Spoštovani gospod nadškof Alojzij in vsi dragi bratje škofje, spoštovani g. rektor Vikariata Antona Martina Slomška in vsi cenjeni bratje duhovniki, diakoni, sestre redovnice in redovniki, iskreno vas pozdravljam ob obhajanju Slomškove nedelje.
Zbrali smo se v Zavodu, ki nosi ime po Slomšku, zato seveda posebej pozdravljam vse, ki ste povezani s tem Zavodom: tiste, ki ste v tej ustanovi vzgojitelji, učitelji in oblikovalci človeške in duhovne rasti mladih, kakor tudi vse mlade, ki v Zavodu Antona Martina nabirate znanje in zorite v ljudi, ki bodo mogli v prihodnosti poskrbeti za dobrobit in varnost ljudi v naši deželi. Vesel sem tudi gojencev glasbenih šol v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju, Glasbene šole Beltinci ter Glasbene in baletne šole Antona Martina Slomška v Mariboru. Dovolite mi, da vam ob današnjem praznovanju najprej čestitam in se skupaj z vami veselim uspehov, s katerimi potrjujete svoje trdo delo in ugotavljate resničnost ene od Slomškovih misli: „Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.“
Današnje praznovanje posebej obeležuje izid prve Slomškove knjige, ki jo je izdal pri Društvu sv. Mohorja v Celovcu. Šlo je za mladinsko pesmarico Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. Izšla je leta 1853, torej pred 170 – leti. Seveda bi bilo zanimivo, če bi se nekoliko zadržali pri dveh opredelitvah v naslovu te pesmarice. Če bi pred šolarje – na različnih ravneh šolanja – postavili vprašaje o tem, ali je njihova šola vesela, kdo ve, koliko bi jih bilo, ki bi se s tem strinjali; da je šola v resnici vesela. Po drugi strani pa bi bilo zanimivo, če bi učiteljem in profesorjem predstavili trditev, da so učenci in dijaki pridna šolska mladina, me res zanima, koliko bi se jih s tem mnenjem strinjalo. Vendar naj to nič ne odvzame današnjemu prazničnemu dnevu.
Po teh uvodnih mislih bi vas rad spomnil na to, da se v Zavodu Antona Martina Slomška – zanj je Janko Kos zapisal, da je „s trnjem kronani vladar slovenskih src“ – Slomška spominjamo na njegov smrtni dan in obenem tudi na njegov godovni dan. Umrl je namreč na današnji dan, 24. septembra 1862, in njegov smrtni dan, ki ga v Cerkvi navadno tudi opredeljujemo kot rojstni dan za nebesa, je tudi dan, ko v Cerkvi obhajamo njegov god.
Naj priznam nekaj zelo osebnega. Slomšek, rojen leta 1800 – istega leta torej, kot naš France Prešeren – je umrl pri dvainšestdesetih letih. Koliko nas je med nami, ki smo starejši od Slomška? In kdo med nami bi se mogel veseliti zapuščine, ki nam jo je zapustil Slomšek? Prešeren je pisal pesmi in z njimi zaznamoval svoj in tudi naš čas. Slomšek je z Bogom začenjal vsako delo in je premikal meje v svojem času, in njegova dejanja odmevajo tudi v našem času.
Mariborska občina 4. septembra praznuje kot spominski dan. Česa se spominja? Da je Slomšek tega dne leta 1858 sedež lavantinske škofije prenesel iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. In prav je, da se tega spominjate in praznujete. Trdno sem namreč prepričan, da bi se brez tega Slomškovega dejanja Maribor imenoval Marburg an der Drau in da general Maister ne bi imel nobenega stvarnega temelja za svoja dejanja v novembru leta 1918. Kako pomembno sporočilo: Ker je nekdo v svojem času izvršil, kar je bilo njegovo poslanstvo, je nekdo drug mogel sprejeti zgodovinsko pomembne odločitve v nekem drugem času.
Sedaj pa bi se rad z vami zadržal pri drugačnem razmišljanju. Vemo, kaj je delal in kaj nam je zapustil blaženi Anton Martin Slomšek s svojim škofovskim, pedagoškim in narodno buditeljskim delovanjem.
Kaj pa bi bilo središče Slomškovega delovanja v naših časih? Dejstvo je, da Slomšku ni bilo treba izgubljati časa in moči, da bi prepričal odgovorne v Mariboru, kaj pomeni imeti v mestu sedež škofije. Mesto se je zavedalo prednosti, ki jo pomeni sedež škofije in je sprejelo svoj del odgovornosti. Naša oblast se danes obnaša drugače. Včasih imam občutek, da jo je na vso moč udarila ideološka slepota in prepirati se s slepcem, kakšne barve je resničnost, ki nas obdaja, je jalovo delo.
Prepričan sem, da bi Slomšek, kot veliki delavec za narod in za njegovo rast, naprej naredil vse, kar je mogoče, da bi narod imel prihodnost. Narodove prihodnosti pa ni, če se v narod ne rojevajo otroci, ki dejansko pomenijo prihodnost. Danes velikokrat poslušamo tarnanja, koliko učiteljev nam manjka, koliko zdravnikov nam manjka, koliko smetarjev nam manjka … vseh poklicev nam manjka. Redkokdaj pa slišimo tožbe, koliko otrok nam manjka, koliko Slovencev nam manjka. V letu mojega rojstva nas je bilo v Sloveniji rojenih 28.284 otrok. Lansko leto pa je Slovenija zmogla roditi samo 17.627 otrok. Sprašujemo se o vzrokih in razlogih za težave, ki jih imamo. Dejansko gre za to, kar je večkrat ponovil koprski škof Jurij Bizjak, ki je dejal, da Bog daje blagoslov tam, kjer je življenje.
Ker se vse začne ravno pri odprtosti za življenje, sem trdno prepričan, da bi Slomšek pri delu za preporod naroda ljudi spodbujal k veselju do življenja. Vesela šola je danes v ospredju našega praznovanja. Pa je šola res vesela, če je v enem razredu bolj ali manj izgubljenih tri, štiri, ali pet otrok. Ne govorim o Zavodu Antona Martina Slomška, ki na neki način pobira smetano tega področja. Ne. Govorim o povprečju naših veroučnih učilnic, ki so bile pred nekaj leti premajhne in so se otroci drenjali med seboj, sedaj pa postajajo prevelike in tistih nekaj otrok v njih je skoraj izgubljenih in se počutijo nelagodno.
Mi pa govorimo o veseli šoli. Kaj moramo storiti, da bo naša šola dejansko postala vesela? Najprej moramo nehati iskati krivce vsepovsod: kriva je politika, kriv je sistem, krivo je miselno okolje, krivi so pritiski, ki jih doživljamo …. Kje se ta seznam naštevanja lahko ustavi? Začel se je v raju po izvirnem grehu, ko je Adam Bogu očital, da ga je zapeljala žena, ki jo je dobil od Boga. Ta sistem iskanja krivca ali odgovornega nekje zunaj mene se je obdržal vse do danes. Kriv je politični sistem, kriva je šolska politika, kriva je miselnost, v kateri živimo. V resnici pa je Bog vsakemu izmed nas dal odgovornost odločanja. Če bi Slomšek čakal na ugodne čase, mar bi začel urejati vse potrebno za prenos sedeža škofije? Če bi Bog čakal na ugodne čase, mar bi poslal Jezusa Kristusa kot Odrešenika človeštva?
Naj navedem nekaj, kar precej pove o naši resničnosti. V naši nadškofiji je običaj, da škof pride krstit vsakega sedmega otroka v družini. Samo po sebi lepo. Toda kateri otrok je mejnik v sprejemanju življenja. Nekoč mi je Gregor Čušin, ki ga po njegovih pismih S svetnikom na ti in mnogimi drugim stvarmi dobro poznate, rekel takole: „Škof bi moral priti krstit tretjega otroka. Tretji otrok je prelomnica. Odločitev za tretjega je najtežja.“ Približno takšne so bile njegove besede.
Zato iskreno mislim, da ste v duhu Antona Martina Slomška v našem času delovali ob prvem Pohodu za življenje v Mariboru, nad katerim sem bil navdušen. Zavedati se namreč moramo, da naših vzgojnih in izobraževalnih ustanov ne potrebujemo, če ne bomo imeli otrok, ki se bodo v teh ustanovah vzgajali in izobraževali.
Spoštovani gospod nadškof Alojzij, iskreno vam želim, da bi ob praznovanju prvega slovenskega svetnika Antona Martina Slomška vaše družine, vaše župnije in vso vašo nadškofijo prevevala radost nad življenjem, ki bi je bil naš blaženi nadvse vesel. Kajti vsa vzgojna prizadevanja in vsi izobraževalni načrti, vsi katehetski pravilniki in vsa pastoralna načrtovanja imajo smisel le, če je med nami življenje, če je med nami veselje do življenja.
Blaženi Anton Martin, prosi za nas.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
