»Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.« (Rim 12,15)

Dragi bratje in sestre. Lepo vas pozdravljam v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, v kateri se bomo ob občnem zboru Škofijske karitas Ljubljana Bogu zahvalili za blagoslov v preteklem letu in ga prosili za bližino, varstvo in navdihe v časih, ki nam bodo podarjeni.

Ob zahvali Bogu, za katerega sv. Jakob pravi, da od njega prihaja »vsak dober dar in vsako popolno darilo«, kajti vse to »prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave« (Jak 1,17) se iskreno zahvaljujem vsem, ki oblikujete organizirano dobrodelno dejavnost v naši nadškofiji in po naših župnijah. Beseda zahvale najprej velja prostovoljcem. Veliko vas je in vi, dragi prostovoljci, ste najbližje tistim, ki so potrebni pomoči in prosijo zanjo. Včasih morda niti ne prosijo. Vsi namreč vemo, da je prositi težko, saj je ljudi sram, če jim primanjkuje sredstev za vsakdanje življenje in skrivajo stanje, v katerem so se znašli, dokler le morejo. Temu čutenju se hitro lahko pridruži občutek nesposobnosti, ker ne morejo na primeren način s svojim delom poskrbeti za svoje družine. Gorje se še poveča, če se takšnim mislim in stiskam duše pridruži še obtožujoč pogled okolice, ki v njih gleda lenuhe in parazite družbe. Bolečina teh ljudi mora biti skoraj neznosna.

Zato, dragi bratje in sestre prostovoljci, se vaše oči in vaši pogledi ne ustavijo zgolj v skladiščih in v prostorih Karitas. Ne vidite samo tistih, ki pridejo k vam po pomoč, pa naj bodo to redni prejemniki pomoči ali pa morda samo občasno zaidejo v stisko. Ne vaše oči morajo onkraj teh. Dovolite mi, da vam rečem, da morate prositi Boga, naj on sam skozi vaše oči gleda na vse ljudi, ki jih srečujete. Naj on sam poskrbi, da bodo vaše oči zagledale tudi ljudi, ki so pomoči potrebni. Vaš pogled naj postane Božji pogled, pogled poln sočutja in nežnosti, kakor pravi papež Frančišek. In naj vam potem tudi Bog sam navdihne način in besede, s katerimi boste lahko nagovorili te brate in sestre v pomanjkanju, čeprav sami morda ne bodo naredili potrebnega koraka.

Potem se želim zahvaliti tudi za delo vseh tistih, ki organizirate in vodite delo Škofijske karitas Ljubljana. Pomoč potrebnim namreč ne more biti nekaj stihijskega, ne sme biti prepuščena naključjem. Pomoč mora biti tako organizirana, da ne »živi iz rok v usta«, kakor imamo navado reči. Pomanjkanja najbrž ne bo že jutri konec in na potrebe ljudi po različnih dobrinah bo potrebno zadostiti tudi prihodnji mesec in še mesec potem. In na vas je, da znate načrtovati in razporejati sredstva, ki so na voljo, da bodo olajšala življenje tam in takrat, ko bo to potrebno.

Na vas, dragi voditelji Škofijske karitas je tudi odgovorna naloga, da ste s pozorno budnostjo in pretanjenim posluhom za človeka in za njegove odnose z drugimi sposobni zaznati tudi tiste potrebe, ki presegajo pakete s hrano, z oblačili in s plačevanjem položnic. Gre za tiste potrebe in stiske ljudi, ki jemljejo svetlobo in prihodnost življenju. Za tiste potrebe in stiske, ki zagrenijo vsako jed in zvodenijo vsako upanje. Za tiste potrebe in stiske, ko se zdi, da ljudem nič ne manjka, in vendar je njihovo življenje prazno, brez upanja, brez luči in veselja. Te potrebe veliko globlje in usodneje zaznamujejo človeka in njegovo življenje kot zgolj pomanjkanje materialnih dobrin. Ob spoprijemanju s temi potrebami morda začnemo bolje razumeti Jezusovo besedo, ki jo je izrekel kot odgovor na skušnjave hudega duha v puščavi, ko je dejal: »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4).

Vsekakor pa se moram zahvaliti, in to delam z veseljem, tudi vsem dobrotnikom Škofijske karitas Ljubljana. Tukaj na poseben način zveni misel, ki je izbrana za obhajanje današnjega občnega zbora: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.« Ko apostol Jakob – misli iz njegovega pisma smo poslušali pri delavniških mašah v šestem in sedmem tednu med letom – spregovori o sočutju s človekom v potrebi, nas opozori: »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!' a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga?« (Jak 2,14-16). Močne besede je za takšen način delovanja uporabil predsednik Poljske škofovske konference Stanislav Gądecki, ko je pisal moskovskemu patriarhu Kirilu ob vdoru v Ukrajino: »Vsi smo bratje; tudi zaradi tega vsako nesrečo ukrajinskega ali ruskega ljudstva dojemamo kot svojo. Zato z vsem srcem molimo za mir v Ukrajini. Da pa naše molitve ne bi imeli za hinavsko, jo morajo spremljati dejanja« (Pismo patriarhu Kirilu, 2. marca 2022).

Jokati s tistimi, ki jokajo, zato ne pomeni skupno zdihovanje nad neprijazno usodo ali nad življenjem, ki je »ječa in čas v nji rabelj hudi«, kakor je pel Prešern, ampak pomeni postati solidaren s tistim, ki joka. Vsekakor to najprej pomeni sočutje z njim in njegovim stanjem, potem pa pomeni poiskati sredstva in načine, da njegovo stanje spremenimo, kolikor je to v naši moči. Če uporabim besede nadškofa Gądeckiga, so potrebna dejanja, ki spremljajo naše solze s tistimi, ki jokajo, sicer bodo naše solze hinavske. Obstoj in delovanje celotne Škofijske karitas, dragi bratje in sestre prostovoljci, odgovorni in dobrotniki dokazuje, da naše sočutje s pomoči potrebnimi poišče pota in načine za delovanje, da jim pridemo naproti v njihovih stiskah in potrebah. Vsem iskrena hvala za tiste drobne gradnike delovanja škofijske karitas – za prostovoljne ure, za dobro voljo, za znanje in usposabljanje, za materialne darove in denarno pomoč, za vse vzgibe srca, ki vodijo k dobremu – ki omogočajo, da tretji steber naše vere, dobrodelnost, pričuje nam in drugim, da naša vera niso zveneče besede, ampak so dejanja, storjena iz skrbi za človeka in iz ljubezni do njega.

Dragi bratje in sestre, ozrimo se za trenutek še v sporočilo današnje Božje besede, zlasti odlomka iz Janezovega evangelija, v katerem ljudje razpravljajo o Jezusu, o njegovem poreklu, tudi o njegovi verodostojnosti. Razpravljajoče bi lahko v grobem razdelili na dve skupini: v eni so bili tisti, ki so se naslanjali zgolj na izročilo in so na podlagi izročila ugotovili, da Jezus ne more biti ne prerok ne Kristus; v drugi pa so bili tisti, ki so Jezusa osebno srečali in so iz njegove govorice in iz njegovih besed odkrivali njegovo izrednost, njegovo Božjo moč.

V katero skupino se bomo uvrstili mi sami. V družbi, ki je postala tako izključujoča, kakor je v zadnjih časih naša, je nevarnost, da se tudi mi strogo opredelimo za eno skupino in izločimo ali celo demoniziramo drugo. Vendar nam Jezusovo delovanje kaže, da se moramo naslanjati na izročilo, da moramo živeti iz vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust, po drugi strani pa nas opozori, da je za nas usodno, če ga ne prepoznamo ali ga celo namerno prezremo, ko ga srečamo v lačnem, v žejnem, v nagem, v revnem, v tujcu, v bolniku, v zaporniku. Krščanstvo moramo torej živeti celovito, nikakor ne popredalčkano na posamezna področja, ki bi jih po potrebi odpirali.

K uresničevanju takega krščanstva nas vabi sinoda, ki jo je začel papež Frančišek in poteka po vseh naših škofijah. Zajeti mora vsa področja življenja naše vere, tudi našo dobrodelnost. Vabim vas, da v tej skupni hoji naše vere in naše Cerkve odkrivamo, kako naj na takšen način spoznavamo, živimo in oznanjamo Kristusa, da ga bodo po nas in naši veri mogli prepoznavati tudi naši bratje in sestre. Kako naj živimo našo krščansko dobrodelnost, da bo pričevala o Božji skrbi za vsakega človeka, ker je vsak Božji otrok. Naj nas tega nauči Bog sam, ki se solzi ob naših bolečinah in se raduje ob našem veselju.

Vse vas izročam varstvu Božje Matere Marije, ki naše prošnje in potrebe vedno znova prinaša pred Sina, ki je vsemogočen. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit