Dragi bratje in sestre!

Za nami je obred vstajenja in vstajenjska procesija s slovesnim zvonjenjem, petjem in godbo, ki ni le pomladni sprehod po svežem jutru, ampak zunanje znamenje velikonočnega veselja nad Kristusovo zmago. To veselje se poraja iz velikonočne vere, da je Kristus vstal od mrtvih in živi med nami in z nami.

Jezusovo vstajenje je začetek splošnega vstajenja vseh ljudi. Zato lahko trdimo, da je Kristus vstal zaradi nas in našega zveličanja. Kristus ni edini, ki mu je bilo namenjeno vstajenje, je le prvi. Za njim bomo vstali tudi mi.

Njegovo vstajenje je temelj, začetek, korenina našega vstajenja. V njem je zagotovilo, da bo poveličanje tudi naš delež. Zato se splača verovati v Kristusa, zanj živeti in si tako zagotoviti svojo večno srečo.

Velika noč je največji, najstarejši, najpomembnejši praznik, sonce vseh praznikov, temelj in zagotovilo naše vere, izpolnitev našega hrepenenja po večnem življenju, zmaga življenja nad smrtjo, dobrega nad zlom, ljubezni nad sovraštvom, odpuščanja nad maščevanjem, luči nad temo in nad zlom greha, veselja nad žalostjo, vstajenja nad grobom.

Kristusovo vstajenje je največji čudež, odkar obstaja ta svet, največji dogodek v zgodovini človeštva. Svoje vstajenje je Jezus večkrat napovedal, da bi dokazal svoj božanski izvor. Skratka vstajenje je temelj naše vere. Na tem je slonela vera apostolov in prve Cerkve. Slišali smo apostola Petra: »Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez. Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazili s Svetim Duhom in z močjo, hodil je iz kraja v kraj in delil dobrote … Razpeli so ga na križ in usmrtili … Bog pa ga je obudil tretji dan …« (Apd 10,37-41).

Velika noč nam daje razumeti, da ima vse naše delo, naše skrbi, trpljenje, vsakodnevni križi in težave svojo polnost, svoj pravi smisel in neizmerno vrednost, ker imajo odmev v naši večnosti.

Jezus je prišel od nebeškega Očeta, tiho, skromno, v hlevu, kot luč sredi noči, da je s svojim oznanjevanjem posejal seme kraljestva ljubezni in pravičnosti, resnice in svetosti, miru in veselja. Čeprav je hodil okrog in delal le dobro, so ga ljudje, naščuvani od judovskih voditeljev, odklonili in dosegli, da je bil križan. A greh ga ni mogel zadržati. Kot je že prej napovedal, je slavno vstal od mrtvih. S svojim vstajenjem je nam pokazal pot v življenje. Brez strahu in dvomov gremo lahko z njim. Pokazal nam je, kako moramo živeti, da bi svoj milostni čas, svoje dneve življenja spremenili v trenutke odrešenja zase in za svoje ljubljene brate in sestre.

O Jezusovem vstajenju govori prazen grob. Priče so angeli z nebes, žene, ki so ga hotele maziliti, so našle nepričakovani prazen grob, priče so preplašeni stražarji, ki so prestrašeni zaradi svetlobe vstalega Gospoda in njegovega božjega veličastva popadali po tleh in v strahu pred kaznijo od svojih poveljnikov razširili pred judovskimi veljaki laž, da so ga ukradli njegovi učenci. Predvsem pa so priče apostoli, ki so se po vstajenju ob prikazovanjih dotikali njegovih poveličanih ran in z njim jedli in pili in se prepričali, da ni le prikazen in plod njihove domišljije. S trdno vero, da živi, so šli po svetu in to vero oznanjali. S to vero v srcu so darovali tudi svoja življenja z mučeniško smrtjo.

Naš misijonar na Japonskem in pesnik Vladimir Kos je takole zapel vstajenju in življenju:
Kaj delajo oblaki? V svet strmijo,
ki v njem je Božji Sin iz groba vstal.
Zakaj se žarki v kapljicah iskrijo?
S krvjo človekov madež je opral.

In mi? Se Vstalega res veselimo?
(Lahko bi veselili se vsak dan …)
Od te resnice vekomaj živimo,
o sreči več ne sanjamo zaman.

Vodé, šumite pesmi iz kristalov,
v njegovih brazgotinah luč žari.
Goré, s stoletji spletajte zahvalo:
vsak grob odslej po večnosti diši.

Dragi bratje in sestre, ko vam in vašim domačim voščim vesele velikonočne praznike, vam želim, da poglobite to vero tudi vi, da v luči Kristusovega vstajenja nikoli ne bi podvomili v smiselnost življenja. Vstali Gospod bo z nami vse dni do konca sveta.

Amen.

msgr. Andrej Glavan, novomeški škof