Dragi bratje in sestre. Vstopamo v obhajanje četrte postne nedelje, ki smo ji včasih rekli sredpostna nedelja. To pomeni, da se je naš post nagnil v drugo polovico. Večkrat smo bili ob tej prelomnici spodbujeni, da preverimo, ali post rodi sadove, ali smo bolj svobodni za Boga in za ljudi, ali je v nas več vstajenjskega, več odrešenega krščanstva? Lahko tudi pretehtamo, ali sklepe, za katere smo se odločili na začetku postnega časa bolj ali manj izpolnjujemo zato, da bi bila naša vest pomirjena, ali pa post v resnici sega v globino, kar se potem pozna tudi v odnosih z drugimi? Nekaj razmisleka v tej smeri bo gotovo dobrodošlega.
Na četrto postno nedeljo smo navajeni prisluhniti evangeliju o sleporojenem, ki ga Jezus ozdravi slepote. Na vprašanje učencev: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« je Jezus odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela« (Jn 9,2-3).
Vsa današnja Božja beseda govori o Božjih delih, skozi katere se razodeva njegova neskončna ljubezen, s katero prihaja naproti človeštvu in posameznemu človeku, da bi mu ponudil in omogočil pot v odrešenje.
V prvem berilu smo slišali besede o sužnosti in o osvoboditvi. Odlomek ima posebno težo, ker je so to zadnje besede, ki jih beremo v hebrejskem Svetem pismu; so torej nekakšna oporoka, ki jo Bog v svojem razodevanju izroča človeku. In te besede so: »Tako govori perzijski kralj Kir: ›Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naróčil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim Gospod, njegov Bog, in naj gre … ‹« (2 Krn 36,22-23).
Kam naj gre? Odlomek, kot smo slišali, opisuje, kaj se je dogajalo v zgodovini Izraela. Ne samo v zadnjih letih, ko so ječali v babilonski sužnosti, kar v psalmih opisujejo kot čas spominjanja Siona in žalovanja za njim: »Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona. Na vrbe v njegovi sredi smo obesili svoje citre« (Ps 137,1-2). Ta usoda ni bila posledica Božje trdosrčnosti, pač pa je ljudstvo s svojim ravnanjem postajalo ranljivo pred nasprotniki. V babilonsko sužnost je izraelsko ljudstvo prišlo zaradi svoje nezvestobe; ker so »vsi vodilni duhovniki in ljudstvo kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili Gospodovo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu.«
Pogled v zgodovino ljudstva, ki ga opisuje prvo berilo, odkriva prepletanje dveh dejavnikov: na eni strani je ljudstvo, ki ponovno in ponovno zaide, odpade od Boga, pajdaši se z bogovi sosednjih narodov in pozablja na Gospodovo postavo. A Gospod ljudstva ni zavrgel. Kajti »Bog njihovih očetov jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče.«
Vemo, da vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije. In ljudstvo je hodilo v nezvestobi, dokler se ni razbilo. Bog jih ni nehal ljubiti in se ni obrnil proč od njihovih črepinj. Ko je ljudstvo po desetletjih sužnosti spoznalo svojo zablodo in priznalo svoj greh, je Bog po odloku kralja Kira zbral te črepinje in jih odvedel v Jeruzalem, da so spet pozidali tempelj in obnovili obzidje, da so spet postali ljudstvo in je Bog prebival v njihovi sredi.
Bog ne le, da se ni naveličal ljubiti svojega ljudstva, da se ni obrnil proč od njega, ampak je svojo ljubezen stopnjeval. Njegova ljubezen je bila tako velika, Bog je svet »tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Ta 16. vrstica 3. poglavja Janezovega evangelija je eden od vrhuncev celotnega Svetega pisma. Prav je, da si jo kristjani zapomnimo in jo nosimo v srcu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Kako blizu tej misli je Jezusova beseda: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15, 13). In na drugem mestu: »Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan« (Jn 6,39).
Kakor je starozaveznemu Izraelu Bog svojo bližino in ljubezen pokazal s tem, da ga je izpeljal iz hiše sužnosti, v katero so ga vklenili njegovi grehi, tako je novozaveznemu Božjemu ljudstvu brezmejnost svoje ljubezni pokazal s križanim Jezusom na Kalvariji; s tem, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog torej svoje naklonjenosti do ljudi, svoje naklonjenosti do vsakega od nas ne izraža z besedami, ampak jo dokazuje z dejanji. Ljubezen, ki je ne potrjujejo dejanja, se razkroji kakor jutranja meglica po travnikih.
Kako močno se tukaj postavlja vprašanje: Ali verujem vanj? Tudi ta vera ne more biti samo molitev veroizpovedi ob nedeljah in praznikih pri sveti maši. Ta vera mora biti dejanje odločitve zanj. Nekako v duhu sv. Tomaža, ki je padel na kolena in izpovedal: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). To ni bil samo trenuten navdih, čustveni izliv ob srečanju z Vstalim. Šlo je za življenjsko odločitev, saj je bil pripravljen za svojega Gospoda in Boga nastaviti svoje telo sulici, da so ga prebodli. Zato ponovno vprašanje: Ali verujem vanj? Ali verujem vanj tako, da sem se pripravljen darovati zanj?
Verjamem, da bi v marsikom izmed nas ob izpovedi vere vanj ostala senca negotovosti; nekaj dvoma bi bilo pomešanega v mojo vero. Vendar naj nas to ne bega, zlasti pa naj nas ne odvrne od odločitve zanj.
Jezus je besede o Božji ljubezni do sveta in o povzdignjenju Sina človekovega, v katerem bo vsak, kdor vanj veruje, imel v njem večno življenje, povedal Nikodemu, uglednemu članu judovske družbe; Janez ga imenuje kar »prvak med Judi«. Ta uglednež pa je prišel k Jezusu ponoči, naskrivaj – ne ker bi se bal Jezusa, ampak ker se je bal rojakov, ker se je bal velikega zbora, ker se je bal javnega mnenja.
Kako zelo nam je podoben. Tudi mi se ne bojimo Jezusa, se pa včasih bojimo rojakov, pa tudi javnega mnenja, pa čeprav so to javno mnenje samo moji sodelavci ali morda moj sosed. Takrat tudi mi začnemo k Jezusu prihajati ponoči, na skrivaj: med štirimi stenami našega doma, v molitvah in prošnjah, ki jih ne povemo nikomur, samo njemu.
Jezus nam tega ne zameri in ne šteje v zlo. Nikodemu ni pripravil grozeče pridige o njegovem zajčjem značaju, ampak mu je povedal nekaj najlepših stavkov Janezovega evangelija.
Ta odprtost in sprejemljivost je rodila sad. Ko so Jezusa snemali s križa, je bil Nikodem tam. Prinesel je zmes mire in aloje, s katero so obdali Jezusovo telo, preden so ga položili v grob. Tisti, ki je prvič k njemu prišel v temi, se je v uri njegove smrti, ki je bila zares nevaren čas, odkrito priznal za njegovega prijatelja. Zato je tudi za nas vedno možnost in priložnost, da pokažemo, da smo njegovi. Tudi letošnji post je čas za našo rast v zvestobi in veri.
K temu nas spodbuja tudi papež Frančišek. Ravno danes, 13. marca, obhajamo osem let od njegove izvolitve. Kakšen pogum in evangeljska premočrtnost je v njegovem delovanju! Ne tehta, kaj bodo rekli ljudje, ne tehta, kaj je všeč mogočnikom tega sveta, ne ozira se na javno mnenje. Uči evangelij in za njegovo papeževanje lahko mirno rečemo, da je oznanjevanje resnice, da je »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Vsemogočni Bog, hvala ti za papeža Frančiška in te prosimo, da ga varuješ in blagoslavljaš. Amen.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
