Dragi bratje in sestre, spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče!
Obhajamo praznik Gospodovega vstajenja od mrtvih, ki je temelj krščanske vere v posmrtno življenje. Kristus je bil obujen od mrtvih, zato naša vera ni prazna (prim. 1 Kor 15,12–18). Ta Božji poseg je temelj našega upanja. Ob velikonočnemu praznovanju se zbiramo k evharistiji, da bi vstalega Gospoda slavili in vero vanj utrdili. Poveličani Jezus ni stvar preteklosti. Je realnost in pripada sedanjosti.
Na velikonočno jutro podoživljamo izkušnjo Marije Magdalene, Petra in Janeza, ki so kot prve priče vstajenja soočeni s praznim grobom (prim. Jn 20,1–9). Ob branju evangelija nas najprej preseneti vztrajanje pri skorajda pretiranemu ponavljanju besede »grob«. Kar sedemkrat se ponovi! Ob grobu pomislimo na smrt in na konec naših upov. Prestraši nas in vznemiri. Sili nas k razmisleku.
Današnji evangelij nam sporoča, da se grobu ne moremo in tudi ne smemo izogniti. Vabi nas, da v vzdušju velike noči pogledamo Gospodov grob, saj je edini, ki ima kamen odvaljen za vedno. Je prazen. Zmagalo je življenje! Smrt in zlo nimata več moči!
Okrog Jezusovega groba je intenzivno dogajanje. Prazen grob tiste, ki so bili z njim soočeni, spravi v gibanje! Izziva, razburja in postavlja vprašanja, kje je Gospod. Prazen grob je predmet različnih pogledov. Najprej Marije Magdalene, ki opazi odvaljen kamen in da Gospoda ni več v njem. Potem je pogled Janeza, ki pride prvi h grobu in vidi globlje, vendar še ne vstopi. Po tem je pogled Petra, ki v naglici Janeza prehiti in vstopi prvi v grob. Zadnji pogled je Janezov, ki vstopi za Petrom in veruje.
Ti trije zgledi nam kažejo različne stopnje vere; kot gledanje, dojemanje in sprejemanje resničnosti ter verovanje. Izkušnja vsakega od njih je pomembna. Gre za postopnost v rasti vere, o kateri večkrat spregovori tudi papež Frančišek. Prve priče vstajenja so dejstvo vstajenja prepoznale po znamenjih: po odvaljenem kamnu, po odsotnosti telesa in po odloženem Jezusovem oblačilu. Ta znamenja so nejasna, zahtevajo razlago in spominjanje izkušnje hoje z Jezusom.
Kako mi doživljamo Gospodovo vstajenje? Kakšna znamenja nas nagovarjajo, da je vstal, da lahko verujemo Vanj? Mi nismo bili deležni Jezusovih prikazovanj. Imamo zgolj pričevanja žena in učencev ter obljubo tistega blagoslova, ki ga je sam Vstali dal apostolu Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati«! (Jn 20,29).
K prepoznavanju znamenj o Jezusovi navzočnosti med nami in k veri Vanj nam pomaga Božja beseda. Ta deluje z močjo v tistih, ki jo poslušajo in sprejmejo. Imamo evharistijo, ki pod znamenji kruha in vina razkriva navzočnost Vstalega. Imamo zakrament svetega krsta in druge zakramente, po katerih imamo delež Božjega življenja. Imamo in smo Cerkev, ki nam oznanja Vstalega in nas zbira ter nas z molitvijo in pričevanjem spodbuja k življenju po veri.
Učenec, ki je videl in veroval, je ljubljeni učenec. Predstavlja vsakega izmed nas. Smo ljubljeni Božji sinovi in hčere. Preden začnemo ljubiti, moramo to ljubezen sprejeti. Njena moč nas odpira za vero, omogoča nam hoditi v novo življenje, osvobojeno od smrti. Vliva nam tisto upanje, ki je zmožno prečkati najtemnejše čase z gotovostjo, da z Vstalim življenje nikoli ne umre.
Velika noč je praznik pravega in resničnega življenja. Spodbuja nas, da ob izstopu iz objema smrti, ki nam ga zagotavlja Gospodovo vstajenje, v svojem okolju pospešujemo kulturo življenja. Recimo življenju »da«! To je še posebej pomembno, ker so v Sloveniji v teku priprave na uzakonitev samomora s pomočjo in evtanazije. Človekovo življenje, za katerega kristjani verujemo, da je Božji dar, ni več nedotakljivo. Predlog zakona z namenom, da ublaži trpljenje redkim posameznikom, prinaša številne nove probleme za širšo družbo in skrite pasti ter na področju varovanja človeškega življenja odpira možnosti za zlorabe.
Bolni in trpeči se lahko znajdejo v hudih stiskah in ne vidijo več smisla bivanja. V takem stanju so še posebej ranljivi. Takrat še posebej potrebujejo ljubečo skrb in ustrezen odziv družbe in priznanje, da je njihovo življenje vredno in dragoceno do konca. Življenja ne smemo vrednotiti glede na njegovo koristnost, funkcionalnost, zdravje, sposobnost avtonomnega odločanja ali celo glede na stroške zdravljenja. Dostojanstvo, ki ga uživa sleherna človeška oseba, ga varuje pred tem, da bi kdorkoli lahko posegel v njeno življenje. Z uvajanjem razlikovanja med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bi pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja.[1]
Zahvaljujem se vsem, ki rešujete življenja, predvsem zdravstvenemu in negovalnemu osebju, svojcem, duhovnikom in vsem, ki bolne obiskujete in jim prinašate upanje. Naj nas velikonočno praznovanje utrdi v veri, da nas Gospod spremlja na poti in nam daje moči vsak trenutek.
Naj zaključim z tradicionalnim velikonočnim voščilom pravoslavnih kristjanov: »Gospod je vstal, resnično je vstal«. Blagoslovljene velikonočne praznike vsem v naši domovini, v zamejstvu in po svetu. Naj bo Gospodov mir z vami vsemi! Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
[1] Prim. Izjava komisije Pravičnost in mir; Za kulturo spoštovanja vsakega človeškega življenja, 10. 5. 2023, https://katoliska-cerkev.si/za-kulturo-spostovanja-vsakega-cloveskega-zivljenja-izjava-komisije-pravicnost-in-mir
