Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na praznik Marije, svete Božje Matere

1.1.2021 Brezje Nadškof Zore, Marija

Dragi bratje in sestre, dragi romarji, dragi Marijini častilci. Prišli smo na Brezje, da bi leto, ki ga z današnjim dnem začenjamo, preživeli v izpolnjevanju Božje volje in pod skrbnim varstvom Božje Matere Marije, ki jo prav na današnji dan častimo v njenem Božjem materinstvu.

V odlomku iz Pavlovega pisma Galačanom smo slišali pomenljive besede: »Ko je prišla polnost časa, je Bog poslal svojega Sina.« Polnost časa je nastopila v tistem trenutku, ko se je druga Božja oseba, Jezus Kristus, učlovečila, ko je Bog postal človek. Prej smo živeli v času obljub, v času preroških napovedi, v času pričakovanja, v katerem so ljudje rotili nebesa, naj rosijo od zgoraj in naj se odpre zemlja in rodi rešitev.

V trenutku pa, ko je Marija ponižno izpovedala svojo pripravljenost, da izpolni Božjo voljo, ko je angelu odgovorila, naj se Gospodovi dekli zgodi pa Gospodovi besedi, je nadnjo prišel Sveti Duh in obsenčena z močjo Najvišjega je spočela Jezusa, ki bo velik in sin Najvišjega. V tistem trenutku je čas dosegel svojo polnost, saj so obljube postale resnica, napovedi so se izpolnile; nebesa so v tistem svetem trenutku rosila od zgoraj, zemlja pa se je v Marijini pripravljenosti odprla in časi so se dopolnili. Med ljudi je prišel Odrešenik kot luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Kako svet je bil ta trenutek, vreden strmenja, čaščenja in zahvaljevanja.

Ko je prišla polnost časa, je človek tudi dosegel posebno rodovitnost. Do takrat so matere rojevale otroke za zemljo, ki je živela v pričakovanju, a ostajala ujeta v Adamovo dediščino. Ko pa je Marija po obsenčenju z Duhom postala Mati, se je materinstvo razprlo. Marijin Sin je pravi Bog in pravi človek, zato tudi otroci, ki jih rojevajo matere, po krstu v njem postanejo Božji otroci.

V današnjem drugem berilu smo slišali prvo omembo Matere Božje v Svetem pismu. Apostol Pavel je pismo Galačanom napisal med letoma 54 in 55 in v njem pravi, da je ob polnosti časov Bog poslal svojega Sina, »rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje.«

Današnji praznik Marije, svete Božje Matere je dejansko najstarejši Marijin praznik, je nekakšno podaljšanje božičnega praznika. Na krščanskem Vzhodu so ga obhajali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice in sicer takoj naslednji dan po božiču. Ko so ga prenesli tudi na Zahod, so ga obhajali 1. januarja, na božično osmino. Po zapisu evangelista Luka o izpolnitvi predpisa Mojzesove postave se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Pokoncilske določbe o cerkvenem letu so temu prazniku spet vrnili marijanski značaj (S. Čuk, Svetnik za vsak dan). 

Vera v Marijino Božje materinstvo pa ni bila vedno enoglasno sprejeta. V zgodovini krščanstva so se pojavljali miselni tokovi, ki so zanikali bodisi Kristusovo človeško naravo bodisi njegovo Božjo naravo. V povezavi s temi krivimi verami so tajili tudi Marijino Božje materinstvo. Zato je koncil v Efezu leta 431 razglasil versko resnico, da je Marija prava in resnična Božja Mati.

Za nas pa je vprašanje, v kakšnem času sedaj živimo mi. Če je Jezus prišel na svet v polnosti časov, kakšen čas je potem dan nam. Odkar je Jezus postal pravi Bog in pravi človek in je kot pravi Bog in pravi človek prihajal med ljudi, tudi ljudje živimo polnost časov. Živimo namreč v času izpolnjenih obljub in uresničenih napovedi.

Še več, v duhu besed Gospoda Jezusa tudi mi lahko postanemo tisti, ki ga prinašajo temu svetu. Ko so ga Marija in njegovi sorodniki prišli iskat in so mu sporočili, da so zunaj in ga želijo videti, se je Jezus ozrl po tistih, ki so sedeli okoli njega in ga poslušali, ter vprašal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati« (Mt 12,48-50).

Da smo tudi mi deležni polnosti časov, da pri tej polnosti tudi mi sodelujemo, je potrebno zavzeti Marijin odnos, ki ga je tako lepo povzela Elizabeta v svojem pozdravu: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo spolnilo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1,45). Gre torej za vero v Božjo besedo. In to ne samo v besedo, ki je izrecno sporočena kot Božja, ampak tudi za tisto Božjo govorico, ki jo Bog uporablja v našem vsakdanjem življenju, da bi nas spodbujal in usmerjal. Lahko jo govorijo angeli nad Betlehemom, morda jo bodo oznanjali pastirji, spregovorila bo po modrih z Vzhoda, celo po ustih otročičev in dojenčkov (prim. Mt 21,16).

Če hočemo, da bo ta beseda v nas rodovitna, da se bo tudi v nas spolnilo, kar nam pove Gospod, se moramo varovati skušnjave, da bi Besedo zadržali v razumu: da bi se je lotili z zgodovinsko, jezikovno, primerjalno in bogsigavedi s kakšno analizo še. Vse to je potrebno, a še zelo nezadostno. Na ta način Beseda postane zanimiva, izzivalna za človekovo radovednost, za njegovo željo po obvladovanju. Nikakor pa ne postane rodovitna. Če hočemo, da bo beseda rodovitna tudi v našem življenju, da bomo tudi mi postali »njegova mati in bratje«, ji moramo dovoliti, da vstopi v naše srce. Tako je delala Marija. Marija je namreč vse besede o Jezusu in dogodke v zvezi z njim »ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.« Zato morajo tudi v našem življenju Besede priti do srca, tam najti sprejemajoče bivališče, da lahko postanejo rodovitne.

Vabim vas, da v letu, ki ga začenjamo, z velikim občudovanjem Marijinega Božjega Materinstva tudi sami postanemo pozorni poslušalci Besede, da se bo mogla spustiti do našega srca in jo bomo tudi mi začeli nositi v tihoti in premišljevanju.

To je predpogoj oznanjevanja. Ko bo v nas Božja beseda našla prostor, da bo postala rodovitna, bodo naše besede postajale blagoslov, v katerem bomo Božje ime polagali na svoje brate in sestre, kakor je Bog naročil Aronu in njegovim sinovom. Polagati na ljudi Božje ime, blagoslavljati ljudi, ne pa jih obkladati z jezo, s kletvijo, z opravljanjem in posmehom. Pogoj je – nositi Besedo v srcu. 

Močno me nagovarjajo tudi pastirji. Po oznanilu angela hitijo v Betlehem. Ko vidijo Jezusa v jaslih in povedo, kaj so doživeli, se vrnejo ter slavijo in hvalijo Boga za vse, kar so slišali in videli.

Kako si želim, da bi vsakokrat, ko se srečamo z Jezusom, postali tisti, ki ga slavijo in hvalijo za vse, kar se nam dogaja, kar nam je podarjeno. Pri tem ne mislim samo na jaslice in božični čas, ali pa na velikonočna praznovanja. Si predstavljate, kakšna hvalnica bi se iz našega življenja dvigala k Bogu, če bi vsak očenaš zmolili tako, da bi v njem srečali njega, ki nas uči moliti. Da bi v vsaki spovedi doživeli sočutno usmiljenje njega, ki nam, grešnikom, pravi: ne bom te obsodil, pojdi v miru in ne greši več. Če bi pri vsaki maši doživeli radostno spoznanje: tukaj, na oltarju je moj Bog in moj Odrešenik. Če bi vsako naše dobro delo postalo milost spoznanja njegovega obličja v obrazu našega brata.

Dragi bratje in sestre, prosimo Marijo, ki je Božja Mati, pa tudi naša Mati, naj nas v tem letu, v katerega vstopamo, drži za roko in nas vodi po poti, ki vodi k vedno večji predanosti Jezusu, da bo tudi naše življenje po Božji dobroti postajalo rodovitno. Sveta Božja Mati Marija, prosi za nas.

Mir in dobro v novem letu! Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit