Uvod
Dragi sobratje duhovniki, diakona, bogoslovci, redovnice, bogoslužni sodelavci. Posebej pozdravljam vse poslušalke in poslušalce Radia Ognjišče, ki prenaša nocojšnje bogoslužje velikega četrtka iz naše novomeške stolnice. Lep pozdrav tudi vsem zastopnikom župnij, ki nocoj pri umivanju nog predstavljate apostole.

Z nocojšnjim slovesnim bogoslužjem začenjamo sveto tridnevje, v katerem bomo podoživeli vse najgloblje skrivnosti naše vere – postavitev evharistije, trpljenje in smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Danes se posebej spominjamo postavitve evharistije in zakramenta škofovskega in mašniškega posvečenja, ki sta z evharistijo v najtesnejši zvezi.

Priznajmo in obžalujmo vse grehe, zlasti vse, ki so proti zapovedi medsebojne ljubezni, ki jo je dal Jezus ta večer in proti edinosti, za katero je molil.

Homilija

Dragi bratje in sestre!

Naj nam skrivnosti vere, ki jih nocoj obhajamo, približajo odlomki Božje besede, ki smo jih slišali.

1. berilo nam posreduje dogodek obhajanja judovske velikonočne večerje, ki je bil za Jude spomin na tisto veliko in odločilno noč, ko je Bog s svojo vsemogočno roko posegel v njihovo zgodovino. Rešil jih je egiptovske sužnosti, velikega trpljenja in zatiranja. V spomin na to, kako jih je kri zaklanega jagnjeta rešila, so vsako leto v vsaki družini obhajali pasho – velikonočno večerjo, ki jih je spominjala na ta srčen izhod njihovih pradedov. Vabila jih je tudi k zahvaljevanju za ta dogodek. » Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik iz roda v rod … kot večni zakon.«

Tudi Jezus je obhajal pasho, le da je bila ta le okvir za nekaj globljega – za evharistijo. Razlomljeni kruh pri pashi je pomenil: »Kakor smo razlomili ta kruh, tako je nekdaj Bog razlomil sužnost naših dedov.« Razlomljeni kruh v Jezusovih rokah pa je pomenil uresničitev odrešenja, ki se je nekaj kasneje izvršilo v Jezusovi daritvi na križu, kjer je bilo Jezusovo telo razlomljeno za odrešenje sveta.

V 2. berilu nam apostol Pavel le pojasnjuje, da so apostoli od zadnje večerje naprej razumeli, da je za novozavezno božje ljudstvo – za kristjane – večni zakon obnavljanje tega, kar je Jezus storil. Apostol Pavel v pismu Korinčanom dvakrat ponavlja: »To delajte v moj spomin.« To je slovesno naročilo, da naj apostoli in njihovi nasledniki škofje in tudi duhovniki izgovarjajo Jezusove posvetilne besede nad kruhom in vinom.

Zanimivo, da apostol Janez, ki je bil navzoč pri zadnji večerji edini od evangelistov ni zapisal postavitvenih besed svete evharistije. Poroča le o umivanju nog, s katerim je Jezus kot prvi skazal ljubezen do konca. Ta dogodek simbolizira služenje.

To umivanje nog apostolom se je zelo vklesalo v spomin učencev. Ustavimo se pri zadnjih Jezusovih besedah: »Razumete to, kar sem storil? Če sem jaz, učenik in Gospod, vam noge umil, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati.« (Jn 13,12.14). Na ta način Jezus pokaže učencem služenje kot pot in stil življenja iz vere Vanj ter pričevanja Njegove ljubezni. Jezus je s tem nazorno razložil v dejanju zgled »nove zapovedi,« (Jn 13,34) naj se ljubimo med seboj kot nas je On ljubil, ko je za nas dal svoje življenje.

Bistvo ljubezni ni v besedah, ampak v dejanjih služenja, razdelitvi materialnih dobrin, da nihče ne bi bil v potrebi.

Papež Frančišek je minuli teden na jubilejni avdienci o usmiljenju in služenju dejal: »Z umivanjem nog je Jezus apostole in nas povabil, naj tudi oni in mi delamo tako. Povabil nas je, da si priznavamo naše pomanjkljivosti in da molimo drug za drugega, da bi si znali iz srca odpustiti. V tem smislu se spomnim besed škofa sv. Avguština, ki je zapisal: ’Naj kristjanom ne bo pod čast storiti to, kar je storil Kristus. Kajti ko se telo skloni k bratovim nogam, se tudi v srcu prižge ali močneje vname, če je že prisoten, občutek ponižnosti.’ (…) Medsebojno si odpustimo naše napake in molimo za krivde drug drugega in tako bomo na nek način umili noge drug drugemu. Ljubezen je služenje, pomagati drugim, služiti drugim. Mnogo ljudi je, ki tako živijo, da služijo drugim.«

Papež je v nagovoru omenil tudi pismo, ki mu ga je poslala neka oseba, ki se mu je zahvalila za Leto usmiljenja. Prosila ga je, naj moli zanjo, da bo mogla biti bliže Gospodu. »Njeno življenje je posvečeno skrbi za mamo in brata: mama je na postelji, stara, pri polni zavesti, a negibna, brat pa na invalidskem vozičku. Življenje te osebe je služiti, pomagati. In to je ljubezen! Ko pozabiš nase in misliš na druge, to je ljubezen! In z umivanjem nog nas Jezus uči biti strežniki, še več, biti služabniki tako, kot je Jezus bil služabnik za nas, za vsakega od nas,« je dejal papež.

Svoj govor pa je končal takole: »Biti usmiljen kakor Oče torej pomeni, slediti Jezusu na poti služenja.«

Dragi bratje in sestre! to je sporočilo velikega četrtka in stalna naloga vseh, ki uživamo in živimo iz evharistije.

Amen.

msgr. Andrej Glavan, novomeški škof