Spoštovani bratje duhovniki, g. generalni vikar in člani stolnega kapitlja, dekani, prodekani, redovniki in redovnice, bogoslovci in vsi, ki ste prišli v stolnico h krizmeni maši k blagoslovu in posvetitvi svetih olj in da boste z molitvijo podprli duhovnike pri obnovitvi duhovniških obljub.
Vsak dan, dragi bratje duhovniki, mašujemo, prihajamo pred Gospodovo obličje in v molitvi prosimo za ljudi, ki nam jih je zaupal.
Danes pa smo zbrani tako kot v drugih stolnicah kot duhovniška skupnost skupaj s škofom kot pastirjem krajevne Cerkve. Pri krizmeni maši se zberemo v spomin na ustanovitev duhovništva, v katero nas je Gospod milostno poklical, da bi se močneje tega zavedli, da se ponovno povežemo z Gospodom z obnovljenimi duhovniškimi obljubami in utrdimo tudi globoko medsebojno povezanost. Gospod danes vsakemu od nas govori kot pravi knjiga razodetja: »Vem za tvoja dela, za tvoj trud in za tvojo stanovitnost.« (Raz 2,2-4).
Res, on ve za naše skrbi, za naše težave pri oznanjevanju, za naša ponižanja, ki jih doživljamo zaradi svoje površnosti, nedoslednosti in zaradi hudih pohujšanj posameznih duhovnikov, o katerih svet na veliko in z veliko privoščljivostjo razpravlja. Kako težko je oznanjati ljudem, ki so zaradi tega razočarani, pa tudi vsem, ki zaradi splošne sekularizacije mislijo, da Boga kot ga Cerkev oznanja, ne potrebujejo.
Mi moramo zato toliko bolj verovati v moč evangeljskega oznanila, v moč božje besede. Ta mora biti najprej živa in goreča v nas, da bo vnela tudi druge. Drži, kar pravi sv. Tomaž Akvinski, da je resnica močna sama v sebi in da je noben napad ne more omajati.
Močna je zlasti zakramentalna beseda, ki ima zaradi duhovniškega posvečenja in oblasti, ki smo jo prejeli, moč, da stori to, kar pomeni in da je učinek zagotovljen, kot pravijo teologi z izrazom ex opere operato, kar pomeni n. pr., da veljavnost evharistije ni odvisna od naše svetosti ali nevrednosti. Jezus sam deluje v zakramentih. A to tudi nekako predpostavlja, da ravnamo v njegovem duhu, da smo ponižni, da opravljamo službo z veliko pastoralno ljubeznijo in veliko vero vanj, da on deluje po zakramentih in smo mi le nebogljeni posredniki.
Po njegovem zgledu, kot ga daje 1. berilo, moramo iskati tudi izgubljene, krepčati bolne in slabotne v zavesti, da on, večni Pastir, svoje črede nikoli ne bo zapustil.
Ob tej krizmeni maši, ki jo po vsej verjetnosti kot ordinarij zadnjikrat opravljam z vami, se vam zahvaljujem za vso vašo zvestobo, naklonjenost, edinost, podporo. Skupaj smo polagali temelje škofije, mlade novomeške krajevne Cerkve. Kaj bi bila ta Cerkev brez vas, če pomislim na vse maše, vaše oznanjevanje in neštete ure verouka, v katerih ste sejali v duše milost vere. Zadoščenja zaradi sadov pa večkrat ne doživljate, še več, nehvaležnost in razočaranja so vaše plačilo.
Nekatere župnije sem v 13 letih obiskal že po trikrat ob kanoničnih vizitacijah. Vidim, kako se trudite, se podarjate mladim, da bi jim pokazali Kristusa kot edini smisel življenja. V škofiji je 11 domov za ostarele, ki jih, če je le mogoče, vsako leto obiščem in v njih mašujem. Samo v zadnjih 14 dneh sem obiskal štiri domove. Vidim in slišim o vaši samarijanski pozornosti do ostarelih v teh domovih ali pa do bolnikov po njihovih domovih. Da ne omenjam vaše skrbi in truda za obnove župnijskih cerkva in premnogih podružnic, ki so biseri naše slovenske dežele a tudi breme in vir skrbi ob potrebnih obnovah.
Vabim pa vas tudi k medsebojni povezanosti. Živimo v času, ko cunamiji duhovnega in moralnega razkroja pljuskajo tudi v duhovniške vrste. Duhovnik, ki se izolira in nima tudi zunanje opore, ga lahko to uniči. Že Kristus je zaradi tega apostole povezal v skupnost, ki so jo resno jemali, tako da so čutili nujnost, da izgubljenega člana apostolskega zbora nadomestijo z drugim pričevalcem. Krepite duhovniško bratstvo ob različnih priložnostih, celodnevnih češčenjih, birmah, dekanijskih konferencah, bratskih srečanjih in celo pri razvedrilu.
Najmočnejša pridiga ljudem je to, če se duhovniki ne le razumemo, ampak se imamo radi. Jezus ni zaman rekel: »Po tem bodo spoznali, da ste moji učenci, če se boste ljubili med seboj.«
Dragi verniki, predstavniki Božjega ljudstva in molivci za našo duhovniško zvestobo. Vpričo vas bomo zdaj duhovniki obnovili duhovniške obljube. Ker smo vzeti izmed vas, včasih celo iz malo vernih družin, smo obremenjeni s človeškimi slabostmi, ki jih spretno potencira še protiverska propaganda. Skrbite za svoje duhovnike in njihovo dobro počutje duhovno in materialno. Molite zanje, zlasti pa tudi za nove duhovne poklice.
Vsem pa želim lepo duhovno bogato velikonočno tridnevje in njegovo krono, blagoslovljeni dan Jezusovega vstajenja.
Amen.
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
