Dragi bratje duhovniki, sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi Marijini romarji, dragi bratje in sestre. Prisrčno vas pozdravljam pri Mariji Pomagaj ne Brezjah, kamor smo prišli s ponižno prošnjo za mir in z namenom, da v povezanosti s papežem Frančiškom in z vsemi kristjani po svetu sami sebe, pa tudi Rusijo in Ukrajino posvetimo Marijinemu Brezmadežnemu srcu.

Na kraju, kjer smo se zbrali, so pred sto petimi leti poslušali oddaljeno bobnenje topov Soške fronte v veliki »nesmiselni moriji«, kakor je papež Benedikt XV. označil 1. svetovno vojno. Romarji so prihajali sem in Mariji Pomagaj prinašali sami sebe in svoj smrtni strah. Prihajali so begunci, ki so bili pregnani s področij, kjer je s svojo rušilnostjo gospodarila fronta. Prosili so za svoje domove. Prosili so za može in fante, ki so jih pogoltne čeljusti vojne potegnile v vrtinec nasilja. Prosili so: »Marija, pomagaj nam vojskini čas, na tebe ozira se vsak izmed nas, Marija, vse ljudstvo ječi, Marija, pomagaj nam ti.« Čeprav je to besedilo nastalo med 2. svetovno vojno, so prošnje, ki so prihajale iz src in iz grl, Mariji prinašale isto stisko in nemoč, obenem pa zaupanje v njeno materinsko ljubezen in priprošnjo.

V tistem času so na Portugalskem, v Fatimi, fatimski pastirčki prejemali Marijina povabila in naročila. Med drugim je dejala: »Da jo [vojno] preprečim, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo ob prvih sobotah. Če bodo izpolnili moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in bo mir; če ne, bo raznesla svoje zmote po svetu ter povzročila vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni.« S temi besedami je Marija 13. julija 1917 povabila k molitvi in posvetitvi fatimske pastirčke in ves krčanski svet. (v Tarcisio Bertone: Zadnja fatimska vidkinja. Moji pogovori s sestro Lucijo).

Mi smo se danes zbrali, ker smo se odzvali na povabilo papeža Frančiška, ki ob nasilju v Ukrajini vedno znova kliče k miru in spravi. Ob molitvi angelovega češčenja 27. februarja 2022 je dejal: »Kdor se gre vojno, pozabi na človeštvo, ni z ljudmi, ga ne zanima konkretno življenje ljudi, ampak pred vse drugo postavi interese oblasti. Zanese se na satansko in perverzno logiko orožja in v vsakem sporu je najbolj oddaljen od Božje volje. Oddalji se tudi od navadnih ljudi, ki so v vsakem spopadu resnična žrtev.«

»Papeževa odločitev, da bo Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetil Rusijo in Ukrajino ter celotno človeštvo, je del učiteljstva Cerkve, ki je na Marijo vedno gledalo kot na tisto, ki se ji moramo izročiti v času preizkušnje. Če hočemo najti mir, se moramo priličiti Marijinemu Srcu, srcu, ki neizmerno ljubi.« Frančiškanski mariolog p. Stefano Cecchin je povedal tudi, zakaj je tako pomembno, da se posvetimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu: »Marijino Srce je Božje srce. O Mariji moramo razmišljati kot o tisti, ki je z Očetom delila edinega Sina. Sina, ki ga neizmerno ljubita nebeški Oče in Mati Marija, kakor sta nas spomnila sv. Janez Pavel II., sv. Pavel VI. in celotno izročilo. Marija nam je odprla pot ljubezni, ker je bolj kot katero koli drugo bitje odgovorila na neizmerno Božjo ljubezen. Vsi smo torej povabljeni, da postanemo podobni temu Srcu, da bi mogli ljubiti Jezusa v drugih. Prepričano smo, da se resnični mir ne rojeva v Združenih narodih, iz orožja ali državne politike, ampak prihaja samo od Boga. Če torej želimo delati za mir, moramo svoje srce oblikovati po srcu nje, ki je ljubila Boga in ki ljubi Cerkev in brate, to je po Mariji. To je torej Marijino brezmadežno Srce: srce, ki neizmerno ljubi in se podarja vsem nam. Zato moramo tudi mi, če v resnici hočemo ustvarjati mir, začeti pri naših srcih, ki jih oblikujemo po Marijinem brezmadežnem Srcu.« Tako p. Cecchin.

Dejanje posvetitve, ki ga bomo opravili na koncu te svete maše, je obenem tudi sinodalno dejanje v pravem pomenu besede. Papež Frančišek je, kot je bilo rečeno, k dejanju posvetitve povabil vse škofe po svetu in vse kristjane. V pismu, ki ga je poslal škofom, je o posvetitvi zapisal: »To naj bi bila gesta vesoljne Cerkve, ki v tem dramatičnem trenutku po Mariji, njegovi in naši materi, prinaša Bogu krik bolečine mnogih, ki trpijo in prosijo za konec nasilja, in Kraljici miru izroča prihodnost človeštva. Prosim vas, da se pridružite temu dejanju in za petek, 25. marca, skličete duhovnike, redovnike in druge vernike k skupni molitvi na svetih krajih, da bo sveto Božje ljudstvo enodušno in srčno dvigalo svojo prošnjo k Mariji, njegovi materi« (Pismo škofom, 21. 3. 2022).

K dejanju posvetitve smo se zbrali na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji. Izpolnila se je Izaijeva prerokba kralju Ahazu: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel, kar pomeni: Z nami je Gospod« (Iz 7,14). To je znamenje, ki ga Bog sam daje svojemu ljudstvu. 

Vedno znova me gane včasih komaj še razumljiva Božja ljubezen, ki se nikoli ne ohladi, ki se ne naveliča. Že v raju se ni odvrnil od Adama, ampak je hodil za njim, ga iskal in ga klical (prim 1 Mz 3,9). S kakšno nežnostjo govori Bog po preroku Ozeju  o svoji ljubezni do Izraela, ki velikokrat ni bil zvest: »Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicamiljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti … Moje ljudstvo je nagnjeno k odvračanju od mene … Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi … kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi« (Oz 11,4.7-9).

Z Jezusovim učlovečenjem je Bog postal tudi pravi človek. Pismo Hebrejcem o tem piše: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15).

Zato danes po Marijinem brezmadežnem srcu nagovarjamo Boga, ki dobro vidi stisko svojega ljudstva, ki sliši, kako vpije zaradi priganjačev in pozna njegove bolečine (prim. 2 Mz 3,7). In če se nam Bog, ki je spremljal trpljenje in stiske ljudstva v sužnosti ter hodil z njim po poti skozi morje in puščavo do obljubljene dežele, zdi še vedno na nek način odmaknjeni Bog, ki sicer vse stiske vidi, sliši in jih pozna, vendar pa jih ne doživlja, od Jezusovega učlovečenja naprej Bog doživlja vse, kar doživljajo njegovi bratje in sestre.

Jezus iz svojega življenja ve, kaj pomeni biti lačen in žejen. Iz svojega izkustva ve, kako skelijo solze žalovanja za mrtvim prijateljem. Iz svojega izkustva ve, kaj pomeni biti zavržen, zasramovan, osovražen, zatajen, izdan in prodan. Iz svojega izkustva pozna strah pred trpljenjem in smrtjo. Ob njem pa vse to pozna tudi njegova in naša mati Marija, saj je hodila z njim njegovo pot. Doživljala je vedno večje nasprotovanje Jezusu, prehodila je pot križa, nemočna je trepetala pod križem in v svoje naročje je sprejela truplo svojega mrtvega sina. Tej materi bomo zato danes izročili ves strah, vse solze, vse bolečine in vse smrti, ki jih povzročajo grozote vojne. 

Po njej jih bomo izročili Jezusu, ki je ljudi s kamni v rokah odvrnil od tega, da bi jih zmetali v ženo; Jezusu, ki je ganil srce desnega razbojnika, da je prosil, naj se ga spomni, ko pride v svoje kraljestvo; Jezusu, ki je v svojem trpljenju in umiranju spreobrnil stotnika, ki je vodil križanje, da je izpovedal vero. Gospodu Jezusu, ki tudi danes stoji pred vrati srca, pred vrati srca slehernega izmed nas, tudi pred vrati srca Putina in njegovih generalov, pred vrati src vseh nasilnikov in trka. Naj naša molitev in posvetitev pripravljata pot, da bi se ta vrata odprla, da bi se vsa vrata odprla in da bi se po svetu namesto eksplozij bomb začele razlegati besede sprave in bratstva, h kateremu nas vabi papež Frančišek. 

Marija Pomagaj, prosimo te za Rusijo, prosimo za Ukrajino, prosimo za ves svet. 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit