Dragi bratje in sestre, s pepelnično sredo začenjamo v Cerkvi štiridesetdnevni čas priprave na velikonočno praznovanje Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Med to sveto mašo bomo v znamenje spokornosti sklonili svoje glave in se pustili posuti s pepelom. Ta pepel je nastal iz oljčnih vejic in drugega zelenja, s katerimi smo lani praznovali cvetno nedeljo.

Naše sklonjene glave in posipanje s pepelom so znamenje in zunanji izraz temeljnega krščanskega realizma. V našem času je sklanjanje glave znamenje šibkosti, znamenje slabosti. Danes je bolj v čislih visoko dvignjena glava, kar naj bi razodevalo osebni ponos, zavedanje svojega položaja in morda tudi svoje večvrednosti. Ker današnjo pepelnično sredo obhajamo z vami, gospod minister za obrambo, z posebej odgovornimi v Slovenski vojski, zlasti pa z vami, dragi člani vojaškega vikariata, želim misel o dvignjeni glavi nasloviti tudi na vas. Vsi vemo, da mora vojak biti vzravnan, ponosen na to, da je v službi miru in varnosti. Po drugi strani pa tudi vemo, da mora vojak znati hitro in brez razmišljanja skloniti glavo, še več, biti mora pripravljen pasti v prah zemlje, sicer bo lahko v enem samem trenutku tudi sam postal prah in pepel.

Biti pripravljen skloniti glavo pomeni stopiti v odnos z drugimi in sicer v dialoški odnos z drugimi. Na poseben način seveda to pomeni stopiti v dialoški odnos z Bogom, ki ga s tem dejanjem priznamo za svojega Gospoda in Odrešenika. Skloniti glavo pred človekom pa pomeni priznati mu njegovo neodtujljivo dostojanstvo, dostojanstvo Božjega otroka, ki mu ga nihče ni dal, ker je del njega samega in to dostojanstvo ima zato, ker je, ker živi, ne pa ker bi mu ga kdor koli priznaval. In poslanstvo vojaka je tudi varovati in braniti to dostojanstvo povsod, kjer je na kakršen koli način ogroženo.

Pepel na naši glavi pa je priznanje naše omejenosti. Apostol Pavel pravi, da imamo zaklad v prstenih posodah. Pepel je izraz te prstenosti našega življenja, ki je obdarovano z zakladom Božjega življenja v vsakem izmed nas. In če začnemo pozabljati na to Božje življenje, če ga začnemo zanemarjati, nam ostane samo še prah in pepel, ostane samo še prstenost in neusmiljena končnost.

Zato hočemo danes vse svoje omejenosti, pomanjkljivosti, grehe in nezvestobe, vse, kar naše življenje dela prašno in sivo, vse, kar mu jemlje življenjski polet in veselje, vse, kar našemu življenju jemlje svetlobo in prihodnost, priznati našemu Bogu in to položiti v objem njegovega usmiljenja, kajti cilj postnega časa ni v tem, da bi človeka naredil zagrenjenega, pač pa hoče v človeku sprostiti vse tiste darove in moči, ki jih včasih zasuje pepel vsakdana, brezbrižnosti in slepega sledenja mnenjem in ravnanjem okolice. Postni čas hoče pomagati človeku, da se po delovanju Božje dobrote osvobodi za poglobljen odnos z Bogom in za rodovitne odnose z drugimi ljudmi. Na koncu postnega časa sta vstajenje in življenje – najprej seveda Jezusovo vstajenje in življenje, potem pa tudi vstajenje in življenja vsakogar, ki ta čas preživi s Kristusom. Zato tako kakor vojak skloni glavo, da preživi, tudi mi v začetku tega časa sklanjamo glave, da bi na novo zaživeli.

Današnjo pepelnično sredo pa zelo močno zaznamuje tudi dogajanje v Ukrajini. Nesmiseln in nerazumljiv napad, ki ga je sprožil ruski predsednik Vladimir Putin, je državo in njene prebivalce oblil s solzami in krvjo, jo obremenil s smrtnim strahom in žalostjo nad žrtvami – posledica tega pa je, da začne iz teh skrajnih razmer v ljudeh tleti in se razraščati jeza, ki se potem spremeni v sovraštvo.

Najstrašnejša žetev vsake vojne je sovraštvo, ki ga rodi in ga pusti v dušah tistih, ki so jo doživeli. Vse druge posledice je mogoče odstraniti prej: hiše se popravijo ali na novo zgradijo, ceste se asfaltirajo, mostovi se obnovijo. Z dušami pa ne gre tako. Duš ne obnavljajo gradbeni odri in gradbeni materiali. Duše obnavljata Božja milost in čas, molitev, kesanje in zadoščevanje.

Zato bomo mi današnji dan strogega posta posebej povezani s papežem Frančiškom in vsemi tistimi ljudmi po svetu, ki bodo sledili njegovemu povabilu posta in molitve za mir v Ukrajini. »Jezus nas je učil, naj na diabolično nesmiselnost nasilja odgovarjamo z Božjim orožjem, z molitvijo in postom … in Bog je Bog miru, ne vojne; je Oče vseh in ne samo nekaterih in želi, da smo bratje in ne sovražniki,« je dejal papež Frančišek.

S političnega vidika sta molitev in post najskromnejši človekovi sredstvi, iz Božje perspektive pa sta najmočnejši. Samo Bog se lahko dotakne src in misli ter naredi konec nekoristnemu in škodljivemu ropotanju orožja.

Frančiškanski generalni minister Massimo Fusarelli svojo misel utemeljuje z dejstvom, da more samo Bog spreobrniti naša srca. Seme vojne in nasilja je v vsakem od nas in ne zunaj nas. Molitev in post nas bosta vodila k spreobrnjenju srca in življenja. Ta svet, ki se koplje v krvi nedolžnih, bosta ponesla v naročje umiljenega Očeta. »Človek, ki ga stiska krivda prelite človeške krvi, je na begu do groba,« pravi knjiga pregovorov (28,17). Vsa prelita kri stiska vse nas in samo Bog lahko stori, da bomo slišali glas ubogih in ne bomo ostali ravnodušni. Molitev in post naj razjasnita naš notranji pogled, da bomo postali delavci za mir povsod, kjer koli na svetu je mir ogrožen.

Goreče molimo za žrtve, molimo za begunce, in rotimo Boga za odločujoče, da bodo spregledali in prenehali norijo. Naj ponovim misel nadškofa Marjana Turnška: »Vendar vas prosim, ne preklinjajte Rusije in Putina – to bo še poslabšalo stanje ... Marveč molite za Rusijo in Putina in druge vpletene: nadvse živ je spet Marijin klic iz Fatime (1917): 'Molite, molite, molite ... delajte pokoro ...' za 'uboge grešnike'; molite za spreobrnjenje Rusije, za spreobrnjenje Putina ... Molimo pa tudi za uboge ljudi v Ukrajini, za družine.« 

Vabim vas, naj se v tem postnem času ne naveličamo moliti za velike potrebe in stiske sveta. Naj ne utihne rožni venec po naših domovih in v naših srcih. Z Marijo, ki je Kraljica miru, prosimo njenega Sina, Kralja miru, naj zmehča srca tistih, ki odločajo in morejo v trenutku prekiniti nesmisel nasilja in umiranja. 

Kraljica miru, prosi za nas, prosi za Ukrajino, prosi za Rusijo. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK