V nadaljevanju objavljamo izsek iz pridige nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši v ljubljanski stolnici za pokojnega duhovnika Jožeta Trošta.
[...]
V začetku leta 1970 se je izpraznilo mesto ravnatelja ljubljanskega stolnega kora. Odgovorni so ga ponudili Jožetu Troštu, ki je bil sredi študija glasbe na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo v Rimu. O razmerah, v katerih je nastopil službo ravnatelja stolnega kora v Ljubljani, veliko pove dekret o njegovem imenovanju na to mesto. V njem je nadškof dr. Jožef Pogačnik brez olepševanja zapisal: »Želim, da si prizadevate ustvariti stolnici primeren cerkveni zbor in ga vzgajati po navodilih liturgične prenove.« Stolni kor je bil namreč v tistem času skorajda izpraznjen.
Takoj ob nastopu službe, oktobra 1970, je Trošt začel z vajami. Od nekdanjega zbora je ostala peščica pretežno starejših pevk, moških glasov pa ni bilo niti za vzorec. Kljub pomanjkanju pevcev je bil Trošt dolžan zagotoviti petje pri nedeljskih kanoniških mašah, ob slovesnejših priložnostih ter pri škofovih mašah. Pospešeno se je bilo treba lotiti študija oz. ponavljanja primernih maš in drugih skladb iz obsežnega inventarja stolnega kora. Pri tem se je moral Trošt prilagajati zmožnostim zbora, ki se je šele oblikoval. Nekatere pevke in pevci so zbor zapustili, ko so si ustvarili družine in se odselili, a Trošt tudi v najbolj kritičnih obdobjih ni izgubljal volje in poguma. Z veliko mero strpnosti je prenašal celo otroški jok in živžav na koru, kadar ni šlo drugače.
Pokoncilska liturgična prenova je v bogoslužje uvajala domači jezik. Težava je bila v tem, da je manjkalo skladb, ki bi ustrezale novim liturgičnim zahtevam. Slovenskih maš na liturgična besedila je bilo malo, redki in že ostareli cerkveni skladatelji (Ačko, Mav, Tomc, Jobst) so svoje delo v glavnem že zaključili; za njimi je zijala praznina. K sreči je bil prof. Trošt po duši komponist, zato je nemudoma poprijel za delo in začele so nastajati slovenske maše na liturgična besedila, psalmi in drugi spremenljivi mašni deli, pesmi za različne priložnosti, namene in dobe cerkvenega leta ... Mnoge skladbe so se najprej preskušale v stolnici, stolni zbor je krstil večino Troštovih maš za mešani zbor, ob tem pa tudi številne psalme in aleluje za vse vrste nedelj, praznikov in posebnih priložnosti v cerkvenem letu. Pod njegovim vodstvom je zbor v vseh letih naštudiral okoli 60 latinskih maš.
V triinštiridesetih letih Troštovega vodenja stolnega kora se je v ljubljanski stolnici zvrstilo kar lepo število izrednih slovesnosti, pri katerih je sodeloval z zborom in priložnostnim orkestrom: 6 posvetitev škofov (Alojzij Šuštar, Franc Rode, Jožef Kvas, Andrej Glavan, Ivan Jurkovič in Anton Jamnik), 2 umestitvi nadškofov (Alojz Uran in Anton Stres), 3 zlate maše (Jožef Pogačnik, Alojzij Šuštar in Stanislav Lenič) ter 3 pogrebi (Jožef Pogačnik, Alojzij Šuštar ter maša ob pogrebu papeža Janeza Pavla II.). Od drugih večjih slovesnosti naj omenimo še slovesno obhajanje tudi 300-letnico ljubljanske stolnice, 13. maja 2007.
Prof. Trošt je stolni kor vodil od leta 1970 do 2013, torej polnih 43 let ter tako za dve leti presegel Antona Foersterja, s katerim sta imela precej skupnega; oba sta v marsičem orala ledino. V štiridesetih letih so se menjavali slabši in boljši časi, vzponi in padci. Razmere za delo so bile pogosto neugodne, a namesto vodila vse ali nič je bil pri Troštu vedno na prvem mestu čut za dolžnost, zmagovala sta volja in zaupanje, da bomo ne glede na okoliščine izpeljali, kar je treba izpeljati.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
