Dragi bratje in sestre. Preteklo nedeljo nas je Božja beseda povabila k Jordanu, kjer je Janez Krstnik krstil Jezusa, nadenj pa se je spustil Sveti Duh v podobi goloba in objel ga je Očetov glas. Čas med letom, v katerega smo vstopili, pa nas uči ali bolje, mi se v tem času učimo najprej slišati Božji glas, Božjo govorico, Božja vabila, ki jih Bog namenja tudi nam; kajti Bog ni nehal govoriti ne ob Jordanu in ne na gori spremenitve, ampak govori ljudem v vseh časih in v vseh okoliščinah. Druga razsežnost časa med letom pa je, da se naučimo odgovarjati Božjemu nagovoru, da se naša pripravljenost izpolniti Božjo voljo ne konča pri molitvi očenaša ali angelovega češčenja, ampak z Božjo pomočjo tudi mi začnemo živeti iz Božje volje.

V odlomku iz Janezovega evangelija smo danes ponovno ob Jordanu. Tam je še vedno Janez Krstnik s svojimi učenci. Pravzaprav piše, da sta bila samo dva. Kot izvemo pozneje, je bil eden Andrej, brat Simona Petra, ime drugega pa ostaja neznano. Večina razlagalcev sicer pravi, da naj bi to bil evangelist Janez sam, nekateri pa menijo, da bi lahko bil tudi apostol Filip, ki se pogosto pojavlja v paru z apostolom Andrejem.

Janez se je ozrl na Jezusa, ki je šel mimo. Trenutek je dramatičen, zelo dramatičen. Jezus je tisti, ki od tega trenutka naprej prevzema glavno vlogo. »On mora rasti,« je rekel Janez. A stvar nikakor ni tako preprosta, kot je videti. Navsezadnje je rast nekakšen naraven zakon med ljudmi. Tisti, ki so majhni, ki so na začetku poti, ki vstopajo v svet ali se podajajo v življenje, morajo rasti ali bi vsaj morali rasti. A Janez je povedal še drugi del te resničnosti: »Jaz pa se manjšati.« Ta manjšati pa ni samoumeven. Če bi bil, bi bil svet v marsičem drugačen. Ni samo po sebi umevno, da se bo oče veselil rasti sina – bo, dokler bo lahko ob sinovi rasti doživljal, kako je še vedno večji od sina in kako ga sin potrebuje. Ni samo po sebi umevno, da bo profesor vesel napredka svojega študenta – tudi on bo, dokler bo ob študentovi rasti doživljal, da je še vedno večji od svojega študenta in da ga študent še vedno potrebuje. A v tistem trenutku, ko takšen oče ali takšen profesor – seznam bi seveda lahko močno razširili na različna področja odnosov in rasti – začuti, da je sin ali študent odrasel, da je v svojih sposobnostih in znanju dosegel njegovo raven in da ga začenja preraščati, se iz očeta spremeni v zatiralca in iz profesorja v tekmeca. Namesto, da bi se ob doživljanju sinovega ali študentovega uspeha veselil tudi svojega očetovskega ali profesorskega uspeha, začne biti ogrožen. Kot ogrožen pa začne braniti svoj položaj, pa naj bo to položaj prve besede pod domačo streho ali ohranjanje profesorskega mesta na univerzi. Če bi bilo med nami več iskrenega spoznanja in pripravljenosti Janeza Krstnika, ki se je z začetkom Jezusovega javnega delovanja v resnici začel manjšati, bi bilo v naši družbi veliko več rasti in napredka. Ker pa nekateri nikakor ne morejo sprejeti, da je modrost  v tem, da veš, kdaj se moraš začeti manjšati, se manjšamo kot družba, ali pa vsaj ne rastemo tako, kot bi lahko ob zmožnostih in sposobnostih sinov in študentov, ki jih imamo.

Janez ni mislil nase. Ni ga skrbelo, da bo njegovo delovanje okrnjeno, da bo njegov sloves manjši, da bo njegov glas utihnil. Pred očmi je imel poslanstvo tistega, ki bo krščeval s Svetim Duhom in z ognjem. Obenem pa je imel svoje učence zares rad. Privoščil jim je, da bi dosegli tisto, za kar so bili rojeni. Ali če uporabimo besede papeža sv. Janeza Pavla II., ki jih je sicer uporabil za družino, ko je dejal: »Družina, postani to, kar si,« je tudi Janez svojem učencem želel, da postanejo to, kar so. Da pa bi to v resnici postali, so morali oditi od njega in začeti hoditi po stopinjah Njega, ki je večji od Janeza. 

Zato je Janez pokazal na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Ne vem, če sta ob teh besedah učenca pomislila na vsa mesta v Svetem pismu, ki govorijo o jagnjetu. Ne vem, če jima je pred oči stopila Izaijeva podoba jagnjeta, ki ga peljejo v zakol ali Jeremijev prizor z enako vsebino. Najbrž se v tistem hipu nista poglabljala v razlage pismoukov in učenje rabinov. Začutila sta, da Janezova beseda ni zgolj ugotovitev, ampak je povabilo, skoraj ukaz. Od tega trenutka naprej bo hoja za Jagnjetom postala njuno življenje in poslanstvo.

»Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom,« v nekaj besedah ugotavlja evangelist. Odšla za Jezusom – s temi koraki, ki so ju vodili za Jezusom, sta nastopila pot učenca. Doživetje je bilo tako silovito in daljnosežno, da sta v spominu ohranila celo uro, ko se je to zgodilo; bilo je okoli štirih popoldne.

»Kaj iščeta?« ju je vprašal Jezus, ko je videl, da mu sledita. Ne koga, ampak kaj. Kako obziren je naš Bog. Vedno nam hoče dati vso svobodo, ko se odločamo zanj. Ne postavi se v ospredje; ne vpraša, če morda iščeta njega. Ne. Naj sama v sebi prideta do spoznanja, kakšne želje in misli ju vodijo za njim. Tudi odgovor je nekako izmikajoč: »Učitelj, kje stanuješ?« Ne: »Učitelj, ali si ti Mesija?« Ali pa: »Ali si ti tisti, ki ga pričakujemo?« Ne, kje stanuješ. Morda bova po tvojem bivališču ugotovila, kdo in kakšen si.

Jezus pa tudi tokrat ne odgovori z razlago, ampak ju povabi: »Pridita in bosta videla.« Tudi to Jezusovo povabilo nam veliko pove o Božjem odnosu do nas in o našem odnosu do Boga. Bog nam naproti ne prihaja z razlagami, s teološkimi traktati, z razpravami o ne vem čem vse. Vse to bi nam dejansko ugajalo. Na ta način bi se počutili varne in bi imeli občutek, da imamo stvari v rokah. Razlage in traktate in razprave lahko osvojimo. Lahko se naučimo njihove notranje logike, načina utemeljevanja, pot izpeljav posameznih misli. A Jezus ni prišel in Bog se nam ne bliža, da bi napolnil naše glave, ampak da bi osvojil naša srca. Zato Jezus pravi: »Pridita in bosta videla.« V teh besedah zaslutimo njegovo povabilo utrujenim in obteženim: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Pa tudi: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29).

To pomeni postati Jezusov učenec. Ne gre za to, da bi se naučili določenih resnic ali podatkov. Gre za to, da gremo k njemu in prebivamo pri njem. Na ta način ne sprejemamo predvsem tega, kar on ve in kar pove, ampak začnemo sprejemati to, kar on je. Ko začnemo prebivati pri njem, se začne skrivnostna izmenjava: mi prebivamo pri njem in smo deležni njegovega gostoljubja, obenem pa tudi on z Očetom prihaja k nam in prebivata v nas: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišlabova knjemuin prebivala pri njem« (Jn 14,23). To vzajemno prebivanje omogoča ljubezen, ki jo je on nam izkazal do konca in ki jo mi izkazujemo njemu, ko se držimo njegove besede.

Takoj pa, ko začnemo prebivati pri njem, se začne tudi naše poslanstvo. Ne moreš namreč bivati pri Jezusu, biti njegov gost, ne da bi te to gnalo k bratom in sestram, da bi tudi njim povedal, koga si spoznal in pri kom prebivaš. Andrej je najprej našel svojega brata Simona  in ga privedel k Jezusu. Najprej, pravi evangelist. Torej ne samo Simona, ampak kdo ve, komu še vse je povedal o Jezusu. Če bomo mi prebivali pri Jezusu, bomo morali tudi mi pripovedovati o njem; svojim bratom in sestram po krvi in svojim bratom in sestram po bogupodobnosti. Bivanje z Jezusom je namreč tako obilno, tako prekipevajoče, da ga ne moremo zadržati zase. Bratje in sestre, ali pripovedujemo o Jezusu, ali govorimo o tem, koga smo našli. Če ne, potem morda še ne prebivamo pri njem.

Simon je v prvem srečanju z Jezusom postal Peter – skala. Ker Jezus pozna človeka v globino in mu pomaga, da postane to, kar je; tudi s tem, da mu spremeni ime. Naj tudi današnje srečanje z Jezusom in njegovo besedo, naše bivanje pri njem spremeni nas – ne toliko po imenu, kot po srcu, da bomo tudi mi vedno bolj postajali to, kar smo. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit