Dragi bratje in sestre!

Lepo vas pozdravljam na zahvalnem dnevu slepih, slabovidnih, dobrotnikov in prijatelji iz vse Slovenije. Zahvaljujem se Sonji Pungertnik, koordinatorki pastorale slepih in slabovidnih pri Slovenski škofovski konferenci, predsedniku ZDSSS Mateju Žnuderlu ter tajniku ZDSSS Štefanu Kušarju, za povabilo na današnje srečanje, ki ga začenjamo s sveto mašo v cerkvi Marije pomočnice na Rakovniku Ljubljani. Hvala Klemenu Balažicu ter bratom salezijancem, da so nas sprejeli in nam omogočili obhajanje evharistične daritve in srečanje po sveti maši. Z nami je tudi duhovnik lazarist Borut Pohar, ki zastopa Bratstvo bolnikov, ki ga prav tako lepo pozdravljam.  

Prišli smo sem, da bi se srečali med seboj in z Gospodom. Čutimo potrebo po osebnem stiku, po pogovoru in poslušanju. Na ta način bolj začutimo drug drugega in lažje gradimo krščansko skupnost. Zbiramo se ob Gospodovi mizi, da bi okrepili vero v Boga, v kateri dobivamo moč, še posebej za težke trenutke življenja.

Kako je pomembno osebno srečanje, začutimo, ko nas prizadene nesreča in zaradi trpljenja čutimo nemoč. Pred kratkim sem z nadškofijsko Karitas Maribor ter mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom obiskal prizadeta območja zaradi poplav na Koroškem. Prizadeti pripovedujejo o stiski, ki jih je zbližala in povezala. Sosedje, ki so bili dolga leta tujci, so spet prišli skupaj. Kar mi ostaja od tega obiska, so prav tako srečanja z ljudmi. Kako so veseli srečanja. Hvaležni so za dar življenja in da so bili obvarovani še hujše tragedije.

Eden od pomembnih namenov današnjega srečanja je tudi zahvala. Zbrali smo se k zahvalnemu dnevu. Pomislimo, za kaj se želimo zahvaliti. Kaj nosimo v srcu? Evharistija je v prvi vrsti zahvalna daritev, kjer želimo slaviti Boga Očeta in se mu zahvaljevati za vse, kar prejemamo, za lepe trenutke in za stiske, po katerih rastemo. Ko obujamo hvaležnost vidimo, da imamo vsemu navkljub veliko razlogov za zahvaljevanje.

Jezus se v evangeliju obrača na Boga Očeta in ga slavi ter se mu zahvaljuje, da je skrivnosti Božjega kraljestva razodel malim in nemočnim, ki so odprti za Boga. Modri tega sveta mislijo, da svet lahko obvladajo po svojih željah in ne rabijo nikogar. Krhki vedo, kako nebogljen je človek, čutijo potrebo po drugem in so odprti za odnos s sočlovekom in z Bogom. Prosijo za pomoč bližnjega in Boga, ter so hvaležni že za stisk roke, za izraze spoštovanje njihovega dostojanstva. V Božji luči so tako v prednosti in so protagonisti kulture življenja in oznanila evangelija.

Srečanje med nami predpostavlja drugo srečanje, to je srečanje z Jezusom Kristusom. Da bi bili lahko pričevalci evangelija, se moramo srečati z njim, z Jezusom (papež Frančišek, 29. 3. 2014). Kdor ga resnično pozna, postane njegova priča. V Svetem pismu imamo več takšnih primerov pričevanja, npr. sleporojeni (Jn 9,1–40), ki po ozdravitvi postane pričevalec za Kristusa. Ali kot Samarijanka, ki sreča Jezusa, se pogovarja z njim in njeno življenje se spremeni; vrne se k svojim ljudem in reče: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila, kaj če je on Mesija!« (Jn 4,29).

Pričevalec evangelija je tisti, ki je srečal Jezusa Kristusa, ki ga je spoznal, ali bolje, ki se je počutil od njega spoznanega, priznanega, spoštovanega, ljubljenega, odpuščenega, in to srečanje se ga je globoko dotaknilo, ga napolnilo z novim veseljem, z novim smislom življenja. In to se prenaša, sporoča, prenaša na druge.

Samarijanka je primer človeka, katere je Jezus rad srečeval in jih postavil za zgled. Marginalizirani, izključeni in prezirani ljudje so bolj dovzetni za oznanilo evangelija in primer pričevalcev za Boga. Samarijanka je bila takšna kot ženska in kot Samarijanka izključena, saj so Judje Samarijane zelo zaničevali.

Pomislimo na mnoge izključene, s katerimi se je Jezus želel srečati, zlasti z ljudmi, zaznamovanimi z boleznijo in invalidnostjo, da bi jih ozdravil in jim povrnil polno dostojanstvo. Zelo pomembno je, da prav ti ljudje postanejo priče novega odnosa, ki ga lahko imenujemo kultura srečanja. Značilen primer je lik človeka, rojenega slepega (Jn 9,1–41).

Ta človek je bil slep od rojstva in je bil odrinjen na obrobje v imenu lažnega prepričanja, da ga je doletela Božja kazen. Jezus radikalno zavrne takšen način razmišljanja. Z ozdravitvijo sleporojenega se razodevajo Božja dela odrešenja. Izjemno pa je, da ta človek zaradi tega, kar se mu je zgodilo, postane priča o Jezusu in njegovem delu, ki je delo Boga. Medtem, ko voditelji farizejev, tako njega, kot Jezusa, obsodijo kot »grešnika«, ozdravljeni slepec z razorožujočo preprostostjo brani Jezusa in na koncu izpoveduje vero vanj ter tudi deli njegovo usodo. Jezus je izključen – in tudi on je izključen. Toda v resnici je ta človek postal del nove skupnosti, ki temelji na veri v Jezusa in bratski ljubezni.

Tu sta dve nasprotujoči si kulturi. Kultura srečanja in kultura izključevanja. Bolna ali invalidna oseba lahko prav zaradi svoje omejenosti, poudarja papež Frančišek,  postane priča srečanja z Jezusom. Samo tisti, ki prepoznajo svojo krhkost, lahko gradijo pristne bratske in odnose v Cerkvi in družbi.

Naj nam bo današnje srečanje v spodbudo, da se v zahvaljevanju in slavljenju Boga, ki se razodeva v naših življenjih, povežemo med seboj v službi oznanjevanja evangelija vsem, ki ga še ne poznajo. Okrepimo vero v Gospoda, ki nam daje moč v vsaki preskušnji.

Hvala vsem za današnje srečanje. Še posebej se zahvaljujem vam, ki pomagate slabovidnim, jih podpirate in molite zanje. Naj vas Gospod vse obilno blagoslovi in vam da novih moči.

Marija pomočnica Kristjanov in sv. Lucija, priprošnjica slepih in slabovidnih, prosita za nas.

Amen.