Praznik svetega Štefana, diakona in mučenca nam spregovori o dveh žalostnih tragedijah: O izdajstvu rojakov zaradi vere in o mučeništvu za vero. Diakon Štefan je moral umreti po zločinskih rokah svojih rojakov, ki so sovražili Jezusa in so sovražili tudi Štefana, ker je veroval v Jezusa. Štefanova veličina se pokaže v tem, da zaradi tega ni zasovražil svojih rojakov. Za njih je celo molil k Jezusu, naj jim ne prišteva tega greha. Štefan je svoje domoljubje ohranil do konca in ga odnesel s seboj v nebesa. Vera v Jezusa je Štefanu pomagala, da je s svojo mučeniško smrtjo meje svoje domovine združil z večno domovino v nebesih.
Osebnost svetega Štefana me spominja na naše rojake v Argentini, ki sem jih oktobra letos, obiskal že tretjič. Moja srečanja z rojaki v Našem domu v San Justu, v Bariločah in v Mendozi, so zame ponovno pomenila trenutke osvežitve slovenstva. Lepa slovenska beseda v pogovoru, na proslavah in pri mašnem bogoslužju, mi je krepila duha in mi iz dneva v dan mojega bivanja med rojaki krepila ljubezen do Slovenije. Še vedno lahko govorimo o »argentinskem čudežu«, ki ga cenijo tudi ostali špansko govoreči Argentinci.
V Mendozi sem srečal 150 otrok, ki obiskujejo vrtec in slovensko šolo v prostorih župnije Fatimske Matere Božje. Sprejeli so me s slovenskim pesmimi. Tretjina teh otrok sploh niso Argentinci, saj njihovi starši izvirajo iz drugih južnoameriških držav.
Slovenstvo v Argentini pomeni privilegiran status, saj so Slovenci prinesli v Argentino najboljše, kar ima Slovenija: vero, poštenost, delavnost, intelektualno kakovost, pripadnost slovenstvu in argentinstvu in mnoge kulturne dobrine. V Argentini sem srečal domotožje po Sloveniji tudi pri tistih Slovencih, ki se niso rodili v Sloveniji. Kako so dedi in očetje lahko prenesli to domotožje na svoje vnuke in otroke? To je skrivnost najbolj žlahtnih kotičkov človeške duše.
Pri tem je zanimivo, da naši rojaki nič manj ne ljubijo Argentine, ki jih je sprejela. Argentina kot mačeha je sprejela Slovence, ki so morali bežati pred lastno domovino Slovenijo, da so si rešili življenje. Otroci, ki so bežali pred materjo, niso nikoli zasovražili matere. Ljubijo mačeho in ljubijo mater. Argentino ljubijo hvaležno. Slovenijo ljubijo z bolečino. Nekateri presegajo sami sebe in se vračajo k materi Sloveniji, čeprav še sedaj ta mati Slovenija ne ve, kaj bi pravzaprav z njimi počela. Mati je pač mati, kakršna koli že je. Domovina je pač domovina, kakršna koli že je.
Če bi imel možnost, bi vse Slovence iz domovine poslal za nekaj tednov na obisk argentinske Slovenije, da bi vedeli potem bolje biti to, kar bi naj bili! Priznam, da sem globoko v sebi nosil več Slovenije, ko sem ob vrnitvi v domovino z letala prepoznal obrise naših gora, Gorenjske, Ljubljane … - občutenje, ki je verjetno vsem zdomcem zelo dobro znano. V Slovenijo sem v srcu nosil še eno Slovenijo. S srcu sem prinašal domov v Slovenijo tisto Slovenijo, ki je tam daleč v Argentini.
Žal pa kot vse kaže ljudje ne znamo ubežati neki nerazumljivi zakonitosti, po kateri začnemo nekaj prav ceniti šele takrat, ko to izgubimo. Argentinski Slovenci so izgubili Slovenijo, zato jo nadvse ljubijo.
Gonja proti domoljubju je postala nova moda, nova zapoved moderne evropske družbe multikulturalizma, kjer je varovati meje svoje domovine postala slabšalnica in sinonim za zaostalega, konzervativnega in topoumnega Evropejca, nevrednega imenovati se polnopravnega člana evropske družbe prihodnosti.
Potrebno se je zavedati, da so besede modernizem, demokratičnost, pravičnost, enakopravnost, bratstvo, svetovni mir, multikulturalizem … - skratka besede, ki določajo smer plovbe evropske barke, dostikrat krinka za neki drugi cilj: narediti Evropo brezbožno, odvleči verne Slovence, Hrvate, Avstrijce, Madžare, Slovake, Čehe … od njihovih krščanskih korenin.
Kajti, ko verjamemo v zavezo med Bogom in nami tudi zaradi svoje slovenske domovine, katero nam je Božja Previdnost podarila za našo zemeljsko pot, smo zaradi vere v to zavezo trdnejši tudi v veri v neko drugo resnico: da bo ta resničnost presežena, da je ta zemeljska pot potrebna, da bi si na koncu lahko zaslužili neko drugo državljanstvo – državljanstvo Nebeškega kraljestva, ali če uporabim besede sv. Avguština, Nebeške države (De civitate Dei).
Že ko smo na zemlji, smo torej na neki način monarhisti, saj verjamemo, da je Kristus Kralj edini resnični vladar, in da je biti veren, odgovoren in ponosen državljan zemeljske Slovenije, Hrvaške, Madžarske, Avstrije, Slovaške … najboljši možni način, da bomo skupaj enkrat lahko blagoslovljeni pripadniki Kristusovega kraljestva.
Med mnogimi misleci še vedno potekajo debate o tem, kdo je resnični človek kulture. Ali je za to, da bi lahko bil kulturen, potrebno biti »izkoreninjen« ali, nasprotno, »ukoreninjen«? Verjetno ni težko ugotoviti, da postajajo zagovorniki prve možnosti vedno večja večina.
Izkoreninjenost pomeni, da se ne pustiš v ničemer vrasti, da si iztrgan iz vsega, da si povsem lebdeč, povsem nedefiniran – da se ne pustiš določiti z ničemer: ne z narodom ne z zemljo ne s pripadnostjo tej ali oni ideji ne z religijo…, skratka z ničemer. Da šele tako potem lahko ustvarjaš kulturo do drugih in z drugimi, saj si do vsega in do vseh popolnoma enak, odprt …
Pa je res to prava pot? Da si namerno posekaš korenine, da si ponosen na to, da te prav nič ne veže, da ničesar ni, kar bi ti dalo ime, kar bi te označevalo – saj da je to edini način do prave enakosti, demokratičnosti, pravičnosti?
Potrebno je spoznavati druge, njihovo kulturo, ideje …, da bi se tudi sami zaradi tega lahko polnejše zavedali lastne kulture, jo razvijali in na tem gradili dialog miru in sodelovanja med različnimi kulturami. A za kaj takega ni potrebno posekati svojih korenin.
Popolna izkoreninjenost nas naredi lebdeče v vakuumu, kjer nas premetava sem in tja, od enega do drugega konca celotnega spektra te »multikulturnosti«.
Zato je izjava nekoga, da se ima za človeka kulture, ker se ima samo še za državljana sveta, za člana svetovne globalne vasi, v kateri ni več pomembna opredelitev, kateri jezik govoriš, kateremu narodu pripadaš, pomilovanja vredna, saj to z drugimi besedami pomeni, da svoje identitete tak človek več ne gradi na vrednotah in izročilu svojih predhodnikov, da zavrača tradicijo, katere del je, in da zanika vlogo lastnih korenin v narodovem tkivu, ki edine lahko omogočijo trdno rast proti Nebeškemu kraljestvu.
Nemci ne bodo nikdar nehali biti Nemci. Italijani, Francozi, Angleži, Španci tudi ne bodo nehali biti to, kar so. A Slovenci pa bi naj nehali biti Slovenci, ker smo pač del Evrope?
To, da smo Slovenci je dar. Biti Slovenec ni naša volja, ampak je to volja Boga. Ne moremo živeti svoje vere, ne da bi bili Slovenci. Ne moremo ostati zvesti domovini, narodu in Cerkvi, ne da bi bili Slovenci. Ne moremo biti Evropejci, ne da bi bili Slovenci. Lahko smo kozmopoliti, vendar samo kot Slovenci.
Sveti diakon in mučenec Štefan! Prosi tudi za vse Slovence pri Bogu, da bi živeli kot Slovenci, da bi umrli kot Slovenci in da bi prišli v nebesa kot Slovenci.
+ msgr. dr. Peter Štumpf
soboški škof
