Ekscelence,
dragi duhovniki,
dragi redovniki in redovnice,
dragi bratje in sestre v Kristusu!
Zelo sem vesel ponujene možnosti, da ob svojem obisku Slovenije darujem evharistično daritev v ljubljanski stolnici in se srečam s krščansko skupnostjo, še posebej s predstavniki in predstavnicami posvečenega življenja ob prazniku Jezusovega darovanja v templju, ki letos sovpada s sklepom leta posvečenega življenja.
Iskreno se vam zahvaljujem in vas v imenu svetega očeta Frančiška ter v svojem imenu prisrčno pozdravljam, še posebej gospoda nadškofa msgr. Stanislava Zoreta, pastirja tukajšnje Cerkve, msgr. Andreja Glavana, predsednika Slovenske škofovske konference, ter vse tukaj zbrane škofe.
V glavni mašni prošnji smo prosili Gospoda, da bi mu bili darovani popolnoma prenovljeni v duhu. To je gesta – notranja in zunanja –, ki zaznamuje današnje praznovanje: postaviti se pred Gospoda in biti dar za Gospoda. To dejanje opravita Marija in Jožef, kakor smo slišali v evangeljskem odlomku: »Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi.« To je drža, h kateri je vsak izmed nas poklican, še posebej redovnice in redovniki, da jo v tem trenutku obnovi s čistim in iskrenim srcem ter v popolni predanosti.
Predstavimo se torej Gospodu, našemu Bogu in Odrešeniku. Njemu, Marijinemu edinorojenemu Sinu in edinorojenemu Sinu stvarstva, ponesimo prvine svojega življenja, torej najboljše, kar smo prejeli od našega Stvarnika; ponesimo mu vso svojo ljubezen!
Posvečenost Gospodu nam omogoča, da se dotaknemo odnosa med Vsemogočnim in svojo krhkostjo. Bog se vam je približal s klicem, na katerega ste odgovorili z življenjsko odločitvijo. Tako ste postali pomembno znamenje za svet. Za vas še posebej veljajo besede anonimnega avtorja Pisma Diognetu iz II. stoletja o tedanjih kristjanih: »Bog jih je postavil na tako pomembno mesto, da jim ni dovoljeno, da bi ga zapustili.«
Gospodu lahko predstavite slavno zgodovino, ki je vredna, da se je »spominjate in o njej pripovedujete«. Tudi s pojavom posvečenega življenja v zgodovini vaše Cerkve niste zaostajali, saj je vaš rojak sveti Hieronim pisal devicam v Emoni (današnji Ljubljani) in emonskemu menihu Antonu o svojem meniškem izkustvu v sirski puščavi. Spodbujal jih je, naj gojijo medosebne odnose v globokem in svetem občestvu.
Irski menihi so med vas ponesli evangeljsko sporočilo in krst brez meča, a s prijaznostjo in plugom v rokah. Benediktinci, kartuzijani in cistercijani so postavili svoje opatije v vaše doline, manjši bratje in drugi uboštveni redovi so že v času svetega Frančiška mestom dali njihovo značilno podobo. Jezuitski kolegij je mladini v vaši državi prinesel vzgojo, sestre uršulinke, hčere sv. Angele Merici, in številni drugi karitativni ženski redovi so se v zadnjih stoletjih posvečali lajšanju težav revežem, bolnikom, onemoglim, zapuščenim. Svežina posvečenega življenja, ki vznika v dobi po koncilu v novih oblikah Bogu posvečenega življenja, je močno prisotna tudi med vami.
Vaša zgodovina je bogata s posvečenimi pričevalci za vero, kar naj vas navdaja s ponosom in hvaležnostjo, hkrati pa tudi z odgovornostjo za prejeto dediščino. Ne gre samo za spominjanje in pripovedovanje, ampak predvsem za »gradnjo«. »Zazrite se v prihodnost –spodbuja papež Frančišek –, kamor vas vodi Duh, da bi z vami počel velike stvari.« Predstavimo Gospodu s polnim zaupanjem tudi prihodnost posvečenega življenja v Sloveniji!
Ob tem pa ni mogoče prezreti statističnih podatkov, ki kažejo upad določenih kazalcev oziroma višanje povprečne starosti Kristusu posvečenih. Papež Frančišek je ob letu posvečenega življenja v apostolskem pismu vsem Bogu posvečenim spregovoril o »zmanjševanju števila poklicev in staranju, predvsem v zahodnem svetu, o ekonomskih problemih kot posledici svetovne ekonomske krize, o izzivih mednarodnosti in globalizacije, o nevarnosti relativizma, marginalizacije in družbene nepomembnosti« (št. 3). Skušnjava obupa se lahko priplazi med vas, kakor se dogaja tudi drugod po Evropi.
Toda Gospod nam v odlomku, ki smo ga prebrali, prav v povezavi s prihodnostjo ponuja drugačen interpretativni ključ. Sveta družina se odpravi v tempelj, da bi predstavila Božjega Sina, ki je postal otrok v Marijinem naročju. Kdo je sprejel Jezusa, Marijo in Jožefa v templju? Tam ni bilo vznesenih vernikov, niti predstavnikov akademskega življenja, niti množice radovednežev; ni bilo množice dobrotnikov, niti organiziranih skupin, ampak dva starca, polna Svetega Duha.
Zaupana jima je bila za človeški um nedoumljiva naloga, da v templju sprejmeta Jezusa in svetemu mestu Jeruzalem ter vsem narodom pričujeta o odrešenju, kakor vsak večer pojemo v sklepnicah: »[O]drešenje, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razsvetljenje vseh narodov in v slavo Izraela.«
Podobna je bila tudi zgodba sodnika Gideona, ki je moral zmanjšati število svoje vojske, da se je izognil prevzetnosti po zmagi.
Zato se nocoj predstavimo Gospodu, polni tistega upanja, ki ne razočara, ne temelji na številkah ali na dosežkih, ampak na Njem, na katerega smo postavili svoje zaupanje (prim. 2 Tim 1,12) in mu ni nič nemogoče (Lk 1,37). Upanje bo omogočilo posvečenemu življenju, da bo nadaljevalo pisanje velike zgodovine v prihodnosti, kamor moramo usmeriti svoj pogled z zavestjo, da nas tja vodi Sveti Duh, da bi z nami še naprej delal velike reči.
Dragi bratje in sestre, Gospod ne gleda površno, se ne ustavlja pri videzu, ne ceni lahkih in kratkotrajnih uspehov. Bistveno je, da Gospod, ki vidi v globino, najde v vseh vas prekipevajoča srca s tistim veseljem, ki izvira iz dejstva, da ste osredotočeni Nanj. To je bistveni pogoj, da bi razumeli njegovo voljo, našli moč in vztrajnost ter ju ponesli v življenje, v dobrohotno pričevanje in prijazno besedo bližnjemu.
Zato je danes še posebej pomembno, da ne izgubimo izpred oči bistvenega v življenju in se tako izognemo tveganju, da bi zamenjali pomembno z nepomembnim, bistveno s postranskim. Med tisočerimi skrbmi, številnimi interesi in obveznostmi naj ostane vedno dovolj prostora, da vsakodnevno hranimo odnos z Gospodom. Nikoli ne opuščajmo prostora za Jezusa, kajti On ga lahko zapolni s svojim blagoslovom in nam podari modrost ter ustvarjalnost, ki sta nujno potrebni za potrpežljivo in učinkovito izvrševanje zaupanih nam dolžnosti.
Dragi redovniki in drage redovnice, tako boste lahko doživljali resničnost, da boste hkrati kontemplativni in sposobni učinkovitih dejanj, še več, takih dejanj boste sposobni, ker boste resnično kontemplativni.
Gospod ceni pokorščino, poslušnost njegovi Besedi, dobrodelnost, zdržnost, da si ne prisvajamo dobrin ali uspehov, in usmiljenje, ki izvira iz svobodne duše, ker v njej prebiva Duh!
Postanimo torej vedno bolj tempelj Svetega Duha, da bi ga pričakali, prepoznali in oznanjevali.
Sestre, bodite kakor prerokinja Ana in povejte vsem o svojem srečanju z Jezusom. Bratje, bodite kakor Simeon, ponižno prosite Marijo, naj vam položi v naročje učlovečeno Božjo Besedo, da bi jo pobožali, dvignili in pokazali vsem ljudstvom.
Želi se nam podariti, da ga darujemo svetu, da bo ta svet posvečen z Njegovo prisotnostjo v našem življenju.
Zaupno izročimo Mariji, Devici poslušnosti in kontemplacije, prvi učenki njenega ljubljenega Sina, vse Bogu posvečene v tej krajevni Cerkvi, sedanjost in prihodnost.
Nanjo, na Očetovo izvoljenko, polno vseh darov milosti, se ozrimo kot na nepremagljiv vzor iskanja Božje ljubezni in služenja bližnjim. Amen.
kard. Pietro Parolin
