Veselimo se v Gospodu, bratje in sestre, ko obhajamo rojstni dan Božje in naše nebeške Matere Marije. 

Zakaj je ta praznik in njegova vsebina tako pomembna? Zato, ker je rojstni dan Božje Matere Marije »zgodnja danica in jutranja zarja odrešenja«. Kakor zvezda - zgodnja danica in jutranja zarja oznanjata bližajoči se dan, tako Marijino rojstvo oznanja, da se bliža vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v prihodom našega Odrešenika Jezusa Kristusa na ta svet. Pri tem dogajanju sta odločilno sodelovala Marijina starša Joahim in Ana, oba svetnika, ki sta sprejela, vzgajala in pripravljala Marijo na njeno imenitno poslanstvo, ki je nastopilo tistega dne, ki je bil nadangel Gabrijel poslan v galilejsko mesto Nazaret in je Mariji sporočil, da bo postala Odrešenikova mati. In to je današnji praznični evangelij, ki smo ga pravkar poslušali in na novo slišali, kako je Marija sprejela to radostno sporočilo in imenitno poslanstvo s svojim znamenitim: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38).

1. In potem se je začelo, ko so se vrstili posamezni dogodki, ki jih opisuje Sveto pismo Nove zaveze: Jezusovo rojstvo v Betlehemu, njegov beg v Egipt, vrnitev v Nazaret, začetek javnega delovanja, prvi učenci, vse do vrhunca tega dogajanja, ko je Jezus z velikonočno skrivnostjo svojega trpljenja, smrti in vstajenja, dovršil delo odrešenja in ga zaupal svoji Cerkvi, na mnogotere načine, zlasti takrat, ko je svojim učencem naročil: »Pojdite in učite vse narode, krščujte jih in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (prim. Mt 28.19-20).

In to Jezusovo naročilo se uresničuje že 2000 let in se bo uresničevalo do Jezusovega drugega prihoda ob koncu časov. In pri vsem tem dogajanju je bila zraven, je zvesto sodelovala Jezusova in naša nebeška Mati Marija. In ne samo ona, tudi mi, tudi jaz in ti, tudi mi vsi, dragi v Gospodu, smo vstopili v to dogajanje. Kdaj? Vsak otrok, vsak učenec verouka to ve. To se je zgodilo pri krstu, ko smo po zaslugi naših vernih staršev, botrov, duhovnikov in vernega občestva postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta. Takrat, pri krstu, so se za nas odprla nebesa in smo stopili na pot krščanskega življenja, ki je ožarjeno z nebeško lučjo in pred nami odpira neizmerne zaklade Božjega življenja. Pa ne samo to. Podobno kot svoje učence, je Jezus tudi nas poklical in izvolil, da nismo le nemi gledalci in opazovalci, ampak sodelavci pri tem pomembnem dogajanju, ki obsega naše sedanje in prihodnje in večno življenje. Kakor nekoč svojim učencem, Jezus tudi danes govori meni in tebi: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (prim. Jn 15,16). Ne bojte se, jaz sem z vami« (prim. Mt 28,19). Modrost, skrivnost in lepota našega krščanskega življenja je ravno v tem, da se zavedamo, da smo Božji sodelavci, oskrbniki ne le vrednot božjega kraljestva, ampak za vse, kar nas obdaja v našem življenju. Zakaj vi otroci in dijaki hodite v šolo? Zato da razvijate, odkrivate, poglabljate, utrjujete vaše znanje, vaše darove in različne sposobnosti, ki vam jih je Bog Stvarnik podaril za vaše življenje. Zakaj bomo sedaj orali zemljo in jo pripravljali za jesensko setev? Zato, da bo žito lahko vzklilo in obrodilo sadove.

2. Podobno velja tudi za Božje kraljestvo. Jezus želi, da smo njegovi sodelavci pri najsvetejši stvari, pri oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu, zato je v vseh časih klical in tudi danes kliče nas ljudi, da smo njegovi sodelavci, na mnogotere načine, še posebej v duhovniškem, redovniškem in misijonarskem poklicu. Zgodovina Cerkve nam pove, kako se je to sodelovanje uresničevalo v teku časov: v apostolski dobi, v starem, srednjem, v novem veku in danes. Mi, ki smo že nekaj časa na svetu, še dobro pomnimo, kako je bilo pri nas pred 50 leti, ko sem bil novomašnik. To je bil čas, ko je pri nas vladal sistem, ki ni bil prav nič naklonjen veri in Cerkvi. Toda zanimivo, naše cerkve in naša bogoslovna semenišča so bila polna. V ljubljanskem semenišču, kjer je zdaj 30 bogoslovcev za vso Slovenijo, nas je bilo takrat 260 in še okrog 50 bogoslovcev-redovnikov. To nas je nekoliko prevzelo in uspavalo, da smo bili premalo čuječi, ko so se na Zahodu vse močneje javljali znaki bližajoče se duhovne, verske in moralne krize kot posledice različnih tokov in vplivov, tako imenovane sekularizacije, to je načina življenja, kakor da Boga ni in ga ne sme biti v javnem življenju.

