Dragi bratje in sestre!

Lepo Vas pozdravljam v baziliki Marije Lurške v Brestanici. Zahvaljujem se gospodu župniku Tomažu Šojču, rektorju bazilike, in vsem, ki ste pripravili današnje srečanje. Hvala zdravstvenemu osebju, prostovoljcem in drugim, ki skrbite za starejše in bolne, da so lahko tudi na jesen življenja, ko pešajo moči, enakovredni člani naše družbe in krščanske skupnosti ter so deležni potrebne oskrbe in sočutja.

Z leti življenja se staramo. S starostjo pešajo moči, pridejo bolezni in trpljenje. Čeprav vse to vemo v naprej, nas bolezen vedno preseneti in spravi v stisko, prav tako težko sprejemamo, da je življenje postalo težje in drugačno, spremenjeno.

Bolezen je del naše človeške izkušnje. To vemo vsi. Tudi papež Frančišek, ki nam večkrat spregovori o svoji lastni izkušnji trpljenja, pove tole: »Starost lahko postane nečloveška, če jo doživljamo izolirano in zapuščeno, če je ne spremljata skrb in sočutje. Ko hodimo skupaj, je normalno, da se nekdo počuti slabo, da se mora ustaviti zaradi utrujenosti ali kakšnega dogodka na poti. V teh trenutkih lahko vidimo, kako hodimo: ali res hodimo skupaj ali pa smo na isti poti, vendar vsak zase, vsak skrbi za svoje interese in prepušča drugim.« (prim. Poslanica ob 31. svetovnem dnevu bolnikov, 11. 2. 2023)

Papež Frančišek nas je ob letošnjem 31. svetovnem dnevu bolnikov, sredi sinodalnega procesa o Cerkvi, povabil k razmisleku o tem, kako se lahko prav skozi izkušnjo šibkosti in bolezni naučimo hoditi skupaj v Božjem slogu, ki je bližina, sočutje in nežnost. Da zaživimo kot skupnost, občestvo verujočih v vstalega Gospoda, kjer ne bo nihče v potrebi in zapostavljen.

Sočutje do ranljivih je v okolju, kjer veljajo in imajo vrednost le uspeh, zdravje in dobiček, potrebno posebej krepiti in na novo ovrednotiti. Ranljivosti nas je strah. Bežimo stran. Še posebej, ker nas vseprisotna tržna kultura sili, da šibkost zanikamo. Za krhkost ni prostora. To je znak šibkosti, ki se ji izmikamo. Tudi smrt bi najraje ignorirali. Včasih so ob pokojnih več dni molili in se pogovarjali, se od njih poslovili. Pokojne pokopavamo praktično brez prostorja žalovanja. Nismo pripravljeni na to. Posledično nas zlo, ko nas zadane, še bolj osupne.

Stiska vpliva tudi na bližnje. V negotovosti, kaj sedaj, se večkrat umaknejo. Ne vedo, kako naj se v novi situaciji vedejo. Lahko tudi sami dobimo občutek, da drugih z boleznijo ne smemo bremeniti. Tako se začne osamljenost, ki nas zastruplja z grenkim občutkom krivde ali krivice. Zdi se včasih, da nas je tudi Bog zapustil.

V takih trenutkih vera v Boga še posebej pomaga osmisliti naše trpljenje, čeprav ga ne razumemo in ga težko sprejemamo. V molitvi in zakramentih ter doživetem sočutju naših bližnjih kljub temi zaznamo odsvit Božje svetlobe, ki daje upanje. Življenje je smiselno, tudi če je bolno in trpeče. Nihče ga nam ne sme vzeti, tudi sami ne smemo končati življenja. Življenje nam je podarjeno od spočetja do naravne smrti, zato je vsak nasilen poseg vanj, kot sta evtanazija ali pomoč pri samomoru, nesprejemljiva in proti Božjemu načrtu.

Napetost med človeškim in Božjim pogledom na življenje lepo odseva današnji evangelij. Peter je v odlomku prejšnje nedelje izpovedal svojo vero v Jezusa: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Ko je prejel poslanstvo vodenja Cerkve, je hitro pozabil, da je sicer on skala, vendar pa na tej skali Cerkve gradi Gospod.

Petra je zelo vznemirilo, ko je Jezus napovedal svoje trpljenje. Proti temu je protestiral. To se nikakor ne sme zgoditi. – Jezusov odgovor na Petrovo  razmišljanje nas zelo preseneti. »Pojdi za menoj, satan.« – Peter ne zmore razmišljati po Božje, še vedno prevladuje v njem to, kar je človeško. Petrov protest je narekovala ljubezen do Gospoda, vsaj tako misli, a je bila še vedno preveč človeška, premalo Božja.

Gospod nas vabi, naj vzamemo svoj križ, ki nam ga ne pošilja od zgoraj, niti nam ga ni treba iskati! Pride! To je naše poslanstvo, ki v sebi ne skriva le veselja, temveč tudi trpljenje. Sprejeti življenje, kot je in se boriti, da ga živimo kakovostno in vredno do konca. Gre za poslanstvo, ki nam ga je dal Bog in ki ga uresničujemo tudi tako, da se odpovemo sebi in človeškim predstavam, ki so daleč od evangelija!

Prosimo za milost, da bi znali gledati na svoje življenje z lučjo vere. Priporočimo se tudi naši in nebeški materi Mariji, ki jo v tej baziliki še posebej častimo, naj bo na poti vere naša priprošnjica.

Poglejmo okrog sebe in pristopimo k bratom in sestram, ki so potrebni naše pomoči. Krščanstvo je vera konkretnih dejanj in se pokaže v odnosu do bližnjega. Srečanje bolnikov in ostarelih nas spodbuja ne le k molitvi in bližini trpečim, ampak nas želi ozavestiti h konkretni soodgovorni za druge. Božja beseda, evharistična daritev in molitev naj nam bodo vir moči za bratstvo med in vez sočutja nami.

Marija Lurška pa naj prosi za nas. Amen.