Od 5. do 12. februarja 2023 je v Pravi potekalo Celinsko zasedanje sinode za Evropo. Iz Slovenije so se ga udeležili 4 delegati v živo in 10 delegatov preko virtualne povezave (slovenski delegati). Skupaj je bilo v pragi 200 udeležencev v živo in okrog 270 v hibridni obliki.

Med delovnimi srečanji je bilo predstavljenih 39 nacionalnih poročil o vprašanjih iz Dokumenta za celinsko fazo (DCF). Sledila je razprava po jezikovnih skupinah, kjer je prišlo do svobodne in mire, včasih tudi burne izmenjave mnenj. Vsi udeleženci so bili povabljeni, da med celotnim zasedanjem skušajo razbirati znamenja časa in razločevati navdihe Svetega Duha. Navzoči delegati so bili razdeljeni v 13 skupin so udeleženci, virtualni pa v dodatnih 12 pogovornih skupin.

Uredniški odbor je udeležencem ob koncu zasedanja predstavil osnutek sklepnega dokumenta. Dokument, ki ni bil vnaprej pripravljen, bo še predmet dopisnega usklajevanja in redakcijskih popravkov. V celoti bo evropski sinodalni dokument posredovan Generalnemu tajništvu sinode v Rimu. Že sedaj pa so objavljena sklepna priporočila tega celinskega dokumenta in evropskega sinodalnega zasedanja v Pragi, ki jih objavljamo v slovenskem prevodu.

Evropsko celinsko zasedanje sinode: sklepna priporočila

Ob koncu štirih dni poslušanja odmevov na Delovni dokument za celinsko fazo znotraj Cerkva, iz katerih prihajamo, in dialoga ob tem se zavedamo, da smo na evropskem celinskem zasedanju po sinodalni metodi doživeli globoko duhovno izkušnjo.

Ta dar, za katerega se zahvaljujemo Duhu, ki nas je vodil, želimo tukaj deliti. Poglobili smo uvide, ki so po sinodalnem procesu dozoreli v cerkvenih občestvih naše celine, pa tudi napetosti in vprašanja, s katerimi se soočajo Cerkve v Evropi.

Predvsem smo ponovno občutili bolečino ran, ki zaznamujejo našo nedavno zgodovino: od tistih, ki jih je Cerkev povzročila z zlorabami, ki so jih zagrešili nekateri pri opravljanju cerkvene službe ali naloge, do tistih, ki sta jih povzročila brezobzirno nasilje zasedbene vojne, v kateri krvavi Ukrajina, ter potres, ki je opustošil Turčijo in Sirijo.

Naše delo je bilo bogato in vznemirljivo, čeprav ni šlo brez stisk in težav. Lahko smo pogledali v oči Cerkvi v Evropi in vsem zakladom dveh velikih tradicij, ki jo sestavljata, latinske in vzhodne. Z zavestjo, ki se je krepila skozi zasedanje, danes lahko zatrdimo, da je naša Cerkev lepa; kaže svojo raznolikost, ki je hkrati naše bogastvo. Čutimo, da jo še globlje ljubimo kljub ranam, ki jih je zadala in za katere mora prositi odpuščanja, da bi lahko zares šli naprej k spravi, ozdravitvi spomina in sprejemanju ranjenih oseb. Prepričani smo, da ta občutja napolnjujejo tudi srca vseh oseb, ki od septembra 2021 hodijo po poti Sinode 2021–2024.

Med potekom zasedanja smo doživljali duhovno izkušnjo, da se je kljub različnim izhodiščem mogoče srečati, prisluhniti drug drugemu in se pogovarjati na podlagi naših različnosti ter iti preko številnih ovir, zidov in pregrad, ki nam jih na pot postavlja naša preteklost. Ljubiti moramo raznolikost znotraj naše Cerkve in se podpirati v vzajemnem spoštovanju, okrepljeni z vero v Gospoda in z močjo njegovega Duha.

Zato želimo še naprej hoditi v sinodalnem slogu, ki je več kot metodologija; razumemo ga kot slog življenja naše Cerkve v skupnostnem razločevanju in v razločevanju znamenj časa. Konkretno želimo, da to celinsko zasedanje ne bi ostalo osamljena izkušnja, ampak bi postalo periodični dogodek, ki bi temeljil na splošnem sprejemanju sinodalne metode. Ta naj prežame vse naše strukture in postopke na vseh ravneh. V tem slogu bo mogoče obravnavati vprašanja, pri katerih se morajo naša prizadevanja še okrepiti in dozoreti, na primer: spremljanje ranjenih oseb, »protagonizem« mladih in žensk, odprtost za učenje od ljudi na obrobju ...

Sinodalni slog omogoča tudi, da se z napetostmi soočamo z misijonarskim pogledom, da nas ne ohromi strah, temveč iz njih črpamo moč za nadaljevanje poti. Pri našem delu sta se pojavili zlasti dve napetosti. Prva spodbuja edinost v različnosti, ko se izogibamo skušnjavi uniformnosti. Druga povezuje pripravljenost za sprejemanje na način, ki pričuje o brezpogojni ljubezni Očeta do svojih otrok, s pogumom za oznanjevanje resnice evangelija v njegovi celovitosti. Bog sam obljublja: »Ljubezen in resnica se bosta srečali« (Ps 85,11).

Zaradi naših izkušenj na tem zasedanju vemo, da je vse to mogoče, še bolj ker o tem priča življenje Cerkva, iz katerih prihajamo. Tu mislimo predvsem na ekumenski in medverski dialog, ki sta pri našem delu močno odmevala. Predvsem pa verjamemo, da je to mogoče, ker med nami deluje milost. Graditi vedno bolj sinodalno Cerkev je namreč konkreten način za uresničevanje enakopravnosti vseh članov Cerkve v dostojanstvu, ki je utemeljeno v krstu. To nas oblikuje v Božje otroke in člane Kristusovega telesa, soodgovorne za edinstveno poslanstvo evangelizacije, ki ga je Gospod zaupal svoji Cerkvi.

Prepričani smo, da nas nadaljevanje Sinode 2021–2024 lahko podpira in spremlja posebej tako, da raven sinodalnega zasedanja obravnava naslednje prioritete:

• poglobiti prakso, teologijo in hermenevtiko sinodalnosti. Ponovno je treba odkriti, kar je starodavno, spada k naravi Cerkve in je hkrati vedno novo. To je naša naloga. Delamo prve korake na poti, ki se postopno odpira pred nami;
• obravnavati vprašanje Cerkve, ki vsa služi, kot obzorje, v katerem razmišljamo o karizmah in službah (posvečenih in neposvečenih) ter o odnosih med njimi;
• raziskati oblike sinodalnega izvajanja oblasti, to je služenja v spremljanju skupnosti in varovanju edinosti;
• pojasniti merila za razločevanje v sinodalnem procesu in o tem, na kateri ravni, od lokalne do univerzalne, se sprejemajo posamezne odločitve;
• sprejeti konkretne in pogumne odločitve o vlogi žensk v Cerkvi in o njihovi večji vključenosti na vseh ravneh, tudi v procesih odločanja (decision making in decision taking);
• pretehtati napetosti v zvezi z liturgijo, da bi evharistijo sinodalno ponovno razumeli kot vir občestva;
• skrbeti za formacijo celotnega Božjega ljudstva za sinodalnost, s posebnim poudarkom na razločevanju znamenj časa z namenom uresničevanja skupnega poslanstva;
• prenoviti živo zavest poslanstva, da bi premostili razkorak med vero in kulturo in bi evangelij ponovno približali čutenju ljudi, ko bomo odkrili govorico, ki bo sposobna izraziti tradicijo in sodobnost (aggiornamento). Predvsem pa ne samo govoriti ljudem ali o njih, temveč hoditi skupaj z njimi. Duh nas prosi, naj prisluhnemo klicu ubogih in zemlje v Evropi, zlasti obupanemu klicu žrtev vojne, ki prosijo za pravičen mir.

Ljubiti Cerkev in bogastvo njene raznolikosti ni sentimentalnost, namenjena sama sebi. Cerkev je lepa, ker Gospod želi, da je takšna zaradi naloge, ki ji jo je zaupal: oznanjati evangelij in vabiti vse ženske in vse moške, da vstopijo v dinamiko občestva, sodelovanja in poslanstva, ki je smisel njenega obstoja in jo oživlja večna živahnost Duha. Graditi našo Cerkev v Evropi torej pomeni obnoviti naša prizadevanja, da bomo to poslanstvo nadaljevali tudi na naši celini, v kulturi, ki jo zaznamujejo številne nam znane razlike.

Nadaljevanje naše sinodalne poti izročamo priprošnji svetih zavetnikov in mučencev Evrope!

Adsumus Sancte Spiritus!

Več na:

Uradna spletna stran: https://prague.synod2023.org/
Facebook profil: https://www.facebook.com/CCEEofficial  
Instagram profil: https://www.instagram.com/mediaccee/