Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na Gospodov vnebohod

13.5.2021 Ljubljana Praznik, Nadškof Zore

Dragi bratje in sestre. »Nad zvezde Kristus hitel je, v nebo k Očetu vrnil se, da uživa tam Očetov dar, Duha nam pošlje sveti žar, duha nam pošlje sveti žar,« poje dobro znana pesem za praznik Jezusovega vnebohoda. V njej je povzeto to, kar nam je Pavel povedal v pismu Efežanom, kjer pravi: »Povzpel se je na višavo, dal je darove ljudem« (Ef 4,8). 

Jezus je dopolnil svoje poslanstvo: učencem je razodel Očeta in njegovo ljubezen, na križu je pokazal, kaj pomeni ljubiti do konca in dati svoje življenje za svoje prijatelje, pokazal je, da njegovi učenci ne gospodujejo na drugimi, ampak ostajajo v službi drug drugega, učencem, ki so po smrti in vstajenju ostajali neverni, je pomagal do vere, da je vstal in da živi.

Po štiridesetih dnevih se je na Oljski gori »dvignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom.« Če prisluhnemo pogovoru med Jezusom in učenci tik pred tem dogodkom, nam pride na misel, da bi Jezus pravzaprav še vedno moral ostati med njimi. Jezus jim govori o čakanju na Očetovo obljubo, na krst s Svetim Duhom. Oni pa razmišljajo o obnovitvi izraelskega kraljestva. Pa ne mesijanskega, s pogledom na nebeški Jeruzalem, ampak tistega, ki bo kopija kraljestva kralja Davida, le da bo še sijajnejše. Kraljestvo, ki se ne bo samo osvobodilo nadvlade drugih narodov, ampak bodo drugi narodi postali podrejeni temu čudovitemu kraljestvu, tem nikdar izsanjanim sanjam.

Čeprav učencem še vedno ni vse jasno, Jezus ne ostane pri njih. Dva razloga ima za to. Najprej jim je v srečanjih z njimi pomagal do dovolj močne vere, da bodo ob vseh negotovostih, iskanjih, vprašanjih in tudi stranpoteh, vedno znali odkriti resnico, pot, ki vodi k Jezusu, odnose, ki slonijo na ljubezni in spoštovanju. Potem pa tudi zaradi tega, ker bodo dobili drugega navdihovalca, drugega učitelja, Svetega Duha, dar Očetove obljube. Zato ne bodo sami in ne prepuščeni sami sebi. Vendar se bodo morali naučiti drugačnega pogovora in drugačnega poslušanja. Iti bodo morali v globino, da bodo potem mogli hoditi po vsem svetu in prinašati evangelij vsemu stvarstvu.

Simbolika Jezusovega vnebohoda, ki si ga predstavljamo znotraj naših človeških kategorij, v katerih so nebesa zgoraj, spodaj pa je pekel, zgoraj je lepota sonca in zvezdnatega neba, spodaj je tema zemlje in globin podzemlja, nas pravzaprav zavede. Če bi se Jezus v resnici dvignil v nebo, da bi lahko prišel k Očetu, bi to pomenilo, da je Oče, da je naš Bog omejen na nek prostor – potem bi moral biti nujno tudi omejen v času. Pomenilo bi, da stvari lahko obstajajo tudi zunaj Boga, pa tudi Bog bi moral imeti svoj začetek. To pa nasprotuje vsem teološkim izrazom o Božji nadčasovnosti in nadprostorskosti.

Zato Jezus ni nikamor odšel, kajti tudi Oče ni nekje drugje. Jezus je samo odšel iz našega vidnega sveta, iz naših zaznavnih sposobnosti. Kajti Jezus in Oče sta bila, sta in bosta ves čas eno, kakor je povedal svojim učencem: »Jaz in Oče sva eno.« 

Zato tudi lahko razumemo besede dveh mož v belih oblačilih: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?« Te besede so jih spomnile na Jezusovo naročilo, naj čakajo na Jezusovo obljubo, da bodo potem lahko njegove »priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

Njihova naloga torej ni strmeti v nebo, ampak morajo ostajati odprti za Očetovo obljubo in živeti poslanstvo pričevanja za Jezusa; iti po vsem svetu in oznanjati evangelij vsemu stvarstvu.

Nekoliko presenečajo Jezusove besede o znamenjih, ki bodo spremljala tiste, ki bodo verovali: izganjali bodo hude duhove, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače in strup jim ne bo škodoval. V nas se pojavi vprašanje, zakaj Jezus tudi našega oznanjevanja, našega pričevanja ne spremlja s takšnimi znamenji. Kakšno moč bi čutili, če bi se zavedali, da imamo v sebi takšne moči. S kakšno samozavestjo bi stopali pred posameznike in množice, ki bi bili po takšnih dejanjih praktično prisiljeni sprejeti naše besede, naše oznanilo. Koliko lažje bi bilo naše oznanjevanje ob takšni podpori.

Vendar ob tem morebiti spregledamo majhno, a pomembno podrobnost. Tako nas prevzamejo izredna znamenja in čudovite moči, da preslišimo Jezusovo besedo, ko pravi: »Tiste, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja.« Niso znamenja tista, ki bi budila vero, pač pa je vera tista, ki omogoči znamenja. Kako znano ob tem zazveni Jezusovo zagotovilo: »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče« (Mt 17,20).

To je bistveno. Ne gre za to, da svet spravljamo v strmenje in čudenje, pač pa da mu oznanimo Jezusa Kristusa.

Apostol Pavel je to povedal nekoliko drugače: »Jaz, jetnik v Gospodu, vas opominjam, da živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste bili poklicani.«

Mi, bratje in sestre, smo poklicani biti priče Jezusa Kristusa, vsak na tistem mestu in med tistimi ljudmi, kamor ga je poklicala Božja volja. Ni nam treba hoditi od kraja do kraja, od trga do trga, od hiše do hiše, kakor je moral v svojem poslanstvu početi sv. Pavel. Ne. Mi moramo kot kristjani živeti tam, kjer smo, v svojem zakonu ali svojem duhovništvu, v svoji družini ali svoji redovni skupnosti, med svojimi sodelavci ali med ljudmi, s katerimi preživljamo prosti čas. Tam je moja Galileja in Judeja in Samarija in ves svet.

In kako naj bomo pričevalci? Pavel pravi: »Ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst.«

Prepričan sem, da je ravno edinost med kristjani danes najmočnejše znamenje, najmočnejše pričevanje vere v Jezusa Kristusa. Po drugi strani pa je prav ta edinost danes tudi najbolj ogrožena. Ne ogrožena od zunaj. Nevarnosti za našo edinost ne predstavljajo različne ideologije in miselni tokovi. Tudi ne skupine, ki napadajo krščanstvo in kristjane ali tisti, ki tajijo Boga in se norčujejo iz Cerkve. Tudi ne tisti, ki se do nas vedejo sovražno in si prizadevajo, da bi nas čim bolj omejili, najraje kar izbrisali. 

Nevarnost za našo edinost je med nami, je v nas. Vedno več je ljudi, ki so bolj papeški kot papež, ki vedo več, kot vedo škofje in duhovniki, ki so boljši teologi od profesorjev na Teološki fakulteti. To so ljudje, ki se v svoji pravovernosti postavijo nad vse in zviška razglašajo krivoverce in nevredneže; govorijo proti papežu, večkrat tudi proti koncilu. Kdor se odpove papežu, kdor ga ne priznava, ga ne spoštuje ali začne govoriti proti njemu, je prestopil mejo in ni več katoličan. In to je resnična nevarnost za edinost naše Cerkve in prvo protiznamenje za njeno pričevalno moč.

Letos vnebohod praznujemo na dan Fatimske Matere Božje. V Fatimi je naročila molitev in pokoro. Nič veličastnega torej. Pa vendar izredno močno sredstvo, ki pripravlja prostor za Božje delovanje v svetu. Pastirčki so svoje poslanstvo izpolnili. Tudi mi danes prosimo, da bi verovali; preprosto, zaupljivo, neomajno verovali. In potem ne bomo delali mi, ampak bo Bog delal po nas – osvobajal, razsvetljeval, reševal. Da bomo vsi prihajali do edinosti vere, do spoznanja Božjega Sina, do doraslosti v Kristusu. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit