Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na 2. postno nedeljo

27.2.2021 Ljubljana Post, Nadškof Zore

Dragi bratje in sestre. Današnja Božja beseda nas je iz puščave, v kateri smo bili na prvo postno nedeljo skupaj z Jezusom v skušnjavah, s katerimi je skušal satan preprečiti njegovo sinovsko zvestobo Očetu, povabila na goro, ki stopa v ospredje oznanila druge postne nedelje.

Pravzaprav ne gre samo za eno goro, gre za tri gore: najprej za goro v deželi Moríja, na katero sta se povzpela Abraham in njegov sin Izak; potem za goro Tabor, na katero se je povzpel Jezus s svojimi učenci Petrom, Jakobom in Janezom in na katero starodavno izročilo postavlja Jezusovo spremenitev; v ozadju pa se zarisuje gora Kalvarija, na katero se je ob uri, ko bo povzdignjen z zemlje, povzpel Jezus v predzadnjem dejanju odrešenja človeštva.

Abraham in Izak. V Svetem pismu Stare zaveze je ta odlomek naslovljen kot Abrahamova daritev Izaka. Zase lahko rečem, da je eden najbolj zahtevnih v celotnem Svetem pismu. In prepričan sem, da se v mislih poslušalcev marsikomu postavi vprašanje, kakšen je Bog, ki od očeta zahteva daritev otroka, povrh še edinca, ki ga je doživljal kot sina obljube, saj ga je dobil v visoki starosti, ko se je že davno poslovil od upanja, da bo kdaj blagoslovljen z očetovstvom.

Prav je, da se pri tej pripovedi nekoliko zadržimo. Abraham je živel v času in okolju, v katerem je bilo darovanje Bogu odlična oblika češčenja. Dragocenejši, ko je bil dar, večje je bilo češčenje. Vrhunec tega darovanja pa je bilo darovanje ljudi. Vsa okoliška ljudstva so poznala žrtvovanje ljudi. Zato ne bi bilo čudno, da bi tudi Abrahamu prišlo na misel, da lahko Bogu izkaže svojo pokorščino in češčenje na najbolj prepričljiv način s tem, da mu daruje to, kar najbolj ljubi – svojega edinca Izaka.

A na gori, ki jo nekateri razlagalci enačijo s Kalvarijo, kjer je pripravil vse za žgalno daritev in vzel nož, da bi žrtvoval Izaka, je Bog po angelu zadržal njegovo roko in mu preprečil daritev. »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca« (1 Mz 22,12). Bog je potem sam pripravil žrtev za daritev na gori Moríji, ovna, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. 

Po razlagah eksegetov naj bi bilo to za Abrahama in za izvoljeno ljudstvo jasno znamenje, da Bog noče žrtvovanja ljudi. V Prvi Samuelovi knjigi beremo: »So žgalne in klavne daritve Gospodu všeč bolj kakor poslušnost Gospodovemu glasu? Glej, poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščinaboljša od maščobe ovnov« (15,22). Zato v Peti Mojzesovi knjigi beremo: »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sinaali hčer žrtvoval v ognju« (18,10).

Pravoverni jud Ben Shapiro v svoji knjigiNa pravi strani zgodovineo tej zgodbi pravi, da je varljivo preprosta, zastavlja pa resna vprašanja. In nadaljuje: »Namesto spraševanja, ali je Bog v tem scenariju ravnal prav ali narobe, ali je Abraham ravnal prav ali narobe, se raje osredotočimo na prošnjo: žrtvovati lastnega otroka. Vemo, da se je bil Abraham na čast Bogu pripravljen žrtvovati na vse načine: zapustil je svoj dom, da je šel iskat neimenovani kraj, za katerega se je Bog zavezal, da mu ga bo pokazal … Zdaj pa Bog prosi Abrahama, naj svojim idealom preda svoje otroke.

Kot oče dveh otrok – pravi Shapiro – si skoraj ne morem predstavljati groze, s katero je moral Abraham sprejeti to zapoved. Ali ni naloga vsakega starša, da svoje otroke varuje pred hudim?

In nadaljuje: Toda v resnici se to, ta daritev, zahteva od vseh nas, sleherni dan. Naročeno nam je, naj svoje otroke vzgajamo, naj branijo dobro pred zlom, luč pred temo. Vsak dan se od nas zahteva, da otroke izpostavljamo nevarnosti zavoljo višjih idealov … Kar Bog želi od nas, kar naši predniki želijo od nas, kar naša civilizacija želi od nas, ni samo to, da postanemo branilci dragocenih in večnih resnic, ampak da svoje otroke vzgojimo, da bodo tudi oni branilci teh resnic. Zgodovinsko je to pomenilo izpostaviti svoje otroke neposredni nevarnosti. V zgodovini moje družine je veliko sorodnikov, ki so jih v Evropi pomorili zaradi njihove predanosti judovstvu … Svoje otroke moramo narediti za sporočevalce resnic, ki so pomembne. To pa spremlja tveganje. In to tveganje moramo biti pripravljeni sprejeti« (173-175). Tudi zgodovina našega naroda pozna žrtve, ki so bile pomorjene zaradi zvestobe resnici in vrednotam, ki so pomembne.

Zato je v času in svetu, kjer je zakonsko dovoljeno dvigati nož nad sina in hčer in se to razglaša za naprednost in pravico, za naš postni čas zelo pomembno vprašanje: kako vzgajam samega sebe in kakšen zgled dajem svojim otrokom v odnosu do resnice? Ali jih z besedo in zgledom vzgajamo za pogumno pričevanje za pristne vrednote in za resnico, čeprav bodo zaradi tega zapostavljeni ali celo preganjani? Jih bomo vzgojili za sporočevalce resnic, ki so pomembne?

Z gore Moríja pa nas Božja beseda prenese na goro spremenjenja. Jezus je na poti v Jeruzalem, kjer bo Sin človekov »moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal« (Mr 8,31). Na tej poti, za katero se je zdelo, da je pot v temo, v poraz in v smrt, so tako apostoli kakor tudi Jezus potrebovali goro Tabor.

S seboj je vzel tri, Petra, Jakoba in Janeza. Prizora spremenjenja naj bi bili deležni zaradi tega, ker so bili namenjeni za pomembnejše naloge v apostolskem zboru, ti trije pa bodo videli tudi stisko Jezusove agonije v Getsemaniju, njegov krvavi pot. Vendar ne smemo pozabiti, da je Jezus svojim učencem določene stvari še posebej razlagal (prim. Mr 4,34). Morda pa je ta trojica potrebovala več razlage, kot ostali učenci. Samo Peter je hotel Jezusu preprečiti, da bi šel v Jeruzalem. Jakob in Janez pa nista vedela, kakšnega duha sta, ko sta nad Samarijsko vas klicala ogenj, ker ni sprejela Jezusa. Ta trojica je sicer hodila z Jezusom, vendar so se še morali naučiti biti učenci – isto misliti v sebi, kar je tudi v Jezusu Kristusu (prim. Flp 2,5).

Na gori so ob Jezusovi spremenitvi doživeli Očetovo potrditev Jezusove poti. Jezus v družbi Mojzesa in Elija, postave in prerokov, potrjuje, da ni prišel razvezovat postave, ampak jo je prišel dopolnit; obenem pa potrjuje tudi svojo besedo, ki jo je tolikokrat ponovil učencem, naj se izpolnijo Pisma (prim. Mr14,49). Nato se je naredil oblak in jih obsenčil – znamenje, da je tukaj Oče, kakor je bil z ljudstvom v oblaku v puščavi, kakor je bil z Mojzesom na Sinaju, kakor je bil v shodnem šotoru in kakor je bil v templju. Bog, ki sporoča človeku, da je tisti, ki je bil krščen v Jordanu in ta, ki se je spremenil pred njihovimi očmi na gori, njegov ljubljeni Sin. Vendar za razliko od besed pri krstu tukaj doda naročilo apostolom: »Njega poslušajte!« Tudi na poti v trpljenje in smrt.

Za nas je posebej pomembno, da so bili vsi v oblaku, tako Jezus kot apostoli. Apostoli so bili deležni istega obsenčenja, kakršno je objelo Jezusa. V razodetju Očetove bližine so bili skupaj z Jezusom. Zato so odslej hodili za njim. Niso še vsega razumeli, niso se znebili vseh napak, niso bili rešeni vseh slabosti. Na poti z gore so se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. Pa tudi še v jutru Jezusovega vstajenja. A to jih ni oviralo, da ne bi hodili za njim – ne več kot tisti, ki skušajo urejati njegovo življenje, ampak kot tisti, ki so v doživetju spremenjenja v resnici postali učenci. 

Dragi bratje in sestre, naj bo ta postni čas tudi za nas čas, v katerem se bomo v Božji besedi vedno bolj približali Jezusu in postajali njegovi učenci. Pri tem naj nas vodi Marija, ki v najhujši temi ni izgubila iz srca svetlobe svojega Sina. V to svetlobo naj pomaga vstopati tudi nam. Amen.