Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na Tromostovju na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva

21.11.2020 Ljubljana Nadškof Zore, Evharistija, Praznik

Dragi bratje in sestre. S praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, zaključujemo cerkveno leto. To je priložnost, da se ozremo nazaj. Da premerimo daljo in nebeško stran, da bi tako prišli do spoznanja, kje smo v tem trenutku, pa tudi, ali si želimo ostati tukaj, ali si želimo ostati takšni, ali pa pred seboj vidimo pot, prihodnost, možnosti in predvsem ali v nas živi upanje.

Oziranje nazaj naj ne bo predvsem seštevanje zamujenih priložnosti, doživetih težkih trenutkov, napačnih odločitev, grehov, ki smo jih zagrešili, ampak naj bo najprej hvaležen pogled na vse in na vsakega, ki se je srečal z nami na poti, ki nam podaril del samega sebe, morda samo kratko besedo, prijazno gesto, s katero nam je pokazal, da nas je opazil. In seveda tudi hvaležen pogled na Boga in na njegovo presenetljivo vztrajanje ob nas, z nami, med nami – kakor je rekel Mojzesu: »Postavil bom svoje prebivališče med vami… z vami bom hodil in bom vaš Bog, vi pa boste moje ljudstvo« (3 Mz 26,11-12).

Praznik je uvedel papež Pij XI. leta 1925. Navedel je tudi razlog za vzpostavitev tega praznika: »Za verski pouk ljudstva in za dviganje k veselju notranjega življenja imajo vsakoletni prazniki cerkvenih skrivnosti mnogo več učinka kakor najgloblji bogoslovni dokazi.« Obenem pa se moramo zavedati, da je bil praznik postavljen v času, ko so se v Evropi začeli uveljavljati totalitarni režimi, ki so se obnašali kakor bogovi. Človek je bil zanje zgolj kolesce v mehanizmu. Zato so bili sadovi najprej njihovega nasilnega uveljavljanja, potem pa njihovega ohranjanja samo solze in kri in trpljenje in smrt. Zanje strašljivo natančno veljajo besede papeža Frančiška, ki jih je sicer izrekel o vojni: »Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče razvijati!« (Redipuglija, 13. 9. 2014).

S praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva pa je papež kristjanom in svetu dal sporočilo, da nad svetom in zgodovino vlada nekdo drug. Način njegovega kraljevanja je drugačen. Njegovo kraljestvo je namreč večno in vesoljno kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.

Skozi vso zgodovino krščanstva so bile včasih v večji, drugič v manjši meri prisotne težnje, da bi zemeljski gospodarji prevzeli Kristusovo kraljestvo. Nihče si sicer ni prizadeval, da bi sedel na prestol njegovega kraljevanja; Kristus namreč kraljuje s križa, na križ pa nobeden od zemeljskih vladarjev, ni želel. Na različne načine pa so se hoteli polastiti in si podrediti njegovo ljudstvo, pravzaprav njega samega, saj Kristusa ni mogoče ločiti od njegovih bratov in sester, od njegovega skrivnostnega telesa. Takšni poskusi so imeli določen uspeh. Uspelo jim je pridobiti nekatere ljudi, nikdar pa množice, ljudstva. Kajti Kristusovo kraljestvo je kraljestvo resnice, pravičnosti, miru in ljubezni. Ti sistemi in njihovi nosilci pa so uporabljali nasilje, oblast, ugodnosti … a nasilje dela ljudi prestrašene, oblast jih upogiba, ugodnosti jih kupujejo, nikoli jih pa ne osvojijo. V resnici lahko človeška srca lahko osvoji samo ljubezen. Pot ljubezni, vsake resnične ljubezni, ki zasluži biti tako imenovana, pa vedno vodi preko križa, se pravi preko preizkušnje, v kateri vzdrži, se ne sprevrže v svoje nasprotje; ko drugi preklinjajo, moli, ko jo obdaja sovraštvo, ljubi. In čeprav se zdi, da umira, v resnici skozi zvestobo sebi in s tem skozi zvesto ljubezen do ljudi, stopa proti vstajenju in življenju, ko more tudi tiste, ki jih ljubi, povabiti v svoje kraljestvo. Mar ni to tudi izkustvo vsake naše pristne ljubezni, dragi bratje in sestre. Tudi naše ljubezni gredo preko križa v vstajenje in življenje.

V Kristusovo kraljestvo so povabljeni vsi. Pa ne samo povabljeni – vanj dejansko lahko vstopijo vsi. Ni pridržano samo za izbrance, za elito. V njem nimajo ne edine in ne prve besede tisti, ki so »naši«. Kakor je Bog oče vseh ljudi in »ljubi vse ljudi, svoje otroke«, tako je tudi Kristusovo kraljestvo odprto za vse ljudi, ker so vsi njegovi bratje in sestre.

Vstopanje v to kraljestvo pa nam na slikovit način prestavi evangeljski odlomek praznika. Ni prilika, kajti Kristus je resnični sodnik, sodba bo resnična sodba, življenje ali pogubljenje bosta stvarni dejstvi. Po drugi strani pa tega Jezusovega govora o poslednji sodbi tudi ne moremo gledati kot spektakularen prikaz dogajanja ob poslednji sodbi. Pred nas Jezus razgrne zadnje merilo vsega našega delovanja, vseh naših odnosov – in to merilo je ljubezen.

Pravzaprav preseneča ta preprosta doslednost Božje volje za človeka. Vedno znova jo srečujemo. »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37-39).

Jezus je o sodbi ob koncu časov spregovoril na Oljski gori. Pred seboj je imel Jeruzalem, s templjem in palačami in trdnjavami, pred seboj je imel učence. A njegov pogled je segal dlje, onkraj Judejskih gričev in daleč onkraj skupine, ki je bila pred njim. Gledal je prostranstva vseh kontinentov in ljudi vseh časov. Zanje je spregovoril o poslednji sodbi. 

Nedavno sem dobil vprašanje, kako je z dušami, ki niso poznale Kristusa? Današnji evangeljski odlomek je odgovor na to. Merilo razsojanja bo dejavna ljubezen do človeka. Kos kruha, ki ga podeliš z lačnim, kozarec vode, ponujen žejnemu, obisk bolnika, pismo zaporniku, kos obleke za nagega.

Jezus nadvse pravično ne pričakuje nič takega, kar bi bilo za kogar koli težko ali celo nemogoče. Pravi: bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni. Ne pravi: bolan sem bil in ste me ozdravili, v ječi sem bil in ste me osvobodili. 

Bistveni stavek odnosa posameznikov do Jezusovih navodil, je njihovo vprašanje: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali bolnega ali v ječi ali nagega, in smo ti postregli.« Vprašanje razodeva, da niso videli Jezusa, videli pa so človeka v stiski in v dejanju dobrote postali njegovi bližnji. V tem revežu se je njihov pogled srečal z Jezusovim pogledom: kar ste storili komu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. 

Enako je z vprašanjem drugih: »Gospod, kdaj smo te videli v potrebi, in ti nismo postregli?« Ne upam si naštevati, kaj vse so morda gledali ti ljudje, morda so bili celo prepričani, da so ves čas gledali Jezusa, a njihov pogled se ni srečal z Jezusovim pogledom v človeku, ki je potreboval pomoč. Najbrž so ga celo videli, tega siromaka, ampak so šli mimo, kakor gremo tudi mi lahko mimo. Ker nimamo srca usmiljenega Samarijana, zato gremo mimo brez sočutja, morda celo s sodbo in obsodbo.

Kraljestvo, v katerega vstopajo tisti, ki so bili usmiljeni, je torej že tukaj, je med nami. Prav, kakor je rekel Jezus: »Glejte, Božje kraljestvo je med vami« (Lk 17,21). Ali z usmiljenjem živiš kraljestvo, ali brez usmiljenja ostajaš zunaj njega. Tukaj in sedaj.

Ali je potem dovolj biti dobrodelen in lahko na vse druge izraze naše vere pozabimo? Je dovolj biti samo dober človek? Za kristjana ne. Jezusa moramo poslušati v celoti. Nekje namreč pravi: »Vsakega, ki bo priznal mene pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli« (Lk 12,8). Jezusa priznati pred ljudmi pa pomeni tudi lačnemu dati kruh in žejnemu pijačo.

Dragi bratje in sestre. Prav sedanji čas nam daje veliko možnosti za vstopanje v kraljestvo. Naj nam Gospod vsem da dovolj ljubezni, da se bomo z dejanji odločali za kraljestvo, ki je pripravljeno od začetka sveta. Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit