Spoštovani predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovani bratje škofje in duhovniki, dragi diakoni, sestre redovnice, bogoslovci, dragi bratje in sestre.

Tik pred božičnim praznikom Jezusovega rojstva smo se zbrali v naši stolnici, da bi Boga prosili za našo državo in vse njene ljudi. Devetindvajset let namreč mineva, odkar smo se Slovenci in prebivalci Slovenije na današnji dan, 23. decembra 1990 odločili, da hočemo živeti v samostojni in neodvisni državi Sloveniji. 

Danes se Bogu zahvaljujemo, da nam je v tistem času, ko je kronos v naši zgodovini dozorel v kairos, ko je vsakdanje sosledje časa dozorelo v odločilni milostni trenutek, dal ljudi, ki so po eni strani ta trenutek spoznali in ga razumeli, po drugi strani pa premogli dovolj politične odločnosti in poguma, da so milostni trenutek spremenili v uresničenje pričakovanj. V naši več stoletni zgodovini so z globokim uvidom spoznali razmere v Evropi, v naši neposredni okolici in tudi pri nas doma, ki so omogočale uresničitev želje in več kot želje po samostojni Sloveniji.

Naj med temi posebej omenim gospoda Ivana Omana, ki se je avgusta letos poslovil od nas in se pridružil svoji ženi, ki jo je tako ljubil, da je molil za svoje zdravje takrat, ko je bila bolna, da bi ji lahko do konca stregel. Enako pa je ljubil tudi domovino in svobodo. V časih, ko smo postavljali temelje demokratizacije in samostojnosti, je jasno spoznal primernost trenutka in s pogumom človeka, ki ve, kaj hoče in tudi kaj ob tem tvega, večkrat dajal pobude za pravilne odločitve. 

Ob obhajanju dneva samostojnosti in enotnosti moramo spomniti tudi, da je milostni trenutek zaslutilo vse naše ljudstvo. Včasih sem presenečen nad našimi ljudmi. Zdi se, kot bi se vso dolgo zgodovino našega naroda vzgajali samo za potrpežljivost in za prenašanje težav. Kot bi se naučili živeti s sklonjeno glavo, sprejemati odločitve in tudi krivice. Kvečjemu kdaj pa kdaj pogodrnjajo bolj v brk, kot da bi glasno povedali, da se s čim ne strinjajo. Pred 29 leti pa je bilo drugače. Takrat pa so spregovorile množice. Množice na Kongresnem trgu, množice na Roški. Množičen je bil tudi odziv na vabilo na plebiscit. In množična je bila odločitev, da hočemo živeti v samostojni, svobodni in demokratični državi. Politika in narodni voditelji so dobili jasno sporočilo, kaj hoče ljudstvo in kakšen mandat ji to ljudstvo daje.

Ko je bila samostojnost dosežena, ko je bila Republika Slovenija neodvisna in mednarodno priznana država, se je ljudstvo spet zgrnilo vase. Morda je to eden od dejavnikov, da politika demokratizacije ni nadaljevala z zadostno hitrostjo in jo prenesla in uresničevala na vseh področjih našega javnega življenja. Prišli smo celo tako daleč, da del vladajoče politike ni sposoben oziroma noče uveljaviti vladavine prava ter izpolniti odločb ustavnega sodišča in se pri tem sklicuje na javno dobro. Se pravi, da nekateri starši in otroci so javno dobro, drugi pa to niso.

Kako se nam je to zgodilo? Čeprav bo beseda izzvenela obrabljeno, jo bom vseeno uporabil. Podrl se nam je vrednostni sistem. Pozabljamo na temeljne vrednote naše družbe in se prepiramo okoli članov nazornih svetov in uprav in okoli projektov za prelivanje denarja tudi v zasebne žepe. 

Konec koncev ne gre samo za naše gore in ravnine, za morje in planine, tudi ne za reke in jezera. Vse te lepote bi lahko opazovali tudi člani nekega drugega naroda. O njih bi lahko pripovedovali v nekem drugem jeziku ali o njih pisali v drugačni pisavi. Lepote bi še vedno ostale lepote, le da bi jih občudoval nekdo drug. Da se to ne bo zgodilo, moramo našim ljudem omogočiti, da bodo v ta svet lepote rojevali svoje otroke. Letos obhajamo stoletnico ustanovitve Univerze v Ljubljani. Nanjo je bilo leta 2011/12 vpisanih 52.634 študentov. Sedem let pozneje, torej v letu 2018/19 je nanjo vpisanih 37.874 študentov, kar pomeni 14.760 manj. Teh nekaj številk, ki gotovo ne povedo vsega o demografski zimi, kakor jo nekateri imenujejo, ne predstavlja neke obetavne prihodnosti. Domovina, kdo te bo ljubil, če bomo postopoma izginjali?

Te otroke mora nekdo naučiti ljubiti domovino. Koliko smo napredovali iz časov pred sto leti, ko so se politiki v Ljubljani spraševali, ali onkraj Mure res živijo Slovenci. Domovina namreč sega od prekmurskih ravnic do strme tržaške obale, od Triglava do Gorjancev, če nekoliko razširimo Cankarja. Domovina ni samo Ljubljana in tudi ne samo mestne občine. Domovina so tudi področja, ki na tehtnici političnega kupčkanja ne predstavljajo posebne teže, a če bomo nanje pozabljali, če jih ne bomo znali ceniti in zato zanje tudi skrbeti, potem se nam lahko zgodi, da bodo politiki nazadnje lahko odločali samo še o »Ljubljanski pokrajini«.

Tem otrokom mora nekdo približati lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Kako doneče so besede o prvi slovenski knjigi, o začetkih slovenskega knjižnega jezika, ki jih poslušamo vsako leto. Premalo pa se sprašujemo, kdo bo jutri bral slovenske knjige. Po letošnji raziskavi bralnih navad pri nas skoraj polovica vprašanih celo leto ni prebrala ene same knjige. Polovica Slovencev ne bere knjig, obenem pa poudarjamo, da nas je skozi zgodovino oblikovala naša kultura in znotraj nje zlasti naš jezik, ki smo ga branili pred potujčevanjem z vseh strani. Danes pa učiteljice v osnovnih in srednjih šolah ugotavljajo, da se učenci in dijaki pogosto lažje izražajo v angleščini kot v maternem jeziku. Lepo, da so tako dobri v angleščini, a ti, ljuba slovenščina, ti že tisočletje zapisana beseda, kdo bo tebe ljubil? Bralnih navad šolarjem ne bomo privzgojili s podarjenimi knjigami z močno sporno vsebino, nad katerimi se zgražajo tako starši kot učitelji. Potreben bo drugačen, pošten in odgovoren pristop.

Dragi politiki, dragi odločevalci, dragi bratje in sestre. Večkrat slišimo ali beremo o skupnem dobrem, za katerega ste najprej in najbolj odgovorni prav vi, politiki. Skupno dobro ni najprej dostopnost vseh potrebnih in nepotrebnih stvari in tudi ne širjenje najrazličnejših, za zdravo pamet težko ali kar naravnost nesprejemljivih idej. 

Skupno dobro je najprej naša narodna skupnost, njena življenjska moč, njena skrb za prihodnost, ki jo omogoča le naša skupna odločitev za življenje, za več življenja, za veselje nad življenjem. Tega veselja se moramo navzeti vsi. Vsi moramo postati kot sosedje in sorodniki matere Janeza Krstnika, Elizabete, ki so se z njo veselili njenega materinstva. Vsi moramo postati kot pesnik Tone Pavček, ki je pozdravil vsakega otroka, ki je pod materinim srcem lebdel proti vstopu v naš svet, in blagoslovil vsakega otroka, ki je v vozičku zaupno gledal v obraz svoje mamice.

Skupno dobro pa bo potem tudi naša domovina kot zemljepisna kategorija. Ljubljena bo od ljudi, ki bodo o njej razmišljali v ednini in dvojini in možini, ki bodo zanjo molili in zanjo delali, ki jo bodo tudi pripravljeni braniti, če bo morda to potrebno.

Ta zahvalna sveta maša za domovino je priložnost, da se zahvalimo tudi vsem politikom in državnikom, ki se tudi na račun svojega prostega časa in družinskega življenja zavzemajo za našo domovino. Želim si tudi, da bi ljudje več molili za vse odgovorne v naši državi, saj je to čisto poseben prispevek kristjanov za skupno dobro. 

V prihodnjem letu bomo tudi obhajali vrsto pomembnih obletnic, povezanih z nastajanjem naše države. Praznovanje naj bo priložnost, da bomo na novo zadihali, se odpovedali pesimizmu in individualizmu ter se veselili pozitivnih vrednot. Kritika negativnega je potrebna in pomembna, ne sme pa biti sama sebi namen; pred očmi mora imeti dobro, negovanje pozitivnih vrednot in medsebojnega spoštovanja, saj nas vse to zbližuje. Naj bo polno takšnih vrednot tudi praznično leto, ki je pred nami.

Domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil. Ostani blagoslovljena tudi po naših dejanjih, po naši ljubezni in zvestobi. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK