Dragi bratje in sestre. »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju,« smo slišali začetek besedila Apostolskih del, v katerem sveti Luka govori o prazniku prvih binkošti. Kaj v tem primeru pomeni zaimek vsi. Koliko jih je bilo zbranih v dvorani zadnje večerje? Je bila to skupina kakih sto dvajset ljudi, ki jih je apostol Peter nagovoril v prvem poglavju? Ne. Zbrani so bili samo učenci ter peščica žena in Jezusovih sorodnikov. Ne ravno množica, ne nekakšna kritična masa, ki je potrebna, da se začnejo premiki v neki ustanovi, neki družbi ali tudi v nekem narodu. Za kaj takega jih je bilo premalo. In vendar dovolj, da so v moči Duha prekvasili svet.

Podobno smo se tudi mi zbrali v ljubljanski stolnici, da bi obhajali binkoštni praznik. Za učence je rečeno, da so bili vsi zbrani na istem kraju. Smo mi zbrani na istem kraju? Smo prišli sem scela, z telesom, dušo in duhom? Smo prišli sem tudi s svojimi mislimi, morda s svojimi skrbmi? Smo tukaj s svojimi načrti in s svojimi ljudmi, z odnosi, ki jih oblikujemo s temi ljudmi, ali pa jih ne? Zbrani na istem kraju, da se more zgoditi Božji prihod, da more priti moč z višave. Peter se v tistem trenutku ni ukvarjal z mrežami in ribami, Matej ni razmišljal o mitnici, Tomaž ne o Jezusovih ranah, Filip ne o Grkih, ki so želeli videti Jezusa … Bili so zbrani na istem kraju.

To je bil sad enodušnega vztrajanja v molitvi. Ne vsak zase. Ne v pobožni samozadostnosti pred seboj in pred Bogom, pač pa skupaj, enodušno. Ali kakor na drugem mestu to pove pisec Apostolskih del: Bili so »kakor eno srce in ena duša« (Apd 4,32). Ob dopolnitvi vztrajne in enodušne molitve se je zgodil šum z neba, kakor prihajajoč vihar, kakor »duh Božji, ki je vel nad vodami« (1 Mz 1,2); in ogenj, ki se je razdelil v plamene in nad slehernim je obstal po eden. Kakor ogenj, ki je žarel iz grma pod Horebom in je Mojzesu zaupal poslanstvo. Ali kakor ogenj, ki je obdajal Mojzesa na Sinaju in je ljudstvu podaril postavo. Tudi v stari zavezi se ja Bog vedno javljal s temi znamenji.

Enodušna vztrajnost v molitvi. To je moč doseči samo takrat, kadar sledimo Jezusovemu povabilu. Dokler se namreč ne zberemo okoli Jezusa, toliko časa je naša molitev tako ali drugače obdelovanje mojega vrtička, klicanje sonca in dežja nad moje gredice, prizadevanje, da bi se Bog na poseben način ozrl na moje želje in načrte in jih velikodušno uslišal. Takšen način molitve nas zelo hitro odvede ne v dvorano binkoštnega pričakovanja, ampak v babilonsko zidanje stolpa. Čeprav se morda naši dosežki in uspehi zdijo vedno bolj veličastni, se mi istočasno vedno bolj oddaljujemo drug od drugega. Z rastjo stolpa se istočasno drobi in razhaja skupnost.

Enodušna vztrajnost v molitvi pomeni slišati Jezusovo besedo, jo sprejeti in jo uresničevati. Ob slovesu od njih jim je Jezus »naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo … prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,4.8). Čakati na obljubo. To pomeni, da nekaj ni v moji moči, ni v mojih rokah. Očetova obljuba ni pod mojo oblastjo in ne na dosegu moje roke. Očetovo obljubo lahko dobim samo kot dar, nikoli ni osvojitev, ni zmaga. 

Prav na tem področju vsak izmed nas v sebi čuti spopad med mesom in Duhom, o čemer je spregovoril Pavel Galačanom. »Meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč med seboj nasprotujeta« (Gal 5,17). Meso hoče gospodovati, meso hoče jemati. Že iz raja nosimo v sebi ta spopad med obema. V raju je zmagalo meso, v Jezusu Kristusu je vedno znova zmagal Duh. Zato je raj pomenil izgnanstvo, izgubo identitete, Jezus Kristus pa nam je ponovno razodel Očetovo obličje in nam pokazal tudi naš pravi obraz. Duh namreč ne jemlje, Duh sprejema to, kar mu je podarjeno, sprejema ljubezen, sprejema Očetov objem. Zato je Duh pripravljen čakati, da srce dozori za dar, ki mu ga naklanja Božja dobrota. Duh je pripravljen čakati do binkošti, ves čas, ki je potreben, da se lahko zgodi čudež izlitja Svetega Duha, ki Cerkvi omogoči, da odpre vrata in stopi v svet. Enodušna v pričakovanju, enodušna v molitvi, enodušna tudi v oznanjevanju. Posluša in izpolnjuje Jezusovo naročilo, da se pripravi na prihod Duha, da potem posluša tudi njegovo naročilo ter stopi na ceste Jeruzalema, Judeje in Samarije ter oznanja Jezusovo besedo.

Z binkoštnim praznikom je konec zaprtosti. Konec skrivanja. Zapahov ni več; ne tistih na vratih dvorane zadnje večerje in ne tistih v srcih in dušah učencev. Dozoreli so za poslanstvo oziroma Gospodov duh jih je usposobil za poslanstvo. Sedaj je pred njimi svet. Naročeno jim je, naj gredo v tisto kraljestvo, za katerega so v svojem pričakovanju mislili, da ga bo Jezus premagal, da si ga bo podvrgel in da bo zakraljeval nad njim – nad rimskim cesarstvom in nad vsemi cesarstvi sveta. Ne bodo ga osvajali s silo, z močjo, z orožjem. Ne. Osvajali ga bodo v moči Duha, z oznanjanjem veselega oznanila, da je Jezus umrl in vstal in nas s tem odrešil. Vse, čisto vse ljudi.

Tudi mi, dragi bratje in sestre, smo bili na praznik Svetega Duha, ob prejemu zakramenta birme potrjeni in poslani kot Jezusove priče, kot oznanjevalci njegovega evangelija. Današnji binkoštni praznik bo potrdil naše poslanstvo. Bog si ni premislil. Še vedno nam daje svojega Duha, še vedno nas pošilja kot priče in kot oznanjevalce.

Današnja Božja beseda, zlasti še Pavlove besede Galačanom, nam povedo, na kakšen način naj to poslanstvo vršimo. Duh je tisti, ki nam daje našo krščansko identiteto, identiteto učencev Jezusa Kristusa. 

Ob sadovih Duha, o katerih govori Pavel, se moramo vprašati, ali smo v svojem življenju rodovitni v Duhu, ali naše razpoloženje srca in naši odnosi z ljudmi razodevajo sadove Duha. Slišali smo: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (5,22-23). Po teh sadovih smo prepoznavni kot Kristusovi. Ne po izjemnih organizacijskih, znanstvenih, tehnoloških, finančnih in še tolikih drugih dosežkih, po katerih se merijo in tekmujejo ljudje, dokler se ne pustijo prevzeti Svetemu Duhu. Odsotnost Duha zato rodi tekmovalnost med posamezniki in skupinami, med narodi in med strankami. Odsotnost Duha se konča v brezobzirnem boju, ki zahteva zmago za vsako ceno.

Duh pa, ki veje, kjer hoče, ne obrača človeka proti človeku, skupine proti skupini, ampak po svojih sadovih povezuje človeka s človekom, skupino združuje s skupino. Nič več ni treba, da bi vsi enako mislili, vsi enako govorili, vsi enako delali – Sveti Duh, ki z istim plamenom obstane nad vsakim posebej, ohranja različnost darov vsakega posameznika in pomaga, da se darovi med seboj obogatijo. V Svetem Duhu začnemo skupaj rasti, kajti Sveti Duh nas ne vodi v medsebojno tekmovanje, ampak nas uči dialoga in medsebojnega sodelovanja.

Marija, ki jo v maju na poseben način častimo, nas uči poslušanja Svetega Duha in sodelovanja z njim. Po Svetem Duhu je postala Božja mati in po delovanju Svetega Duha je na Kalvariji postala Mati Cerkve. Naj nam pomaga, da bomo tudi mi znali odpreti uho in srce za navdihe Duha in da bomo v poslušnosti postali rodovitni. Tako bo tudi naše krščanstvo postajalo vedno bolj odprto, vedno bolj sprejemajoče; Sveti Duh bo storil, da bomo postali Cerkev, ki bo nagovarjala in sprejemala vse ljudi. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit