Dragi bratje in sestre. Po povabilu oziroma spodbudi, naj bomo čuječi in pripravljeni, ki smo jo slišali na prvo adventno nedeljo, in naročilu oziroma kar ukazu druge adventne nedelje, naj v puščavi pripravimo pot Gospodu, naj v pustinji izravnamo cesto našemu Bogu, nas tretja adventna nedelja nagovori v čisto drugačnih tonih. »Bratje in sestre, vedno se veselite!« To povabilo apostola Pavla kristjanom v Tesalonikih je dalo tudi ime tretji adventni nedelji, ki ji pravimo tudi nedelja: gaudete - veselite se. Zakaj? Ker me je Gospod »odel z oblačilom odrešenja, ovil z ogrinjalom pravičnosti kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se krasi s svojim nakitom.«

Pa more nekdo zapovedati veselje? Preprosto – veselite se, in mi se bomo veselili. Ali se lahko veselimo v okoliščinah, ki so nenaklonjene, ki ne vlivajo optimizma, ampak prej tesnobo in strah. Ali se v teh časih, ko smo ujeti v pandemijo in posledice njenega širjenja, lahko veselimo in bo to veselje pristno? Naša pamet se temu upira, ali pa vsaj dvomi, da bi bilo to tako preprosto. Tudi apostoli niso bili veseli, ko so se znašli sredi viharnega jezera in je Jezus spal v njihovem čolnu. Nasprotno, bali so se.

Pomembno je, da povabilu k veselju damo pravo vsebino. Navadno si veselje predstavljamo kot čas brez skrbi, kot čas, v katerem uresničujemo svoje načrte, ko so nam ljudje naklonjeni in je vse v našem življenju in okoli njega na pravem mestu. Naše razumevanje veselja je večinoma ujeto v dojemanje veselja kot stanja prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju in živahnosti. Ne, ne gre za takšno veselje. Tega veselja je veliko navzven in ko ga navzven ni več, ga sploh ni več.

Pavel vabi k veselju, ki živi navznoter, ki živi iz odnosa, ne iz okoliščin. Večina veste, kako je biti zaljubljen, globoko in silovito. Misel na ljubljenega človeka, hrepenenje po njegovi bližini, zven njegove besede, ki ostaja v spominu, nasmeh, ki ga stalno rišejo oči, pričakovanje naslednjega srečanja – vse to lahko popolnoma preglasi zunanje okoliščine, ki morda niso naklonjene in ne ugodne. Ljubezen je močnejša od vseh okoliščin.

Naj vam opišem prizor iz knjige Branka Hofmana Noč do jutra, ki govori o političnih zapornikih na Golem otoku. Vsi, ki so prišli na ta otok, so bili deležni neusmiljenega sprejema. Že v trupu ladje, s katero so pripeljali novo skupino jetnikov, so z njimi ravnali podivjano. Ko pa so prišli na otok, so jih morali jetniki, ki so že bili na otoku, sprejeti s špalirjem palic. Vsak novinec je moral skozi to surovo dobrodošlico. Udarjati je bilo treba zares, sicer si bil sam tepen.

Nekega dne se je v tej sprejemni ceremoniji znašel tudi stari Lale iz Vojvodine. Preživel je transport do pristanišča, preživel je ladijski trup, preživel je tudi neusmiljenost palic. Ko je zadnjo palico pustil za sabo, je stopil nekoliko naprej, sedel na kamen, ki jih na Golem otoku ni manjkalo in se ozrl po morju – počasi in poglobljeno. Nato je izrekel besede, ki jih ne bom nikoli pozabil: »E, more, nisam znao, da si tako divno – ej, morje, nisem vedel, da si tako lepo.« Čutite, kaj je veselje, ki živi od znotraj, iz globine, h kateremu nas vabi Pavel.

Pavel nam pove, kako priti do tega veselja in kako ga ohranjati. Pravi, da moramo neprenehoma moliti, se v vsem zahvaljevati, ne ugašati duha, ne zaničevati preroštev, obdržati dobro ter se vzdržati zla, kakršnega koli zla. Naročilo, da moramo neprenehoma moliti, je posebej močno vplivalo na krščansko duhovnost – iz njega se je porodila molitev ruskega romarja, ki je k nam prišla po knjižici Pripoved ruskega romarja. 

V našem času je pomembno tudi Pavlovo naročilo, naj samo dobro ohranimo. V prelomnih časih, in naši časi so prelomni, je veliko poskusov, kako bi obvladali vse, kar se dogaja okoli nas, in kako bi vse imeli v svojih rokah. Zato se ponujajo in vsiljujejo razne duhovnosti in duhovne ponudbe in zagotovila, da so edina rešitev pred grozečo nevarnostjo. In samo če boste natanko spolnjevali navodila, ki jih dajejo, boste obvarovani. Jezus bi za takšne preroke rešitve rekel: »Ne hodite tja in se ne zaganjajte za njimi« (Lk 17,25).

Če se vrnemo k Pavlu, se moramo vprašati, kako je z našo molitvijo. Koliko ljudi si resnici vzame čas za molitev? Večkrat rad rečem, da ljudje veliko več molijo, kot duhovniki mislimo, po drugi strani pa manj molijo, kot si mi želimo. Pavel pa pravi, da moramo neprenehoma moliti. Jezus je šel še dlje; rekel je namreč, da moramo »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1).

Kaj to pomen? Pomeni, da moramo svoje življenje povezati z Gospodom Jezusom. 

V povezanosti z Jezusom bomo znali vzpostaviti pravi odnos do sebe. Ne bomo se ne poveličevali zaradi darov, pa tudi zaničevali se ne bomo zaredi pomanjkljivosti, ki jih imamo. V Jezusu bomo odkrivali resnico o sebi, kakor jo je odkrival Janez Krstnik, ki nas nagovarja v današnjem evangeljskem odlomku. »Kdo si ti?« so ga vpraševali tisti, ki so jih Judje poslali k njemu iz Jeruzalema. On pa ni odgovoril, kdo je, ampak jim je povedal, kdo ni. Nje je namreč zanimalo, če je morda on obljubljeni mesija, ali pa vsaj kdo od prerokov, ki so jih pričakovali pred mesijevim prihodom. Zato je povedal, kdo ni: »Jaz nisem mesija, ne Elija in ne prerok.« »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Prav to je povedal tudi evangelist Janez v slovitem uvodu v svoj evangelij: »Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.«

V resnicoljubnosti do sebe in do drugih je tudi svoje poslanstvo živel kot pripravo na delovanje tistega, ki mora priti, se pravi Jezusa. Njegov krst v sebi nima moči, da bi izmival grehe, pripravlja pa srca, da se spokorjena odpirajo Jezusu, ki bo krščeval s Svetim Duhom in z ognjem. Janezov krst je bil nekako tako, kot včasih najprej namočimo posodo ali perilo, da ga potem lahko dobro operemo, neke vrste predpranje. Janezov krst je bil tako namakanje duš, da so bile potem pripravljene na učinkovito odpuščanje grehov, ki jih je v svojem delovanju odpuščal Jezus. Kolikokrat slišimo, kako je rekel ljudem, ki so ga prosili za pomoč: »Pojdi, odpuščeni so ti tvoji grehi!«

Ta resnicoljubnost pa ne zmanjša Janezove zavesti o poslanstvu. Nasprotno, resnicoljubnost omogoči, da postanemo oznanjevalci njega, ki prihaja. Brez resnice o sebi smo vedno v nevarnosti, da bomo izhajali iz napačnih izhodišč. Brez osvobajajoče ponižnosti bo v nas vedno močna potreba po utrjevanju svoje veljave in svojega mesta med ljudmi. Vse to nam je dobro znano. Koliko krat svoje pripovedovanje podkrepimo ali okrasimo s stvarmi, ki nas delajo bolj pomembne, bolj zanimive, bolj pametne, pa čeprav niso ravno skladne z resnico. »Resnica vas bo osvobodila,« pravi Jezus (Jn 8,32). Če se ne zavedamo, da nismo mi luč, in če tega iskreno ne sprejmemo, bo v nas vedno skušnjava, da bi se imeli za luč in da bi nas tudi drugi imeli za luč. A naša naloga je, da pričujemo o luči.

Kako pomembno je to v našem času! Ne samo zaradi pandemije, ki nas močno teži. Tudi zaradi tega, ker se zdi, da je svet kot celota postal kakor izvoljeno ljudstvo v izgnanstvu. Koliko je strtih v srcu, koliko je revežev vseh vrst, koliko je ujetih, koliko zaprtih vase, v svojo sebičnost, v svojo vzvišeno skupino!

Kdo bo oznanjal blagovest, obvezoval srca, kdo bo oznanjal prostost in osvoboditev? Tisti, ki se bo pustil odeti z oblačilom odrešenja in z ogrinjalom pravičnosti. Tisti, ki bo pustil, da ga Jezus, ki tudi v letošnjem božiču prihaja na naš svet, objame in prevzame; ki bo pustil, da mu ta Božja luč presveti življenje, da bo mogel luč nositi drugim: ubogim, strtim, ujetim.

Naj tretja sveča adventnega venca razkrije resnico o nas samih, da bomo v ponižni iskrenosti sprejeli Jezusa, ki prihaja, in tako kakor Janez Krstnik postali tisti, ki mu bodo pripravljali prihod v jaslice svojih src, svojih družin in celotne družbe. Amen!

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit