo se najprej odgovora na vprašanje, kako je dozorela odločitev za naslovne tematiko, zajeto v treh pojmih oz. vrednotah strpnosti, spoštovanja in sodelovanja. Na prvi pogled bi si morda mislili, kot je dejal Matevž Vidmar, da je zlasti zaradi zadnjega pojma geslo Tedna vzgoje prišlo na površje zaradi naravne katastrofe, ki je nedavno zadela Slovenijo. A tak odgovor ni točen, saj je tematika dozorela že v preteklem šolskem letu in je tako odmev na takratne pojave, ki pa so še vedno zelo aktualni v šolskem prostoru: porast nasilja med mladimi (spomnimo na dogajanje v Srbiji, pa tudi pri nas); vstopanje takih vsebin v šolski prostor, ki krnijo osebno, spolno in domovinsko identiteto med odraščajočimi; vsi, ki delujejo v šolskem prostoru, pa se bodo (predvsem ob pobudi za uzakonitev evtanazije) gotovo srečali tudi z vprašanji, kot je nedotakljivost človekovega življenja.
Teh in še drugih vprašanj – zlasti tistih, ki področje vzgoje in izobraževanja odpirajo duhovnemu razmisleku – se dotika sedem prispevkov, ki so jih v gradivu za Teden vzgoje 2023 pripravili raznoliki pisci: Katja Podobnik (svetovalna delavka, mama in stara mama), Marija Pisk (upokojena profesorica), s. Barbara Šelih (katehistinja), Klara Levstek (profesorica na srednji šoli), dr. Leon Oblak (univerzitetni profesor), Benjamin Tomažič (srednješolski profesor in direktor Inštituta Integrum) ter dr. Anton Jamnik (predsednik Komisije za šolstvo pri SŠK, tudi sam univerzitetni profesor). Poleg teh prispevkov gradivo, ki so ga pripravili v DKPS, prinaša še molitev ob blagoslovu šolskih torb in šolskega leta ter prošnje, za katere želijo, da bi vsak dan Tedna vzgoje odmevale pri bogoslužjih v slovenskih cerkvah.
A vrnimo se za trenutek še k geslu Tedna vzgoje. O njem je spregovoril tudi p. dr. Silvo Šinkovec. Po njegovih besedah je ta naslov dejansko nastal že pred 25 leti, ko so v DKPS pisali etični kodeks za svoje člane in se je postavilo vprašanje, katere vrednote bodo zapisali vanj. Ena takih vrednote je strpnost – da torej z ljudi drugačnih prepričanj, vrednot, vere, položajev … potrpimo in jih bolj ali manj pustimo pri miru. Toda to je le prva stopnička. Naslednja je drža spoštovanja vsakega človeka, kar je še toliko bolj pomembno pri pedagoškem delu: to je drža, v kateri nas v resnici zanima, kako živi in razmišlja bližnji, katera so njegova temeljna prepričanja in verovanja; ko nas to zares zanima, se od drugega in drugačnega tudi učimo. To pa je eden temeljev pluralne družbe, v kateri drug drugega ne prepričujemo, temveč se vzajemno spoštujemo in se drug od drugega učimo. Naslednja stopnja pa je sodelovanje: radi bi živeli v zdravi družbi, ki lahko stopi skupaj v ključnih trenutkih. Prav zadnja naravna katarofa je po besedah p. Šinkovca pokazala, da je pri nas še vedno globok humus sodelovanja in ga niso razgradile številne razprtije, za katere se zdi, da prevladujejo v javnem prostoru.
Ta spoznanja o strpnosti, spoštovanju in sodelovanju so v jedru pedagoške strategije, ki jo že četrt stoletja razvijajo slovenski katoliški pedagogi in s katero prek različnih projektov –poudarjeno skozi letošnji Teden vzgoje, sicer pa tudi preko revija Vzgoja, ki bo kmalu izšla v stoti jubilejni številki, in številnih drugih projektov, kot so seminarji, mednarodne konference …. – vstopajo v šolski prostor.
Vanj želijo prispevati svoj glas, ki je tudi glas opozorila, da v slovenski šoli, ki je odlična po intelektualni zahtevnosti, zelo primanjkuje vsebin s področja etike in duhovnosti. Ti področji sta po prepričanju p. Šinkovca izrazito podhranjeni, zato želi Teden vzgoje izzveneti tudi kot poziv in vabilo za spremembe – zlasti vabilo katoličanom, da vzgojno-izobraževalni prostor spremljajo z molitvijo in vanj prinašajo svetost.
Kot smo že zapisali, je med pisci razmislekov letošnjega Tedna vzgoje tudi škof dr. Anton Jamnik. V vlogi predsednika Komisije za šolstvo pri SŠK se je zahvalil sodelavkam in sodelavcem DKPS za organizacijo te pobude, ki že s svojim imenom jasno sporoča, da v šoli ne gre samo za učenje, faktografijo, védenje, znanje, kar je seveda tudi pomembno, ampak gre za to, da v celotni vzgojno-izobraževalni vertikali otroci, učenci, dijaki, študentje tudi osebnostno rastejo kot ljudje.
Spoznanje o pomembnosti vzgojno-izobraževalnega prostora za takšno rast je po škofovih besedah prišlo še zlasti do izraza v koronskem obdobju izoliranosti, zapiranja v imaginarni svet, ki so ga krojili splet, družbena omrežja, različne aplikacije … Stvari, ki so morda dober pripomoček, so iz sredstva postale cilj, ki je marsikoga zlasti med mladimi vodil celo v odvisnost in tako v hude stiske, osamo. Danes se temu pridružujejo še izzivi, ki jih s seboj prinaša vedno bolj razširjena uporaba umetne inteligence, ki je po eni strani lahko dobra pomoč, po drugi strani pa lahko prinaša uničujoče posledice za osebno rast, ustvarjalnost mišljenja, grajenje pristnih vzajemnih odnosov. To pa je v nasprotju z vizijo, ki jo zagovarja škof Jamnik, namreč da bi morala biti šola za učence, dijake, učitelje, vzgojitelje, starše in vse druge, ki sodelujejo v vzgojno-izobraževalnem procesu, »veselo pričakovanje samega sebe«, ne pa imaginarni svet kopice podatkov.
To pa je tudi tista podlaga, na kateri se šolski prostor lahko vzpostavi kot prostor pluralnosti, v katerem se spoštujejo (eden ključnih pojmov letošnjega Tedna vzgoje) tudi pravice staršev do takšne vzgoje njihovih otrok, ki je v skladu z njihovimi vrednotami. Če namreč šola postane prostor, v katerem se forsira neko – katero koli že – ideologijo, to predstavlja nasilje nad otroki, njihovimi starši, družinami. Danes se kaže, da je ena takih ideologij, ki preko raznih kanalov vdira v šolski prostor, npr. ideologija spola.
Na ta izziv je opozoril tudi p. Šinkovec in spomnil, da je to tematika, ki se ji v zadnjih številkah posvečajo tudi v reviji Vzgoja. Vprašanje spolne identitete je za nekatere resnično težko vprašanje, h kateremu je treba pristopati z veliko spoštljivostjo, druga raven pa je ideologija, ki mlade ljudi poriva v spreminjanje spola. P. Šinkovec v teh pojavih vidi nekakšno epidemijo, ki se zdi hujša od covidne – predvsem zato, ker so njene posledice bolj dolgoročne: mlade lahko pohabijo za vse življenje, kar je izrazito sporno in neetično. Podobno skrb (pri starših in številnih drugih kritičnih opazovalcih) zbuja tudi program Svetovne zdravstvene organizacije za spolno vzgojo – izzivi, na katere skušajo odgovarjati tudi slovenski katoliški pedagogi.
Toda v kolikšni meri je v družbenih razmerah, ko tudi nekateri sedanji politični odločevalci šolski prostor vidijo kot prostor družbenega inženiringa v skladu s svojimi partikularnimi progresističnimi interesi, slišan in upoštevan ta glas? V Društvo katoliških pedagogov Slovenije se zavedajo svojega položaja: društvo je strokovno združenje, ne politična stranka ali organizacija. Društvo je na državnem seznamu ustanov, ki s seminarji in drugimi prireditvami skrbijo za stalno izobraževanje učiteljev. Nikakor torej ni mogoče reči, da je društvo – strokovno gledano – izločeno: če imajo njegovi člani kaj povedati, to lahko storijo, obiskanost izobraževalnih in drugih dogodkov dejansko kaže, da je delo društva deležno širokega priznanja.
Kako bodo glede vzgoje in izobraževanja ravnali politiki, pa je seveda vprašanje zanje in volilno telo. Ko gre za politične odločitve smo, kot je dejal p. Šinkovec, ne nazadnje vsi v vlogi državljanov, torej volilnih upravičencev; to pa je vloga, ki lahko poskrbi, da se politične silnice tudi zamenjajo. Delo za dobre in trdne vrednote, delo za zdravo družbo je tako delo pri gradnji družbe od spodaj navzgor – in tako delo, ki se na koncu pozna tudi v političnem življenju.
Tudi škof Jamnik je opozoril na pomembno vlogo različnih subjektov civilne družbe v razpravi o bistvenih javnih vprašanjih, kamor sodi tudi razprava o vzgojno-izobraževalnem sistemu, o njegovih etičnih in vrednotnih temeljih. V tej razpravi želijo sodelovati tudi subjekti, kot sta DKPS in Komisija za šolstvo pri SŠK; slednja denimo s spremljanjem tega, kar se dogaja na področju zakonodaje, šolskih kurikulov – ne v smislu »vtikanja« v te postopke, temveč artikuliranja jasnih stališč. Ko gre za temeljna etična vprašanja, za spoštovanje človekovega življenja, njegove svobode, vrednot, ni mogoče biti tiho. Morda bi si nekateri sicer želeli prav to. Kot je dejal Matevž Vidmar, se že srečujejo v pojavi, ki v zvezi s temami, kot je ideologija spola, marsikdo v šolstvu raje molči, ker se boji posledic za osebni in službeni položaj.
Tudi v tej smeri želi Teden vzgoje 2023 opogumljati. Tega se dotika predvsem premislek, ki ga je za predzadnji dan tedna (torek, 5. septembra) pripravil univerzitetni profesor dr. Leon Oblak in v njem med drugim zapisal: »Ali smo kristjani strpni do nekristjanov in ali so nekristjani strpni do kristjanov? Primerov iz vsakdanjega življenja, ki ponujajo odgovor na to vprašanje, je veliko. Sam menim, da se strpnost do kristjanov konča v trenutku, ko odločno in na glas povemo svoje mnenje o perečih temah. Pedagoški delavci imamo na vseh stopnjah izobraževalnega sistema tudi odgovorno vzgojno vlogo. Delamo z mladimi, ki grejo skozi šolski sistem, v katerem je veliko pomanjkljivosti, ne samo ko je govora o naši polpretekli zgodovini, pač pa tudi na drugih področjih. Posebno nevarnost pa danes predstavljajo agresivni poskusi prevrednotenja pravih vrednot, ki temeljijo na spoštovanju človeka, njegovega življenja, družine, domovine in vsega ostalega, čemur pravimo krščanske vrednote. Kaj lahko naredimo krščanski pedagogi, da bi preprečili ali pa vsaj začasno zaustavili nasilen vstop škodljivih in dolgoročno pogubnih ideologij v izobraževalni sistem? Teorija spola počasi prodira v osnovne in srednje šole, na Univerzi v Ljubljani je že fakulteta z uniseks WC-jem oz. spolno nevtralnim straniščem, kot mu pravijo, kar je nov korak v smeri spreminjanja tradicionalnih spolnih shem v naši družbi. Ideologi teh teorij govorijo o vključevanju in spoštovanju ter neenakosti LGBTIQ+ oseb. Kdor argumentirano, četudi strpno in spoštljivo pove drugačno mnenje o tej temi, je takoj obtožen diskriminatornosti in sovražnega govora. Bomo zato molčali ali celo za vedno utihnili? Jaz ne bom. Želim ostati odgovoren in aktiven državljan. Držal se bom tistega, kar sem pred leti zapisal v besedilu skladbe z naslovom Povejmo naglas. Prepričan sem namreč, da smo o življenjsko pomembnih odločitvah, kot sta na primer splav in evtanazija, kristjani dolžni jasno izraziti svoje mnenje.«
Vir: Družina
