Dragi bratje in sestre. Prišli smo k patrom jezuitom v Dravlje, ki letos za ljubljansko nadškofijo gostijo srečanje vseh Bogu posvečenih ob dnevu posvečenega življenja.
Pozdravljam vas kot predstavnike vseh tistih ustanov, ki svojo karizmo živite v naši nadškofiji. Prosim vas, da moje iskrene pozdrave in blagoslov prenesete tudi vašim sestram in bratom, ki zaradi omejenih možnosti, ki nam jih narekuje ta čas, ne morejo biti z nami v isti cerkvi, so pa z nami v naših molitvah, daritvi svete maše in v prošnji Bogu za vse tiste namene, ki jih vaše ustanove in vaši posamezni člani potrebujejo v tem trenutku in v teh okoliščinah, da bi mogli po navdihu Božjega Duha živeti karizmo tako, da bo govorila današnjemu človeku.
Božja beseda na praznik Jezusovega darovanja nas vedno močno spodbuja k premišljevanju. Od Jezusovega rojstva je minilo štirideset dni, zato je čas, da izpolnijo drugi predpis Mojzesove postave. Prvi je bil obreza osem dni po rojstvu, štirideset dni po rojstvu dečka je morala mati prinesti dar za očiščevanje, prvorojenca pa so morali predstaviti Gospodu in ga odkupiti. Zato sta tudi Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj, da bi zanj storila po običaju postave. Prinesla sta tudi dve grlici ali dva golobčka, kar je bil dar za očiščenje matere. Mojzes je namreč zapovedal: » Ko se dopolnijo dnevi njenega očiščevanja, bodisi pri sinu ali pri hčeri, naj prinese duhovniku k vhodu v shodni šotor enoletno jagnje za žgalno in golobčka ali grlico za daritev za greh. Ta naj to daruje pred Gospodom« (3 Mz 12,6-7).
Prvorojenca pa je bilo treba odkupiti. Pri Jezusovem darovanju v templju sicer ni nikjer omenjeno, da sta ga Jožef in Marija odkupila, nakazuje pa to misel na koncu evangelijskega odlomka, kjer evangelist pravi: »Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo.« Mojzesova postava pa je za odkup prvorojenca zahtevala pet šeklov: »Prvorojenega človeka moraš zagotovo odkupiti … tiste, ki jih je treba odkupiti, odkupi po svoji cenitvi, ko so stari en mesec, za pet šeklov« (4 Mz 18,15-16). Visoka cena; toliko je namreč delavec zaslužil v štiridesetih dneh.
Vidimo, da Jezus že od začetka ni prišel razvezovat postave, ampak jo je prišel dopolnit. Izpolnil je postavo, ob tem pa je srečal predstavnike svojega ljudstva, starčka Simeona in prerokinjo Ano. V srečanju teh ljudi z Jezusom se moramo navdihovati tudi mi, ki smo se s svojimi redovnimi zaobljubami in s posvetitvijo svojega življenja Gospodu zavezali, da ne bomo zapuščali templja, ampak bomo s postom in molitvijo Bogu služili noč in dan.
Prvi poudarek, ki ga moramo danes močno zaslišati, je delovanje Svetega Duha. Ko evangelist govori o starčku Simeonu, v nekaj vrsticah kar trikrat omeni Svetega Duha. »Sveti Duh je bil z njim … razodeto mu je bilo od Svetega Duha … in prišel je po navdihnjenju v tempelj.« Simeonovo življenje je potekalo po navdihovanju Svetega Duha. Ker ga je vodil Duh, je bil v templju takrat, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa. Ker ga je navdihoval Duh, je med vsemi mladimi družinami, ki so prišle v tempelj, da bi odkupile prvorojence, prepoznal Prvorojenca vsega stvarstva, ki je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje nasprotovanja. Ker se je pustil voditi Duhu, se je obljuba, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca, spremenila v hvalnico, ker so njegove oči videle zveličanje. Življenje je postalo izpolnjeno in v rokah je držal luč, ki razsvetljuje vse narode.
Življenje v Duhu. Kako zelo ga potrebujemo tudi vsi Bogu posvečeni. Sveti Duh mora v nas kot posameznikih in v naših skupnostih postati tisti, ki je odločilen pri iskanju smeri in pri sprejemanju odločitev. Samo v Svetem Duhu lahko spoznamo, kdaj je kronos postal kairos, kakor se je to zgodilo starčku Simeonu. Kdaj se naš človeški čas odpre v Božji čas (če Bog sploh ima čas) in se zgodi srečanje, dogodek, in ušesa začnejo slišati in oči začnejo videti in mi smo na mestu, ki je naše, vendar pa ne naše po naših analizah in načrtih, pač pa naše po Božji volji in previdnosti.
Potem je starček Simeon Jezusa vzel v naročje. Ta prizor me vedno napolni z neko ganljivo nežnostjo. Predstavljam si tega starega moža – ne vemo, ali je kdaj pestoval svoje otroke, in ne vemo tudi, če je kdaj vzel v naročje svoje vnuke – a v tem trenutku je z vso previdnostjo in okornostjo hkrati vzel v naročje Božjega Sina, Mesija, luč v razsvetljenje vseh narodov. In srce mu je napolnila pesem hvaležnosti in izpolnjenosti: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru …«
Kako pomembno je, dragi bratje in sestre, vzeti Jezusa v naročje. Skrbno, pozorno, kakor se v naročje vzame dober mesec star dojenček. Z njim ne moreš ravnati kot bi ravnal z lutko, ampak moraš ravnati kot s krhkim človekom, majhnim in nemočnim, ki ti je zaupan v varstvo. Simeon ga je prepoznal v dojenčku v Marijinem naročju. V kakšni podobi pa prihaja k nam? Ali se vam je že kdaj zgodilo, dragi brat, draga sestra, da si ga prepoznal v bratu ob tebi, ob sestri ob tebi, in si ga vzel v naročje, ker je potreboval pozornost, skrb, nežnost, občutek varnosti in razumljenosti. Zakaj smo tolikokrat tako trdi drug do drugega. Prepričan sem, da do Jezusa nihče ne bi bil takšen, trd, včasih celo neusmiljen. Ja, vzeti ga v naročje in skrbeti zanj – za takšnega, kakršen vstopa v moje življenje.
Nazadnje pa pred nas stopa zgled prerokinje Ane. Kakšno življenje! Mladenka, ki se je poročila, polna načrtov, polna prihodnosti, pričakovanj in upanja. Po sedmih letih pa je postala vdova. So načrti umrli, prihodnost izginila, upanje ugasnilo? Pravzaprav ne! Vse to se je samo spremenilo. Prej je čas preživljala ob možu, sedaj ga preživlja v molitvi in postu, v češčenju Vsemogočnega. Tudi Ana je doživela kairos, milostni trenutek, saj je prav tisto uro prišla tja in je hvalila Boga. Kako je blagoslovljen trenutek, če si ves čas tam, če ne begaš sem ter tja, ampak ostajaš poglobljen, zbran. Pa ne toliko v telesu, ampak v srcu. Da tvoje srce ne teka okoli toliko »pomembnih stvari«, ki te upehajo in izpraznijo. Srce naj ostaja tam, ob Gospodu. Pravzaprav bi morali mi vsako jutro srce položiti v tabernakelj in ga pustiti tam, da bi utripalo z Jezusovim srcem, medtem ko bi naše noge in roke hodile k ljudem, da bi jim prinašali ljubezen.
In Ana je o Jezusu pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu. Dragi bratje in sestre, pripovedujte o Jezusu. Pripovedujte o njem, o katerem vas poučuje Sveti Duh, pripovedujte o njem, ki ga nosite v naročju kot dragocen biser, za katerega ste bili pripravljeni prodati vse, pripovedujte o njem, ki ga srečujete v letih, ki jih preživljate v postu in molitvi, s katerima služite Bogu noč in dan. Pripovedujte z očmi, pripovedujte z rokami, pripovedujte tudi z besedami. Pripovedujte o Jezusu.
Naše današnje srečanje v hvaležnosti za dar posvečenega življenja je tudi lepa priložnost, da se tudi sam zahvalim vsem vam, ki ste na različne načine v času, ki ga doživljamo, pripovedovali o Jezusu. Najprej znotraj svojih skupnosti. Sicer res živite za samostanskimi zidovi, a ti zidovi stojijo sredi sveta in nikakor niso nepropustni. Kar doživlja svet, doživljate tudi vi. Zato je tudi koronakriza zaznamovala vaše skupnosti. Hvala vam, da ste skrbeli drug za drugega in ta čas, ki ste ga preživeli, govori »o zvestobi, ki jo je preizkusilo trpljenje, o pogumu, o vedrem pričevanju, čeprav v trpljenju in negotovosti, o podelitvi vsake skrbi in vsake rane, o negi in bližini do zadnjih, o ljubezni in služenju za ceno življenja« (Vsi bratje, 2. pogl.). Hvala vam, da ste pripovedovali o Jezusu kot prostovoljci po domovih za ostarele, po bolnicah in na tolikih drugih krajih, kjer je bila stiska. Hvala vam, ker ste trdi kronos spreminjali v kairos zase in za druge. Ker je bil Gospod vaša luč.
Naj Marija, naša Mati in Mati Cerkve prosi, da se bo v vas krepila živa in ljubeča vera, trdno in veselo upanje, ter ponižna in dejavna ljubezen. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
