Dragi bratje in sestre. Praznujemo veliko noč, praznik vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Na tem dejstvu stoji in pade naša vera. Apostol Pavel Korinčanom piše: »Če Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,17.20). Današnji praznik nas ne želi samo popeljati v vrt Božjega groba in vstajenja v velikonočnem jutru, ampak hoče v nas prebuditi in okrepiti vero v Jezusovo vstajenje, da bi v tej veri zaživela tudi naša vera v naše vstajenje in v večno življenje, kakor molimo pri veroizpovedi pri maši.

V evangeliju smo slišali, kako je Marija iz Magdale prvi dan tedna v zgodnjem jutru, ko je bilo še temno, prišla h grobu. Vanj so na veliki petek Jezusovega trpljenja položili Jezusovo truplo. Tudi Jezusu so njegovi prijatelji izkazali zadnje telesno delo usmiljenja, ki je: mrtve pokopavati. Tam, pri tem grobu se je končal petek, tam se je končalo življenje. Zato je Marija takoj, ko je bilo mogoče, spet šla h grobu; žalovat in objokovat svojo izgubo, jokat pred kamen, ki zakriva mrtvo telo njenega Gospoda.

Tudi mi smo se po obredih velikega petka, v katerih smo pobožno in hvaležno počastili križ, »na katerem je zveličanje sveta viselo«, odpravili h grobu in tako simbolno opravili pot, ki so jo s kraja križanja do skalnega groba opravili Jožef iz Arimateje, Nikodem in nekaj žena, ki so vztrajale na Kalvariji. Včeraj smo v duhu in molitvi obiskovali Jezusa v grobu. Najsvetejše je bilo pokrito s tančico, ki je govorila o veliki soboti odmaknjenosti, tišine in žalovanja.

In danes, v jutru vstajenja, v jutru velike nedelje, smo se tudi mi napotili h grobu, v katerega smo na veliki petek položili Jezusa. Tam, pri grobu, pri Božjem grobu smo začeli to sveto opravilo vstajenja in veselega praznovanja. Skozi celotno obhajanje svetega tridnevja močno doživljamo uresničenje Jezusovih besed, s katerimi se je poslavljal od apostolov po zadnji večerji: »Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se boveselilo in veseljavamnihčenebovzel« (Jn 16,22). Danes so naša srca polna veselja, saj nam Gospodovo vstajenje zagotavlja, da življenje nima meje v smrti. Tudi moč nasilnežev tega sveta je omejena. Čeprav se lahko zdi brezmejna ali absolutna, svojevoljna ali nasilna, njihovo moč nepreklicno omejuje smrt. Lahko odločajo o življenju in smrti drugih, kot se je zgodilo v Jezusovem primeru, nimajo pa nobene moči, da bi sami sebe obvarovali smrti. Kakor pravi psalmist: »Krivičniki se morajo vrniti v podzemlje, vsi narodi, ki na Boga pozabljajo« (Ps 9,18). Vstali pa gospoduje tudi nad smrtjo; ne zato, da bi izročal smrti, ampak da bi reševal smrti, ne da bi obsojal, ampak da bi odpuščal. Odpuščanje pomeni novo življenje; pomeni, da ne dopustimo, da bi zlo, greh in smrt imeli zadnjo besedo. Če pa imata zadnjo besedo odpuščanje in ljubezen, to pomeni, da zadnja beseda pripada življenju.

Kako nas to spominja na Jezusove besede na križu. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34) in potem samo še: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). V najbolj intenzivnih trenutkih življenja je bil Jezus najbolj tesno povezan s svojim Očetom. Zlo okoli njega se ga ni dotaknilo. Prebičalo je njegovo telo, prebodlo njegove roke in noge, umorilo je njegovo telo, ni pa se moglo dotakniti njegovega srca, njegove ljubezni. Jezus ni dovolil, da bi zlo in nasilje imela zadnjo besedo v njegovem življenju, čeprav se je pred njim odpiral grob. Zanjo besedo je imelo odpuščanje ljudem in ljubezen do Očeta.

V luči odpuščanja in ljubezni, ki je osvetljevala Jezusovo umiranje, lahko zaslutimo, zakaj je Marija Magdalena hitela h grobu objokovat Jezusa ter vsa zbegana in prestrašena odkrila, da je grob prazen. Ona je na veliki petek videla, kako je Jezus umrl in kako so ga položili v grob, Jezus pa je na veliki petek ljubil do konca in se je izročil Očetu, izročil se je življenju.

Dragi bratje in sestre. Ob vsem tem se nam postavlja vprašanje: Kje je naš Jezus? Kam smo mi položili Jezusa? Smo ga morda tudi mi položili v grob? Ali smo tudi mi morda podobni ženam, ki so pri grobu slišale nekoliko očitajoče besede: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5).

Ali je Jezus naše vere živ? Ali smo ga se srečali z njim v dvorani naših strahov in ujetosti in smo slišali njegov pozdrav: »Mir vam bodi!« Ali smo ga odkrivali na poteh naših dvomov in razočaranj in ga prepoznali, ko nam je govoril svojo besedo ter razlomil kruh in nam ga dal. Ali smo ga srečali na obalah naših prizadevanj in neuspehov, in nam je pripravil ribo in kruh, ker so bile naše mreže prazne, mi pa smo bili utrujeni in lačni.

Ni namreč dovolj, da Jezus v našem življenju ostane pripoved, ki jo pripovedujejo drugi. Ne more ostati podatek iz preteklosti ali znanje iz veroučnih ur. Kakor lepo pravi papež Frančišek, da ne verujemo v ideje, ampak verujemo v Jezusa Kristusa. Dokler je apostol Tomaž poslušal druge apostole, ki so mu pripovedovali, da je Jezus vstal in da so ga videli, je to samo utrjevalo njegov dvom in nejevero. Dokler ga ne bom srečal, ne bom veroval. Tomaž je zahteval srečanje. Brez srečanja z Vstalim, mu vsa pripovedovanja niso pomagala do vere. Ko pa je slišal Jezusovo besedo: »Tomaž, stegni svojo roko,« je padel na kolena in veroval.

Zato ga moramo tudi mi srečati. V tem svetu nasilja in umiranja, v tem svetu grobov in zavaljenih kamnov, v tem svetu brezbrižnosti in teptanja človekovega dostojanstva, Jezus še vedno moli za odpuščanje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« To molitev za njim ponavljajo mnogi, ki doživljajo krivico in nasilje, a ne dovolijo, da bi v krivica in nasilja postala del njihovega srca. Čeprav pribiti, tudi ti dajejo zadnjo besedo odpuščanju in življenju. V srcih vseh teh ljudi Jezus dan za dnem vstaja. Ti ljudje razodevajo živega Jezusa Kristusa, njega, ki je vstal in živi. 

Naše krščanstvo se namreč ne začne in konča pri slovesni vstajenjski maši velike nedelje. Nikakor. To nam je podarjeno zato, da bi postali priče. Kajti tudi nam je rečena beseda, ki jo je Peter povedal v hiši stotnika Kornelija, pogana: »Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jerúzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obúdil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naróčil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih« (Apd 10,39-43).

Bratje in sestre, ali obstaja razlog, da bi mi ne postali priče. Pri krstu smo bili izbrani. V vsaki sveti maši smo z njim jedli in pili. Tudi nam naroča, naj oznanjamo in pričujemo. 

Gospod je vstal. Gospod je zares vstal. Zaradi nas in zaradi našega opravičenja. Zato, da bi mi ne umrli, ampak da bi v njem večno živeli. Ko danes praznujemo praznik našega odrešenja, pojdimo vsemu svetu povedat, da ga je Jezus Kristus odrešil. 

Vsem želim blagoslovljeno praznovanje velike noči, v katerem dovolite, da v vaše življenje zares vstopi Jezus, da boste postali velikonočni, odrešeni kristjani. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit