Pridiga celjskega škofa msgr. Maksimilijana Matjaža pri krizmeni maši v celjski stolnici

Draga škofa Anton in Stanislav, dragi bratje duhovniki, diakoni, bogoslovca, drage redovnice, drage sestre in bratje v Kristusu. Hvaležen sem, da smo se pri tej osrednji maši zakramentalne Cerkve zbrali kot družina, kot sveti bogoslužni zbor, ki predstavlja celotno krajevno Cerkev celjske škofije. Obhajanje krizmene maše je neke vrste rojstni trenutek Cerkve.

Blagoslov in posvečenje svetih olj nas namreč vodi k izvoru in k srcu Cerkve, k zakramentom. Naš katekizem pravi, da so vir in vrhunec življenja Cerkve. V žlahtnem olju oljke je na simbolni način povzeto vse človeško in vse božje. Kristus nam jih je zaupal, dragi duhovniki, oz. se nam je v njih zaupal – ves človeški in ves Božji. Katekizem še pravi, da so zakramenti podaljšanje Jezusovega življenja med nami, da se nas v zakramentih Gospod sam dotika in nas spremlja na poti. »Vse, kar je bilo na našem Zveličarjem vidnega, je prešlo v zakramente« pravi Leon Veliki (KKC 1115). Prav v podeljevanju zakramentov doživljamo duhovniki najgloblji smisel svojega poslanstva in nezaslužen dar. To nas more danes navdihovati z globokim veseljem in hvaležnostjo.

Hkrati pa nam zakramenti tako tudi sporočajo, da nismo mi duhovniki tisti, ki nekaj počnemo, ampak da je Bog na delu, da je On prvi, ki se nas po zakramentih dotika, nas hrani in zdravi. To nam je lahko v veliko tolažbo. Saj vemo, da moramo vedno znova ob njih doživljati tudi njihovo nemoč. Kako bi si želeli, da bi zakramenti res uresničili to, kar obljubljajo oz. kar razodevajo – že tukaj in sedaj - na način, ki ga mi razumemo kot pravilnega. Tako pa moramo premnogokrat gledati odhode novokrščencev in birmancev, razhode zakonov in izstope iz duhovniške službe... Zakramenti so obljuba in začetek novega življenja, so napoved nečesa, kar se želi uresničiti. So nekaj živega, a niso čudežno zdravilo, ki bi povozilo človeka, njegovo svobodo in enkratnost in jo zamenjalo z Božjo popolnostjo. V njih nam je sicer vse dano kot obljuba, a ne še v polnosti uresničeno. Potrebno je še nekaj, tisto največ, kar lahko človek da: svobodni DA, svobodno sprejetje ljubezni - naše konkretno življenje. Čeprav je to še tako običajno in majhno, nam je v njem dano vse, kar potrebujemo.

Zato nas zakramenti navajajo tudi k ponižnosti. Tako kot so skromna znamenja kruha, vode, vina in olja, ki jih predstavljajo, tako morajo biti skromni tudi njihovi delivci. Nenazadnje smo tudi sami postali zakrament – nosilci in delivci nezasluženih milosti, kljub naši revščini. Prav zato, ker čutimo svojo nemoč, utrujenost in včasih tudi naveličanost, ki jo prinašajo neuspehi in razočaranja, potrebujemo spomin na dotik zakramenta, ki se je zgodil na veliki četrtek in ki nas je postavil v trajno službo zakramentov.

Veliki četrtek nas vodi v dvorano zadnje večerje. Pridružuje nas učencem, ki so tam sprejeli najlepše Jezusove besede in njegove najmočnejše geste. Ker je vedel, da je prišla njegova ura. A ne ura trpljenja in konca, ampak ura, ko se vrne k Očetu. Vedel je, da je njegov ljubljeni Sin in to mu je dalo moč, da je lahko odložil oblačila dostojanstva in postal služabnik vseh.

Izkazal jim je ljubezen do konca. Ta konec gotovo ni bilo samo umivanje nog, ampak je šlo globlje. Peter tega takrat ni razumel. In še mnogi za njim ne, vse do naših dni. Težje je sprejemati usmiljenje, svojo nepopolnost, kakor pa dajati! Zato je moral slišati - on, ki se ni mogel sprijazniti s tem, da je tako nepopoln kot vsi ostali: Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.

Ne moremo biti res njegovi učenci, ne moremo sprejeti moči zakramenta, ne moremo resnično vstopiti v srce evharistije, če ne dovolimo, da nam Kristus umije noge. Brez resnične izkušnje Božjega usmiljenja in odpuščanja ne vem, kaj vera v resnici je, ne vem, zakaj sem bil poklican, da bi postal Njegov – njegov učenec, duhovnik, diakon, škof, njegov brat, njegova sestra. Ne vem, kaj pomeni biti kristjan.

Zato se velika noč začne z umazanimi nogami. Zato vrste pred spovednicami. Zato slavje luči in krstne vode v noči pashe – velike vigilije. Vsak od nas mora začeti s svojo bedo. Vendar ne zato, da bi bil spet ranjen in ponižan, ampak da bi Kristusovi ljubezni dovolil, da ga ljubi, da ga sprejme – ne samo v tem, kar je dobro in uspešno, ampak tudi v tem, kar mi ne gre, kar me rani in ubija. Šele ko bom skupaj s Petrom predal svoje roke in noge Gospodu, da jih umije, šele ko bom z njegovo ljubeznijo premagoval logiko zaslug, se bo zgodila velikonočna izkušnja: nisem več sam, tudi v grobu in umiranju ne.

Dragi bratje in sestre, dragi duhovniki, zahvalimo se danes za ta dotik, s katerimi nas je Božji Sin in Veliki duhovnik nekoč vzel za svoje ter nas trdno postavil pod zaščito svojih rok in svojega srca. Obnovimo svojo ljubezen in svojo obljubo. Jezusovo umivanje nog je v resnici maziljenje, po katerem prehaja v nas Sveti Duh in iz naših slabosti ustvarja novo življenje. Spomnimo se, da so bile naše roke maziljene z oljem Duha in moči. Prav roke, da bi vse telo postalo daritev in orodje njegovega delovanja. Ta Njegova moč – njegov zakrament - bo ostala v meni, tudi ko me bo zapustila vsa človeška moč in bom samo še nemočno človeško bitje, ki čaka na povabilo, da vstopi v Očetovo hišo. Ker On ostaja zvest. In lahko iz skale prikliče vodo, iz grešnika naredi svetnika in iz smrti naredi življenje.

Amen.