Ta proces sekularizacije je tudi v Cerkvi v Sloveniji pripeljal do močnega upada verske prakse, pa tudi do zaskrbljujočega pomanjkanja duhovnih poklicev, ki se čuti posebno v naši škofiji, ko trenutno nimamo nobenega bogoslovca v bogoslovnem semenišču in na Teološki fakulteti, kjer se vzgajajo duhovniki za dušnopastirsko delo po naših župnijah. Imamo, hvala Bogu, dva kandidata za poklic redovnika, ki sta veselje in upanje Cerkve v naši škofiji, vendar mora škof s svojimi sodelavci in z vsem Božjim ljudstvom vneto skrbeti tudi za primerno duhovno oskrbo naših župnij in tudi v teh kriznih časih iskati primerna pota in rešitve za nove duhovne poklice. Če tega ne storimo, delamo podobno napako kot smo jo delali v letih, ko smo spremljali pomanjkanje duhovnih poklicev v deželah na Zahodu in si nekoliko samozavestno dopovedovali, da se pri nas kaj takega ne more zgoditi. In se je. Zdaj smo tu. Zato, sobratje duhovniki in vi dragi verniki, bodimo čuječi, da nas ne doleti Jezusova graja, da ne znamo presojati znamenj časa (prim. Mt 16,3).

3. V drugem berilu smo slišali misel apostola Pavla, da »tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,22). Kaj pa če je ta kriza duhovnih poklicev tudi znamenje časa, vabilo, svarilo, opomin, vabilo k razmisleku o prehojeni poti, vabilo k razmisleku, neke vrste duhovne vaje za vse, za nas škofe, za duhovnike, ponavljam za škofe in duhovnike, za diakone, za redovnike, redovnice, za vse vernike, za ministrante in ministrantke, za vse liturgične in pastoralne sodelavce, za katehete in katehistinje … Vsi smo soodgovorni za Božje kraljestvo, vsak po meri daru in službe, ki jo opravlja. Kaj pa, če smo tudi mi kaj pripomogli, da je prišlo do te krize? Ravno prejšnjo nedeljo smo brali nedeljski evangelij, ko je Jezus svojim rojakom očita in pravi: »Ta rod me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene« (Mr 7,6). Bilo bi zelo nevarno, če bi eno govorili in drugo delali. In vendar se to dogaja …
Jezus nas spodbuja: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7). Prosite in boste prejeli. Naši animatorji molitve za duhovne poklice bi lahko veliko povedali, kaj vse slišijo, ko vabijo k molitvi, tudi k dekanijskim molitvenim srečanjem. Škofje in duhovniki bi se morali vprašati, kaj danes pomeni »iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo«. Jezus je hodil ob Galilejskem morju in iskal prve učence med galilejskimi ribiči (prim. Mt 4,18-22); Levija, poznejšega evangelista Mateja, je našel v sumljivi družbi (prim. Mk 2,14). Dobro bi bilo, da bi znova vzeli v roke zelo koristen priročnik »Delo za duhovne poklice na župniji, II. del«, kjer je na str. 13 rečeno: »Kot je Jezus klical apostole, naj mu sledijo, je prav, da tudi mi danes kličemo tiste, ki naj bi postali apostoli v našem času. Bolj ko se izgublja čut za poklicanost, bolj so potrebni njegovi oznanjevalci. Iz kulture boječnosti in negotovosti stopimo v gotovost zavesti, da Bog vsako osebo kliče, mi pa ji lahko pomagamo odkriti Božji klic. Da se razumemo. Ne vsiljivo novačenje, ampak spoštljiva pomoč pri odkrivanju in ohranjanju Božjega klica. Malo prehitro smo na polico odložili tudi krovni dokument pastoralne prenove Pridite in poglejte, kjer je v čl. 79 rečeno: »Ne bomo se bali vabiti k hoji za Kristusom in predlagati pogumnih osebnih odločitev za celostno darovanje v duhovniškem in Bogu posvečenem življenju. Pri tem bomo iznajdljivi, odločni in konkretno zavzeti ter neposredni v odnosu do posameznikov in do skupin … Odprti bomo tudi za različne, četudi za naše okolje nove in neuveljavljene oblike služenja Bogu in občestvu«, npr. za službo stalnih diakonov ali za voditelje bogoslužja Božje besede tam, kjer zaradi pomanjkanja duhovnikov ne bo več mogoče obhajati sv. maše. 

Apostol mladine, sv. Janez Bosko, naj bi nekoč rekel, da je prepričan, da Bog vsakega tretjega fanta kliče v duhovni poklic. Zopet bo kdo pripomnil, da so danes drugi časi. Eno pa je gotovo, da je vsak človek, včeraj in danes, na poti od zibelke do groba, da je razpet med sedanjost in prihodnost, med čas in večnost. Vsak človek v globini svojega srca na neki način čuti, kar je čutil že sv. Avguštin, ko je zapisal: »K sebi si nas ustvaril Gospod in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi« (IzpovediI,1). Od tu ni daleč do duhovnega poklica.

Kdo to ve ? To najbolje ve naša nebeška Mati Marija. 

Bratje in sestre v Kristusu! Zato smo danes priromali k njej, zato se ji danes znova izročimo in ji priporočimo vse tiste, ki jih Gospod danes kliče »hodi za menoj« v duhovniškem ali v redovniškem poklicu.

Petrovška Mati Božja, poslušaj naš glas in našo zaupno prošnjo za tistega fanta, ki bo pogumno sledil Božjemu klicu in vzel v roke baklo duhovnih poklicev celjske škofije, da naše mesto v Bogoslovju ne bo prazno, ampak bo prav poskrbljeno za duhovni blagor vernikov, za naše župnije, za Cerkev v naši domovini in v naši škofiji za našo sedanjost, za našo bodočnost in za našo večnost. Amen. 

Msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof