Spoštovani sobratje duhovniki, diakoni in bogoslovci, spoštovane sestre redovnice, dragi bratje in sestre. Dobrodošli v naši stolni cerkvi, kjer smo se zbrali, da bi se Bogu zahvalili za petdeset let delovanja obnovljene orglarske šole v Ljubljani. Zato na poseben način pozdravljam voditelja orglarske šole prof. Gregorja Klančiča, vse profesorje in vse slušatelje te šole.

Današnji dan je prazničen. Praznovali ste s simpozijem, ki vas je vodil skozi teh petdeset let. Pod različnimi vidiki ste se ozrli na orglarsko šolo in na njeno delovanje, ter se zamislili tudi nad njeno prihodnostjo. Kakšna naj bo naša orglarska šola, da bo vzgajala cerkvene glasbenike za današnji čas, da bodo preko glasbenega ustvarjanja stopali v službo čaščenja Boga in oznanjevanja evangelija.

V tem praznovanju vas povabim, da v našo sveto daritev vključimo tudi vse tiste, ki so se iskreno posvetili življenju in delovanju orglarske šole, pa jih ni z nami pri tej sveti maši. Najprej mislim na prof. Jožeta Trošta, ki ga je nadškof Jožef Pogačnik v odloku z dne 14. 10. 1970 imenoval za voditelja stolnega kora v Ljubljani in mu naložil nalogo, da postopoma obudi k življenju orglarsko šolo, v kateri naj bi se vzgajali bodoči organisti. Zaradi zdravja ne more biti z nami, vendar naša hvaležnost zato ni nič okrnjena. Na vso moč priporočamo Bogu njega in njegovo zdravje. Potem mislim tudi na vse tiste, ki jih je sestra smrt v tem času naredila deležne nebeškega bogoslužja, v katerem slavijo Boga skupaj z vsemi angeli in svetniki. Med njimi naj posebej omenim prof. Angelo Tomanič, ki je s strokovnostjo in ljubeznijo sodelovala pri življenju orglarske šole in oblikovanju organistov.

Koncilski Odlok o svetem bogoslužju pravi, da je »glasbeno izročilo vesoljne Cerkve zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja. Zato so cerkveno petje poveličevali tako Sveto pismo kot cerkveni očetje in papeži, ki so v novejšem času določneje osvetljevali, da je prava naloga cerkvene glasbe streči bogoslužju.« (B 112)

V teh besedah koncilskega odloka je nakazana tesna povezanost med cerkveno glasbo in bogoslužjem. Pri cerkveni glasbi v njenih različnih oblikah in izrazih ne gre zgolj za umetniško ustvarjanje, ki naj nagovarja tiste, ki so ga deležni; cerkvena glasba je namenjena bogatenju bogoslužja in s tem prejema poslanstvo, s katerim vernikom pri bogoslužju pomaga doživljati globino in lepoto srečanja z Bogom in čaščenja Boga. Zato je razumljivo, da »petje in glasba izpolnita svojo vlogo znamenj tem bolj pomenljivo, čim tesneje sta 'povezana z bogoslužnim dejanjem, po treh poglavitnih načelih: izrazna lepota molitve, enodušna udeležba občestva v predvidenih trenutkih in lepota opravila.' Tako sta udeležena pri namenu bogoslužnih besed in dejanj: Božji slavi in posvečenju vernikov« (KKC 1157).

Zato je dragocena Božja beseda, ki smo jo slišali, na poseben način odlomek iz Markovega evangelija, ki nam je spregovoril o zadnjem Jezusovem čudežu, preden se je iz Jerihe povzpel v Jeruzalem, da dovrši svoje poslanstvo odrešenja.

Dovolite mi, da vlogo cerkvene glasbe in cerkvenih glasbenikov primerjam vlogi množice, ki je spremljala Jezusa. Ta množica je v prvem trenutku postala ovira za Bartimajevo srečanje z Jezusom. Bartimaj, ki je sedel ob poti, je zaznal, da gre mimo Jezus, in je zaslutil, da je to njegova priložnost. Zato je začel na ves glas križati: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«

Množica je v tem trenutku za Bartimaja postala ovira, morda celo prepreka za srečanje z Jezusom. Njegovo klicanje jih je motilo, zato so ga hoteli utišati. »Grajali so ga, naj umolkne.« Na neki način so prevzeli vodilno vlogo in najpomembnejše mesto v dogajanju. Oni so postali tisti, ki bodo odpirali ali zapirali dostop do Jezusa.

Tako se lahko zgodi tudi cerkvenemu glasbeniku, ki pozabi, da je cerkvena glasba v službi bogoslužja. Cerkvenemu glasbeniku, ki petje ali igranje na koru doživlja kot nastop, na koncu katerega bo deležen odobravanja in aplavza. In ker tega aplavza ni – vsaj običajno ne, ker na koncu svete maše navadno ne ploskamo, razen ob posebnih priložnostih – je lahko razočaran, da njegovo petje in njegovo sodelovanje ni bilo opaženo. Razočaranje pa je nevarno čutenje, ki človeka lahko zagreni.

Kaj torej storiti, da bo cerkveni glasbenik vedno tista množica, ki ji je Jezus zaupal, naj pokliče slepega Bartimaja. Tista množica, ki opogumlja: »Le pogum, vstani, kliče te!« Sam menim, da je potrebna temeljna drža vseh, ki sodelujejo pri svetem bogoslužju, čisto vseh. In sicer, da nihče ne pride v cerkev zato, da bo opravil določeno službo ali poslanstvo, da ne pride zato, da bo bral, da bo pel, da bo ministriral … pač pa da vsi pridejo zato, da bodo pri maši, da se bodo srečali z Gospodom Jezusom v njegovi besedi in sveti evharistiji. Tudi cerkveni glasbenik ne pride zato, da bo deležen občudovanja in aplavza, ampak da bo deležen Gospodove bližine v bogočastju.

Naj spregovorim besedo še o stavku sv. Avguština, ki je cerkvenim pevcem zelo všeč; Avguštin namreč pravi: »Kdor poje, dvakrat moli.« Na kakšen način je to res. Trdno sem namreč prepričan, da vsako petje ni molitev in še manj dvakratna molitev. O tem najbrž ni potrebnih preveč besed. Avguštinova misel pa velja takrat, kadar cerkveni glasbenik moli pesem ali poje molitev. Besedila pesmi pri bogoslužju so molitev. V njih pevec Boga časti, ga slavi, ga prosi, se mu zahvaljuje, ga roti, se mu izroča. Zato je pomembno, da vsako besedilo pesmi, ki jo bomo prepevali pri bogoslužju, najprej doživimo in posvojimo kot molitev. Če bomo besedilo dojemali kot molitev, bo naše petje v resnici postalo molitev in bomo vernikom v cerkvi dajali pogum, kakor ga je dajala množica Bartimaju.

Naj končam z besedami Leona Kernela v knjigi Organist nekoč in danes: »Organist je človek, ki sodeluje z oltarjem. Je človek, ki dela s cerkvenim pevskim zborom in solisti … Je človek, ki z duhovnikom, pevskim zborom in ljudstvom v cerkvi moli … Služba organista je častna služba. Kot so vsake orgle unikatne, je unikaten tudi vsak organist ali organistka. Če sodimo po inštrumentu, ki ga igra organist, je to človek velikih potez. Je podoben dirigentu, čigar inštrument je orkester, če zmore biti nežen kot violinist, pojoč kot flavta, zmore biti tudi gospodovalen kot pavke, prediren kot trobila, zveneč kot zbor …«  (navaja Maks Ipavec, Duhovnik med nebesi in peklom, 291-292).

Dragi cerkveni glasbeniki, ko se ob današnjem jubileju orglarske šole zahvaljujemo za čudovita Božja dela, ki jih izvršuje po človeških otrocih, ko se zahvaljujem vsakemu izmed vas in po vas vsem tistim, ki skupaj z vami bogatijo bogoslužje in slavijo Boga, vas vabim, da se združimo v eno samo hvalnico, ki jo izraža vrstica iz Prve Kroniške knjige: Pojte mu, igrajte mu, premišljajte o vseh njegovih čudovitih delih« (1 Krn 16,9). Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit