Dragi bratje in sestre. Teden dni nazaj smo na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva podali roko preteklemu cerkvenemu letu in se poslovili od njega, danes pa začenjamo novo cerkveno leto – nov čas, podarjen vsakemu od nas, da v njem odpremo srce in življenje dragemu Bogu in z njegovo pomočjo rastemo in zorimo v veri, upanju in ljubezni do bližnjih in do sebe.

Na adventnem vencu bomo prižgali prvo svečko. Po cerkvah bo zaradi trenutnih razmer svetila Gospodu v tabernaklju, gospodu župniku in morebiti še zakristanu. Komu pa bo svetila pri vas doma? Komu bo prva svečka na adventnem vencu svetila pri vas doma? Jo boste ob večerih prižgali, da bi vas zbrala, vsakega posebej v njegovem iskanju Božje bližine, pa tudi da bi vas zbrala kot zakonce v poglobljenem medsebojnem odnosu, da bi vas zbrala kot starše in otroke, da bi vas zbrala kot družine, da bi v njeni luči srca postajala vedno bolj svetla, vedno bolj topla; da bi potem tudi razdalje med vami postajale vedno manjše, da bi izginjale, in vas bo na koncu, za božič, obiskal Jezus, in mu bo pri vas svetlo, mu bo pri vas toplo, ker boste postali eno, ker vas bo ta čas ob adventnem vencu povezal, vas združil, da boste v resnici postali družina.

Nocoj bo zagorela prva sveča. Ne še vse štiri. Ta prva sveča nas s svojo lučjo želi opomniti, da smo na začetku poti, na začetku adventa, ne še na njegovem koncu. Čeprav bodo naša mesta že razsvetljena in nas bo ta razsvetljenost navduševala, bodimo pozorni, da nas ne bo zaslepila. Plamen prve sveče nam bo samo blago osvetlil pot in nas nanjo povabil, ne bo nas zaslepil. Množica luči pa neha biti povabilo, množica luči nas zaslepi. Pozàbimo, da smo na poti, da moramo prehoditi pot do Jezusovega rojstva. Množica luči nas lahko preslepi z utvaro, da smo že na cilju. Ne, prižigamo prvi plamen – hvaležno in polni pričakovanja.

Pričakovanja! Hrepenenja! Katera beseda vam je bolj pri srcu, katera vas globlje nagovori? Ko sam razmišljam o teh dveh besedah, sta obe zelo močni. Čeprav se zdita blizu druga drugi, kot dve sestri, ki življenje delata polnejše, ker ga odpirata za prihodnost, za odrešenje, vseeno mislim, da sta ti dve sestri različni. 

Ljudje pričakujemo nekaj, kar je napovedano, kar je obljubljeno ali pa kar morda samo slutimo. Nekaj, kar je zunaj nas in more biti dobro ali slabo. Pričakujemo lahko z veseljem ali s strahom. Tako ena kot druga vrsta pričakovanja sta vsem nam dobro poznani iz naše osebne izkušnje – pričakovanje nesreče, preizkušnje, neuspeha, kakor tudi pričakovanje izpolnitve obljube, uresničitve načrtov, dosege ciljev.

Po drugi strani pa nas hrepenenje odpira za nekaj, kar je zunaj nas, a si želimo, da bi tega postali deležni. Hrepenimo po stvareh oziroma ljudeh, za katere vemo, da jih nimamo in da so iz naših moči, zgolj iz našega osebnega prizadevanja nedosegljivi. Tega, po čemer hrepenimo, ne moremo kupiti, ne moremo dobiti z zamenjavo, ne moremo izsiliti … preprosto je zunaj naših človeških moči in možnosti. Izpolnitev hrepenenja je čisti dar in vse, kar lahko storimo, je da hrepenimo in se pustimo obdarovati s tem, po čemer hrepenimo.

Dovolite, da vas sedaj vprašam, ali pričakujete Jezusov prihod, ali pričakujete njegovo rojstvo. Namenoma nisem rekel, ali pričakujete božič. Božič namreč pričakujemo vsi. Mirno rečem, da ga pričakujejo tudi tisti, ki pravijo, da so neverni. Tudi ti pričakujejo te dneve, v katerih srce drugače utripa in so odnosi drugače topli. Pričakujejo božič kot družinski praznik.

Čeprav je tudi takšno obhajanje božiča lahko praznično, slovesno in lepo, globoko doživeto, to vendarle ni božič v svojem izvirnem pomenu. Božič je Jezusov prihod na svet, božič je Jezusovo rojstvo za človeka, v človeku, potem pa tudi po človeku. Jezusovo rojstvo je najprej za človeka, kajti Božji Sin se je utelesil in postal človek zaradi nas in našega opravičenje, kakor molimo v veroizpovedi. Rodil se je, da bi nam bil enak v vsem, razen v grehu.

V človeku se rodi vedno, kadar je v nas prostor, v katerem more živeti. Ta prostor ustvarjamo z molitvijo, na poseben način z branjem in premišljevanjem Svetega pisma. V nas se rodi, ko po dobri spovedi oživi naša duša. Na odličen način pa živi v nas, kadar postanemo njegov tabernakelj, kadar ga prejmemo v obhajilu in v resnici postanemo bivališče Boga med ljudmi.

Po človeku pa se rodi takrat, kadar mi zaradi njega, zaradi njegovega zgleda in njegove ljubezni začnemo živeti dejavno ljubezen do bližnjega. Ko v naših dobrih delih ni preračunavanja, pričakovanja. Ko naredimo nekaj dobrega zaradi dobrega samega. Ko naredimo nekaj dobrega, ker nekdo potrebuje naše dobro delo. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Če pričakujemo rojstvo našega brata in odrešenika Jezusa, potem se moramo na to pričakovanje pripravljati s hrepenenjem. Če hočete začutiti, kaj je hrepenenje, morate velikokrat prebrati in premisliti današnje prvo berilo iz preroka Izaija. »O da bi predrl nebo in stopil dol, da bi se pred teboj tresle gore!« (Iz 63,19). Da bi predrl nebo, kakor ga je predrl v času izhoda iz Egipta, ko je Sinaj gorel v plamenu, ko so ga obdajale strele in se je tresel od groma. Ko so v začudenosti nad prizorom Izraelci prosili Mojzesa: »Ti govori z nami in poslušali bomo! Bog pa naj ne govori z nami, da ne umremo!« (2 Mz 20,19). 

Razlagalci Svetega pisma pravijo, da odlomek povzema občutje peščice ljudi, ki so se vrnili iz izgnanstva. Pred seboj gledajo ruševine Jeruzalema, zlasti pa porušeni tempelj. V tem trenutku jim ne ostane drugega, kot da se obrnejo na Boga, od katerega edinega lahko pričakujejo pomoč, oporo in obnovo.

Zavest, da jim lahko samo Bog pride na pomoč, v njih rodi spoznanje, da so se od Boga oddaljili. Besedilo je sicer presenetljivo. Pravzaprav Boga prepoznava kot tistega, ki je povzročil to katastrofo: »Zakaj si dopústil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti, zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?« (Iz 63,17).

A vendar prerok v imenu ljudstva spoznava, da se je ljudstvo oddaljilo od Boga, saj so odstopili od njegovih poti: »Če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni« (Iz 64,4). Ker pa ni nikogar, ki bi klical Božje ime, smo »postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter« (Iz 64,5).

Dragi brat, draga sestra, kdo pri vas kliče Božje ime? Ne, da ga izgovarja mimogrede, navajeno. Ampak iz srca, iz strahotne potrebe po Bogu, ki edini more pomagati. Tako kakor utapljajoči, tako kakor covidni bolnik hlasta za zrakom. Če pa ni nikogar, ki bi klical Božje ime, če ni nikogar, ki bi odpiral vrata, pred katerimi stoji Jezus in čaka, da bo kdo slišal in odprl, Bog ostaja čisto blizu. A vmes so vrata, ki jih nihče ne odpre.

Naj nam plamen prve adventne sveče osvetli ta vrata. Ta vrata imajo kljuko samo na notranji strani. Če jih ne odpremo, Jezus ne more vstopiti. Ostaja zunaj, trka in čaka. Ne vem, dragi kristjan, kaj v tvojem življenju prestavlja ta vrata, ki te ločijo od živega srečanja z Jezusom. Rad pa bi, da bi advent sprejel kot čas, ki ti je podarjen, da odstraniš vse ovire, ki preprečujejo tvoje srečanje z Bogom, s tvojim Bogom in z Bogom vseh okoli tebe. Blagor služabniku, ki odpre, ko gospodar potrka. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit