Dragi romarji, častilke in častilci Petrovške Božje Matere Marije, sestre in bratje v Kristusu !

Veselimo se v Gospodu, ko obhajamo slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja. Že sinoči, na predvečer praznika in še posebej danes, so naša Marijina božjepotna središča in svetišča polna romarjev in turistov, ki so se na ta praznik podali na pot in se želijo na neki način srečati z Marijo, s skrivnostjo in vsebino slovesnega praznika Marijinega vnebovzetja. Kaj je tisto, kar nagiba množice, da na ta  praznik kljub vsem oviram korona virusa v velikem številu obiskujejo Marijina svetišča? To ni samo izlet ali srečanje s sorodniki in prijatelji; lahko bi se srečali kdaj drugič in na drugem mestu. Tu gre za nekaj velikega, skrivnostnega, tu je Marija Vnebovzeta, ki je kot Jezusova Mati, takoj po smrti, z dušo in telesom povišana v nebeško slavo in kot taka  »začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu«, kakor njeno vlogo in pomen praznika izraža vera Cerkve v hvalospevu današnjega prazničnega bogoslužja. Marija je upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu, to se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini. Marija je tisto veliko znamenje na nebu, o katerem govori današnje 1. berilo iz knjige Razodetja . To ni le znamenje na nebu, ampak na poti našega, mojega in tvojega življenja.

1. In kaj se dogaja na tej poti našega življenja? Skrbi in vznemirja nas veliko stvari. Kar priznajmo, da smo že nekoliko utrujeni ob vseh teh omejitvah v zvezi z virusom in posledicami vsesplošne krize, ki ne popusti in se s svojimi  lovkami priplazi celo v zavetje naših domov in družin. In če zraven dodamo še vse druge preizkušnje kot so bolezen, težave v šoli, v službi v družini in zraven še naravne nesreče, neurja s točo, požari, se zdi, da je mera polna in se zaskrbljeno vprašujemo, kam vse to vodi, kje je rešitev ?

Verjemite, sestre in bratje,  novo upanje, resnična tolažba in rešitev je današnji praznik, praznik Marijinega Vnebovzetja, njegova vsebina in sporočilo. To ni privid, slepilo ali opij kot so nas včasih učili. ampak je znamenje, ki jasno govori, da na tem svetu niso samo problemi in tegobe, niso samo temine, ampak je na ta svet, v naše življenje posijala luč, ki še vedno sije; in ta luč je Jezus Kristus, ta luč, to upanje ta rešitev je njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v moči Jezusovega naročila učencem že 2000 let in se bo uresničevalo do konca sveta, do Kristusovega drugega prihoda, ko bo nastopilo novo nebo in nova zemlja, kjer prebiva pravičnost (2 Pt 3,13).

2. V današnjem evangeliju smo slišali dobro znani dogodek, kako Marija, potem ko je sprejela Božje sporočilo, da bo postala Odrešenikova Mati, obišče sorodnico Elizabeto, ki jo blagruje, ko pravi :Blagor Ti, ki si verovala in sprejela Božji načrt, ki si sprejela to imenitno ponudbo, da si postala Mati Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu, Odrešeniku sveta. In Marija, ob vsej negotovosti, ki je povezano s tem poslanstvom, v vsej skromnosti ne skriva veselja in nadaljuje : »Da, moja duša poveličuje Gospoda, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto(Lk 1,46-49).

In kako je z nami ? Ali je v nas kaj tega globokega veselja, da smo kristjani, da imamo kot učenci Jezusa Kristusa svetlo prihodnost, da so naša imena zapisana v nebesih, da nam Marija poveličana v nebeški slavi kaže pot, ki je polna tolažbe in nepremagljivega upanja. O tem veselju je že svoj čas govoril naš  bl. škof. A. M.Slomšek, ko je že leta 1857 zapisal, da smo kristjani  zelo bogati, da imamo kar 3 domovine : prva v kateri smo se rodili : Slovenija. Ko letos obhajamo 30. obletnico osamosvojitve, je prav da se Bogu še posebej  zahvalimo za to domovino, za ta raj »raj pod Triglavom, kakor Slovenijo imenuje pisatelj Ivan Cankar. Imamo še drugo domovino v katero smo se prerodili. To je, pravi Slomšek, Sveta Katoliška Cerkev. Vprašajmo se, dragi v Gospodu, ali smo kaj veseli, da smo člani Cerkve, te velike Božje družine, ki ji je Jezus zaupal svoje delo odrešenja za posvečenje vsega stvarstva. Tudi tu so problemi in težave. Za marsikoga je to lahko razlog, da se še bolj odtuji od vere in Cerkve in razočaran odhaja. S temi pojavi se moramo resno soočati in vedno računati s tem, da Cerkev, to družino Božjih otrok sestavljamo ljudje, ki smo grešna bitja, da je Cerkev božje-človeška ustanova, ki je sveta, ker je njen ustanovitelj svet, pa tudi grešna, ker jo sestavljamo grešni ljudje. Po krstu in birmi smo sicer vsi poklicani  k svetosti, pa žal vedno ne sledimo zvesto temu klicu, grešimo in podlegamo vsem mogočim negativnim vplivom in silam teme, ki so vedno na delu.

Apostol Peter je to predvidel, zato v svojem prvem pismu svari vernike: »Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič  hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri«...(2Pt 5,8).

Jezus sam je v puščavi doživljal napade hudega duha in je skušnjave odločno zavrnil in tudi nas vabi , da uporabimo vsa sredstva ter vztrajno zavračamo zlo in delamo dobro. Daje nam posebno znamenje, ki nam pomaga v boju zoper greh in to je zakrament sprave, zakrament sv. spovedi, po katerem nam odpušča grehe in nam daje novo moč in pogum, da se soočamo s silami teme in se jim odločno zoperstavimo.

V govoru na gori nas vabi k novi pravičnosti, ko od nas pričakuje, da odpuščamo, kakor on odpušča, da za hudo vračamo dobro in ljubimo celo svoje sovražnike, da bomo otroci nebeškega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5, 44-45). Pri vsaki sv. maši smo na začetku povabljeni h kesanju, ko molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre priznam, da sem grešil, v mislih besedah in dejanju«. Dokler to iskreno molimo in si resno prizadevamo za spreobrnjenje in poboljšanje, lahko vsakemu mirno pogledamo v oči . Razen tega in zlasti, je prenovo treba začeti pri sebi ne pri drugem, saj Jezus pravi : »Kaj pa gledaš iver v očesu svojega bližnjega, bruna v lastnem očesu pa ne vidiš. Hinavec. Izderi najprej bruno v lastnem očesu, potem išči iver v očesu svojega bližnjega (Mt 7,3-5).

Bl. mati Terezija je to še bolj preprosto povedala. Ko jo je neki novinar vprašal :»Sestra, vi gotovo veste, kaj je treba storiti, da se bo prenovila Cerkev, je rekla :Vem; jaz in vi se morava poboljšati. Prenova Cerkve  se začne pri meni in pri tebi. Papež Janez XXIII, je rekel, da je Cerkev kot mati in vsak dober otrok spoštuje svojo mater in jo ima rad, tudi če kdaj mati naredi kakšno napako. Tudi mi ljubimo Cerkev in čuvajmo  njen ugled. Napake in grešna dejanja je seveda treba popraviti in morajo za to poskrbeti ustrezne službe. Vedno znova pa nas spremlja vabilo Jezusa Kristusa :«Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.« (Mt 12,28-29).

In katera je tretja domovina ?Slomšek odgovarja:to je nebeška domovina, v katero smo po  krstu  vsi povabljeni in božja Mati Marija nam kaže pot, ko nam s svojim zgledom govori, da bomo ta blaženi cilj življenja dosegli, potem, ko bomo tu na zemlji prav izpolnili vsak svoje poslanstvo. 

3. Praznik Marijinega vnebovzetja nas vabi na to pot, ko slavimo Marijo,  ki je s svojo zvestobo Božjemu klicu imenitno uresničila svoje zemeljsko poslanstvo. Zdaj smo na vrsti mi, da zvesteje stopimo na pot odrešenja, ki vabi k novemu začetku na vseh področjih našega krščanskega življenja. Na to novo pot in k novemu začetku, nas bo povabilo novo šolsko, veroučno in tudi pastoralno leto, ki se vztrajno približuje.

Razumljivo je, da se bomo ob različnih dejavnostih novega veroučnega in pastoralnega leta prilagodili navodilom in odredbam zdravstvenih in vladnih ustanov, da bo prav poskrbljeno  za varnost in za zdravje otrok mladine in odraslih. Ob upoštevanju vseh okoliščin, bomo skušali takoj na začetku pastoralnega in veroučnega leta, v soboto, 11.septembra  uresničiti škofijski molitveni dan za duhovne poklice, ki jih povsod in še posebej v naši škofiji tako zelo potrebujemo, ko starejši omagujemo in odhajamo, mlajših pa ni. Škofijski molitveni dan za duhovne poklice je bil običajno tu v baziliki Petrovške Matere Božje, letos pa bo v župniji Šmarje pri Jelšah. Zakaj v Šmarju? Zato, ker tam že 3. leto deluje takoimenovani pripravljalni letnik t.j. enoletna duhovna priprava za vse, ki se odločajo za duhovniški poklic. Veliko si obetamo od nove ustanove, ki jo je dosedaj končalo 11 kandidatov in so se vsi vpisali v Bogoslovje oziroma  na Teološko fakulteto. Zdaj  seveda vabimo, pričakujemo in molimo za nove kandidate. Nakaj se premika, Bog daj, tudi v naši, celjski,  škofiji. Prav v ta namen pripravljamo škofijsko romanjev in še druge pobude.

Na začetku movega šolskega in veroučnega leta v nas vedno znova budi novo upanje Stična mladih, ki bo letos v soboto 18.septembra.  V samostanu Stična se vsako leto zbira okrog 5000 do 6000 mladih. Lani je bila  Stična mladih zaradi korona virusa »razdrobljena« in se je dogajala po 34 dekanijskih središčih, letos bo znova vse skupaj v samostanu Stična; tudi tokrat z veliko željo, da bi k delu za božje kraljestvi v duhu sinode mladih in imenitne posinodalne  apostolske spodbude«Kristus živi« mladim pomagali, da bi se odgovorno pripravljali na svoje življenjsko poslanstvo; tako v svoji poklicni karieri, kakor v življenju v zakonu in družini.  pa tudi, za tiste, ki jih Gospod kliče k delu za božje kraljestvo v duhovniškem ali redovniškem poklicu.

Drage sestre, dragi bratje v Kristusu ! Vse te in še mnoge druge probleme in naloge želimo danes, na slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja zaupati naši nebeški Materi Mariji, ko bomo sedaj po nagovoru potrdili in obnovili našo posvetitev, našo izročitev  Božji Materi Mariji; to, kar smo obljubili na začetku naše samostojnosti, leta 1992 v prvem letu naše samostojnosti.  In  letos, ob 29. obletnici tega dododka, to posvetitev slovesno obnavljamo,  potrjujemo. Naj bo ta obnova izročitve Božji Materi Mariji izraz naše hvaležnosti in našega zaupanja do božje Matere Marije, saj nas je njena materinska roka spremljala skozi vso zgodovino. Vsepovsod srečujemo močne sledove njenega varstva, od začetkov naše narodne in verske zgodovine,  ko so salzburški misijonarji skupaj s škofom Modestom Gosposvetskim v 8.stoletju oznanjali evangelij našim dedom in jih povabili v božje kraljestvo, tam pri Gospe Sveti in pozneje drugod,do sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta v 9. stoletju prinesla luč vere našim prednikov v Panoniji in  po drugih krajih, kjer so pozneje zrasla mogočna Marijina božjepotna središča in svetišča kot n.pr. na Ptujski gori, na Svetih gorah, v Petrovčah, v Nazarjah, na Sladki gori, v Olimju, na Brezjah in mnogih drugih krajih. To je opazil tudi pokojni papež, sedaj že sv. Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem pastoralnem obisku v Sloveniji, ob prihodu na Brnik 17. maja 1996 vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to deželo pokrito s cerkvami, cerkvicami, znamenji in križi. To pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje. Pohvali je sledilo očetovsko svarilo: »Pazite, da vam to dragoceno krščansko izročilo ne bo umiralo pred vašimi očmi«. To se ne sme zgoditi, zato v posvetilni molitvi in prošnji božji Materi Mariji Vnebovzeti molimo: Tebi priporočamo našo domovino, naše domove in družine, da bi bile odprte za krščanske vrednote in bi v njih vel duh Kristusovega evangelija.

Zato  bratje in sestre, stopimo tudi mi na to pot. Nismo sami, Marija Vnebovzeta je z  nami in nam pomaga, da bomo obrodili bogate sadove za naša sedanjost, za našo bodočnost in za našo večnost.  Amen.                                                                          

msgr. dr. Stanko Lipovšek,

upokojeni celjski škof