Na praznik vseh svetih je celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž v laškem svetišču sv. Martina daroval sveto mašo za vse žrtve nasilja med in po drugi svetovni vojni. V pridigi je nagovoril:
Dragi bratje in sestre!
Videl sem veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah.
To so preroške besede apostola Janeza, ki zvenijo v skrivnosti današnjega praznika, ki nam odpirajo duhovne oči, da bi videli globlje, da bi res vstopili v skrivnost tega praznika, ki nas pretresa in prebuja na dva načina, z dveh strani: Na en način nam govori o prazniku življenja, o prazniku izvora in cilja življenja, hkrati pa nam govori tudi o človeški šibkosti, krhkosti in ranljivosti, govori nam o smrti.
Pri nas je ta praznik še posebej izrazito zaznamovan s to dvojnostjo, z dvema imenoma, z dvema skrivnostnima poudarkoma, ko je hkrati praznik upanja in veselja, praznik svetih, praznik vseh svetnikov, v javnosti pa znan kot dan pokojnih, Dan mrtvih, ko se verni in neverni množično odpravimo na pokopališča, da bi izrazili svoje spoštovanje in povezanost z našimi pokojnimi.
Slovenci smo tukaj nekaj posebnega. V veliki večini so namreč naša pokopališča urejena tako lepo kot malo kje drugje po svetu. Smo med deželami, kjer prižigajo največ sveč na ta praznik (vsaj do nedavnega je bilo tako) in polagajo ogromno cvetja na grobove. Smo med tistimi, ki imamo najbolj domišljene in lepe spomenike, ki jih postavljamo našim pokojnim. Vse to govori tudi o lepoti značaja slovenskega človeka, ki se zaveda svoje povezanosti s pokojnimi in izpričuje vero, da grobovi niso zadnja postaja našega življenja, da so del našega življenja.
Morda prav zaradi tega še toliko bolj zveni tista kruta rana in kruta resničnost našega naroda, da imamo kljub vsemu tudi največ neodkritih, pozabljenih, z zemljo, s pozabo, s sovraštvom in z ideologijo zakritih grobov in morišč po naši deželi. Skoraj osemdeset let je že od konca druge svetovne vojne, pa še nismo našli prostora za vse grobove, za vse solze, za vso resnico.
Pravica do groba je temeljna človekova pravica in spada k tej resnici življenja, ki pripada vsakemu in mu je nihče ne more vzeti. To temeljno resnico jemljemo premalo resno. Čutimo in slutimo pa, da če teh naših zamolčanih in zasramovanih bratov in sester ne bomo sprejeli in posvetili, bodo kot skeleče rane skelele tako dolgo, dokler ne bodo dobile svojega miru in se ne bodo ustavile, ne pri tej naši generaciji, ne pri prihodnji. Čakale bodo na milostni trenutek spreobrnjenja in katarze. Težko je razumeti pa vendarle vidimo, da se žal to nasilje nad mrtvimi žrtvami še vedno ni ustavilo. Še vedno se jim tako ali drugače dogaja krivica, njihovega spomina se ne časti, njihovemu imenu se ne pokloni, še vedno so laž, ideologija in zaslepljenost tako močni, da prav ne spregovori ne razum ne srce.
Zato je prav, da se vsaj ob prazniku vseh svetih in ob svetem spominu na mrtve poklonimo vsem tem ljudem, vsem našim rajnim, vsem tistim pozabljenim in zamolčanim in jih sprejmemo ne samo v svojo zemljo, v svoja grobišča, ampak tudi v svoje srce.
Ko sva z vikarjem v teh dneh z molitvijo in blagoslovom obiskala številna grobišča in morišča, vse od Mosteca, Dobove preko Hrastnika, preko jam okrog Laškega pa tja do Celja in naprej, je povsod v teh krajih in ljudeh odsevala posebna moč: žalost in svetost kraja hkrati.Srečali smo se in v živo čutili pričevanje mnogih ljudi in bolečino, ki je še živa. Zdelo se mi je, da marsikje ravno ob teh zasutih grobovih in breznih rastejo najlepša drevesa in najlepše rastline, da je zemlja najbolj rodovitna, kakor da bi sama po sebi pričala, da je rodovitnost tukaj pognojena z žrtvijo, s smrtjo, z ljubeznijo, tudi z zamolčanim sovraštvom in neobrisanimi solzami.
Močno odmevajo v naših srcih in naši domovini besede preroka Ezekijela o teh mrtvih kosteh, o grobovih, ki niso sprejeti v človeška srca: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo… Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.«
V imenu Cerkve in v imenu vseh vas želim izreči zahvalo vsem tistim, ki pogumno in vztrajno obujajo, prebujajo in ohranjajo spomin na ta mesta, na te žrtve, na te ljudi, ki se ne utrudijo govoriti o tem in pričati za resnico ter na ta način skrbeti za življenje našega naroda, vse dokler ne bomo kot narod imeli pogum odgrniti to črno preprogo naše zgodovine, da bo lahko tudi ta preproga postala cvetoča in rodovitna zemlja novega življenja.
Pokojni pričujejo za življenje, ki lahko raste le iz resnice, le iz sprave in le iz ljubezni. Še več! Njihova žrtev postaja humus (gnojilo) novega življenja. Tako verujemo, to je naše upanje. Naš Gospod je že na začetku te nove zgodovine človeštva, ko je še v telesu hodil po naši zemlji, izrekel tiste velike besede, ki odmevajo in povzemajo skrivnost življenja: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo. Samo če umre, če prestopi mejo svojega egoizma, in strahu za samega sebe, če zmore odpreti oči za resnico, za drugega, za ljubezen, samo takrat rodi obilo sadov.
Po naši deželi je toliko teh skritih jam in skritih pokopališč, ki kličejo, da bi jih odkopali, ne samo s krampi in z lopatami, ampak predvsem s srcem in z ljubeznijo, da bi pustili, da bi to življenje pognalo rodoviten sad tudi v našem času in naši domovini.
Ko v teh dneh obiskujemo naša pokopališča, ko zalivamo te svete spomine z našim spominom, z našimi solzami, z našo ljubeznijo in z našo molitvijo, vključimo v to našo molitev tudi vse tiste, ki se jih nihče ne spominja ali pa se njihov spomin še danes sramoti in zatira.
Čeprav imamo Slovenci morda bolj malo uradno razglašenih svetih mož in žena, pa vendarle verujemo, vemo in izkušamo, da imamo pri Bogu veliko družino naših svetih mater, očetov in otrok, ki kličejo, prosijo in pričujejo za moč ljubezni in življenja. Nekateri med njimi so to svojo svetost, svojo ljubezen do resnice, do naroda in domovine izpričali tudi s tistim končnim in največjim, kar človek ima – s svojim življenjem. Zato lahko danes hvaležno sprejemamo tudi besedo apostola Janeza, ki nam razkriva oči za spoznanje, da nam je Bog že vsem podaril to novo življenje pri krstu. Vsi smo postali Božji otroci pri krstu, samo sprejeti moramo to resnico Božjega otroštva: Poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal.
Naj bo ta praznik Vseh svetih za nas ne samo srečanje z lepoto naših pokopališč, z lepoto našega spomina do naših pokojnih, z ljubeznijo in s hvaležnostjo, ki nam jo prebujajo spomini na naše starše, na naše najbližje, ampak naj bo to hkrati tudi prošnja k nebeškemu Očetu za pogum in vero, da bomo tako, kot nas spodbuja ta sinodalna pot, katero hodimo z vso Cerkvijo v tem času, prepoznali sebe kot občestvo izvoljenih, kot občestvo bratov in sester, med katerimi ni preprek, ni meja med živimi in mrtvimi; vsi skupaj bomo lahko nekoč zrli nebeškega Očeta. In vsi skupaj s pomočjo drug drugega hodimo po tej poti do končnega cilja, potrebujemo drug drugega, tistega, ki ga vidimo na svoji desni in levi, pa tudi tistega, ki ga ne vidimo, katerega morda niti ne poznamo, ki je nekje zakrit in pobit … Tudi te ljudi potrebujemo, ker samo skupaj smo lahko družina Božjih otrok, Kristusovo telo, ki se imenuje Cerkev. Naj nam Gospod okrepi to vero in naj nam da poguma, vere in ljubezni, da bomo za to vero zmogli tudi pričevati.
