Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob slovenskem prazniku kulture in odprtju razstave Umetniki za Karitas

8.2.2024 Ljubljana Dobrodelnost, Umetnost
Foto: Družina Foto: Družina

Dragi bratje in sestre. 

V Sloveniji danes obhajamo praznik kulture. V tem duhu smo se zbrali v stolnici sv. Nikolaja, da bi se Bogu zahvalili za naše kulturne delavce in za kulturno letino, če smem tako reči, s katero so napolnili kašče duha in prinašali svetlobo na pot iskalcem tolažbe in smisla.

Po sveti maši bomo v Galeriji Družina odprli razstavo Umetniki za karitas. Vodilna misel te dobro poznane pobude je letos: »Mir tej hiši«. Menim, da je posebej dragoceno, da na naš kulturni praznik v Ljubljano in med njene prebivalce stopajo dela, ki so jih sredi poletja umetniki ustvarjali na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Devetindvajsetič so se umetniki zazrli v globine, se podali na mesta srečanja s Stvarnikom in s seboj, molili in premišljevali, potem pa razpeli platna, razprli jadra navdihu Duha in s čopiči in drugimi sredstvi, tudi z rokami in njihovo prvinsko ustvarjalnostjo, ljudem pokazali to, kar je nastalo iz tega notranjega dialoga, ki je črpal od zgoraj, od Boga, in iz skoraj brezmejnih pokrajin navdiha v Božjem stvarstvu in v nosilcu Božje podobe, v človeku.

Zahvaljujem se vam, spoštovani umetniki, za vse, kar ste ustvarili. Zanimivo je, da za umetnike rečemo, da ustvarjajo. Za večino drugih poklicev pravimo, da delajo, da zidajo, da gradijo, da tešejo, da popravljajo in tako naprej. Za umetnike, ne glede na to, na katerem področju umetnosti izražajo in delijo svojo obdarovanost – z besedo, s čopičem, z dletom, z inštrumentom, z gibom in še na mnogo načinov – pa pravimo, da ustvarjajo.

V čem je ta ustvarjalnost, od kod to ustvarjanje. Ob tem razmišljanju se mi poraja misel, da različni poklici, ki so vsi Božji dar in so odgovor na Božje povabilo, vendar pa ti poklici obdelujejo snov, ki je del Božjega stvarstva. Z obdelovanjem različnih materialov oblikujejo stvari, ki služijo človekovemu vsakdanjemu življenju, omogočajo njegovo preživetje in pripomorejo k njegovemu dobremu počutju.

Ko pa umetnik vzame v roke morda celo isto ali zelo podrobno orodje – dleto, pero, sekiro, žago, čopič, kladivo itd. – pa ne gre za služenje vsakdanjim potrebam človekovega življenja, ampak za nagovarjanje temeljnih potreb človekovega duha. Umetnik se mora v svojem snovanju poglobiti v Božjo misel, v neskončno ustvarjalno moč Najvišjega, in z njo nagovoriti človeka v njegovem boju za kruh in za vsakdanje dobrine, da njegov vsakdan ne postane banalen, ampak je vedno deležen žarkov duha, ki bogatijo njegovo notranjost, hranijo njegovo dušo. Človek sicer živi od kruha, vendar pa ne samo od kruha. In del tistega, kar presega življenje iz kruha, kar presega človekove biološke potrebe, mu prinašate s svojim zajemanjem iz prostorov Duha vi, umetniki. Zato še enkrat, hvala vam za to.

Za umetnost, ki zajema iz Božjega in nagovarja človeško, tudi mirno lahko rečemo, da ni ujeta sama vase. Za umetnika je nevarno, da ob poglabljanju vase, ob iskanju svojih poslednjih globin nazadnje postane ujetnik samega sebe, svojega ega. Namesto da bi zajemal iz brezbrežja odnosov in obrazov, ostane na obalah samega sebe in postane ujetnik lastnega obraza. Sporočilo takega umetnika utihne, umre, ga ni več, ker ni več odnosa, ni več srečanja, v katerem bi se moglo rojevati in množiti življenje. Sporočilo se razodeva kot smrt, pa čeprav je razglašena z velikimi črkami in besedami.

Umetniki za karitas svoja dela vedno posvetite pomoči potrebnim. Že v samem namenu likovne kolonije Umetniki za karitas ste odprti navzven, k ljudem. Najprej, vendar je to rečeno pogojno, k tistim, ki jih bodo vaše umetnine nagovorile. Ki se bodo ustavili pred vašimi slikami in si zaželeli, da bi spregovorile v njihovih stanovanjih, da bi z njimi morebiti razveselili svoje prijatelje. Vzpostavi se dialog med umetnikom in gledalcem, ki se začne pogovarjati z njim preko njegovega dela.

Potem pa se začne tihi, a mogočni tok sočutja, skrbi in ljubezni med vami in tistimi, ki bodo deležni sredstev, ki se bodo nabrala iz vaših del. V opisu letošnje kolonije Umetniki za karitas lepo piše, da »so zbrani darovi namenjeni otrokom, ki jih je vojna pregnala iz njihovih domov in so trenutno nastanjeni v Sloveniji.«

Prav je, da se v tem trenutku zamislimo nad Božjo besedo, ki nam je bila podarjena v današnji sveti maši. V berilu smo poslušali o Salomonu. Bil je mogočen kralj, ki je sicer pozidal tempelj in slovi po svoji modrosti, vendar se je v njegovi starosti, kot smo slišali, njegovo srce nagnilo k tujim bogovom. »Njegovo srce ni bilo več celo za Gospoda, njegovega Boga, kakor srce njegovega očeta Davida.« In v drugem delu berila smo slišali, kaj je bilo posledica Salomonovega ravnanja. Kraljestvo je začelo propadati. In nazadnje propadlo.

Skušnjava koketiranja s tujimi bogovi, kakor koli se že imenujejo in s kakršnimi koli maskami se prestavljajo, se vedno konča z izpraznjenjem samega sebe. Nezvestoba sebi in svojim temeljem vodi v praznino, v kateri se sliši samo še »brneč bron in zveneče cimbale«, ni pa več melodije, ni več pesmi, ni več življenja v izobilju. Nasprotno, življenje se spremeni v sužnost. Seveda pa pred tem in po tem ostajajo neskončne vrste žrtev, ki jih na tem oltarju žrtvujemo svojemu egu in iskanju samega sebe.

V evangeliju pa smo poslušali o ženi, za katero evangelist pravi, da je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Da je bila Grkinja, nam še nekaj pomeni, da pa je bila Sirofeničanka, nam ne pomeni skoraj nič.

Neka druga opredelitev, ki jo uporabi evangelist Marko, pa je zelo pomembna in zelo zgovorna. Ta žena je imela hčerko. Torej je bila ta žena mama. In ta žena je za Jezusom hodila kot mama. Nagovarjala ga je kot mama. Rotila ga je kot mama. Pred njim se je ponižala kot mama. Iz vsega njenega ravnanja in iz vseh njenih besed močno zveni ena sama beseda: ljubezen. Jezus, rada imam svojo hčerko. Usmili se me.

Zato ni čudno, da Sveto pismo uporablja besedo maternica, ko govori o Božjem sočutju, o Božjem usmiljenju, o Božji ljubezni. Zaradi kulturnega okolja to besedo prevajamo kot notranjost in še na druge načine, ampak se vsi odmaknejo od njegove pristne vsebine. Bog ljubi človeka, kakor mati ljubi vsakega svojega otroka. In kakor mati, tako pravijo nekateri umetniki in mislim, da imajo prav, nikoli ne neha biti noseča s svojim otrokom, tako se tudi Bog nikoli ne odpove nobenemu svojemu otroku, nikomur izmed nas. In ta ljubezen je nagnila Božje srce, da je osvobodil hčer te Sirofeničanke.

Vidimo torej, bratje in sestre, da Božje sočutje presega meje med narodi, med verami, med našimi in vašimi. Božje sočutje presega vsake delitve in vsaka ločevanja. In mi smo, tako pravi Sveto pismo in v to tudi verujemo, ustvarjeni po Božji podobi. Zato smo povabljeni, da v zvestobi svojemu najglobljemu jazu, ki izhaja iz Božjega obličja, tudi mi presegamo delitve in ločevanja in ustvarjamo občestvo bratov in sester v Kristusu.

Trdno sem prepričan, da bo tudi umetnost, če bo zvesta svoji prvinski poklicanosti, z vsem, kar bo ustvarila, povezovala ljudi, jim odpirala oči, ušesa in srca za brate in sestre, ter pomagala k oblikovanju ene same družine Božjih otrok.

Dragi umetniki, zajemajte iz Duha, da boste razodevali veličino, lepoto in svetost Najvišjega, in da nam boste pomagali, da bomo zmanjšali razdalje, znižali zidove in okrepili odnose z brati in sestrami, v katerih nam pomagajte odkrivati Božje obličje.

Marija, ki si svetu podarila luč, ki razsvetljuje ves svet, naj v tej luči spoznavamo obraze bratov in sester. Amen!

 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit