Dragi bratje in sestre,
praznik vseh svetih nas vabi, da misel in srce odpremo za sporočilo tega praznika.
V dnevih okoli praznika vseh svetih in dan za njim spomina vseh vernih rajnih naša pokopališča postanejo prava romarska pot, po kateri na grobove svojih bližnjih, svojih sorodnikov, romajo množice ljudi; da jih očistijo, posadijo zelenje in cvetje, da prižgejo svečo in večina tudi, da pomolijo. Nekateri tako, kakor so nas naučili moliti naši starši in stari starši, drugi tako, kakor jim v tistem trenutku narekujejo srce, spomin in hvaležnost.
To romanje na grobove, ki prav na praznik vseh svetih doživi svoj vrhunec, je morda pri marsikom tudi razlog, da praznik in njegova vsebina stopita nekoliko v ozadje. K temu pripomore tudi dejstvo, da se v vsakdanji rabi vedno bolj uveljavlja poimenovanje dan spomina na mrtve oziroma še krajše – dan mrtvih. A globoko v sebi čutim, da smrti sami nihče ne bi prinašal cvetja, smrti nihče ne bi prižigal sveče. Zadaj za cvetjem, za svečami, za vsako potjo na pokopališče in za vsako mislijo ob grobu je nezadržno hrepenenje po življenju, nezadržna želja po preseganju zgolj tosvetnega obstoja.
Nam, kristjanom, to čisto jasno pove Jezus sam, ko pravi, da Bog ni Bog mrtvih, ampak živih (prim. Lk 20,38). Še več, v čudovitem stavku iz Knjige modrosti: „Ti prizanašaš vsemu, ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja“ (Mdr 11,26) spoznamo, da Bog ni samo Bog živih, ampak da ljubi življenje. Kako globoko bi morala ta misel prepojiti nas, naše razmišljanje, naš odnos do sveta, naš odnos do Boga! Se vam ne zdi, da bi marsikaj gledali v drugačni luči, če bi globoko v sebi nosili zavedanje, da je naš Bog ljubitelj življenja.
Zato danes začenjamo praznovati življenje, ki svojo izpolnitev dosega v svetosti. Praznik vseh svetih. Ne vem, kakšen je vaš oseben pogled na svetnike, kakšen je vaš oseben odnos do svetosti. Zanimivo bi se bilo pogovarjati z vami o tej temi. Temeljno vprašanje pa je: ali imam do svetosti in do svetnikov oseben odnos, se me to vprašanje dotika v mojem življenju, je navzoče v mojem razmišljanju, ali pa je to na odložišču mojega življenja – poznam te besede, zvenijo mi v ušesih, globlje pa ne pridejo, z njimi se ne ukvarjam.
Praznik vseh svetih so začeli praznovati pred 1200 leti. To pomeni približno v času, ko je krščanstvo naše prednike začelo postavljati na zemljevid narodov Evrope. Papež Gregor IV. je namreč leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog navajajo predvsem dvoje. Najprej: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Potem pa naj bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo (Svetnik za vsak dan, 152).
Ko razmišljamo o prazniku vseh svetnikov, mislim, da moramo razmišljati o dvojem: najprej o naši osebni poklicanosti k svetosti, potem pa o naši sposobnosti ali bolje usposobljenosti za prepoznavanje svetosti v našem času, v našem življenju, o naši sposobnosti prepoznavati svetost za sosednjimi vrati, kakor je dejal papež Frančišek (Veselite in radujte se, 7).
Ali ti, dragi brat, draga sestra, ki si bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, ki si prejel zakrament birme, ki si se poročil v Cerkvi, ki si tudi sam prosil za krst svojih otrok, se veselil njihovih birmanskih slavij in njihovih porok – ali ti doživljaš poklicanost k svetosti, h kateri smo vsi poklicani, kakor pravi 2. vatikanski koncil (prim. C 39).
Te besede lahko zelo hitro zazvenijo vzvišeno, brez povezave z življenjem, brez povezanosti z menoj in mojimi trenutnimi razmerami in težavami. Verjamem pa, da kristjanu, ki veruje in se trudi, da bi veroval, nikoli ne neha zveneti v ušesu Božje povabilo, imenoval bi ga kar klic: „Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet“ (3 Mz 19,2).
V Božji besedi, ki smo jo poslušali, smo tako v drugem berilu kot v evangeliju slišali trditev, da smo Božji otroci. Če pa smo Božji otroci, se mora na neki način v nas odražati Božja podoba, podoba našega nebeškega Očeta. In ena od potez podobnosti z Bogom, čeprav večkrat morda zamegljena ali celo popačena, je prav svetost. Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet.
A Bog ne daj, da ne bi istočasno zaslišali drugega izziva, ki nam ga postavlja Bog: „Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče“ (Lk 6,36). To svetost postavlja v čisto drugačna razmerja. Podobnost Bogu ni več odmaknjenost v neke nebeške daljave, ampak nenadoma postane odnos do bližnjega, do mojega brata in sestre. Do Boga sem lahko poln spoštovanja in češčenja, pred Bogom sem lahko ponižen in pobožen, nikakor pa do Boga ne morem biti usmiljen. Usmiljenje me nujno poveže z brati in sestrami. Z njimi, ki bi jim tolikokrat rad gospodoval, jih obvladal, jim pokazal svojo moč.
Tukaj pa smo pred izzivom blagrov, ki jih je Jezus povedal na začetku svojih besed o postavi, ki ni razvezana, ampak dopolnjena. Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili.
Bojim se, da nas te besede navdajo s strahom. Podobnost Bogu kot vzvišenost, kot drugačnost, kot odlikovanost, morda tudi kot ločenost od vsakdanjega življenja in ljudi, to je za nas lažje sprejemljivo, kot pa podobnost Bogu kot usmiljenje, kot sprejemanje vsebine blagrov, ki je tako zelo zahtevna. Toda če ne zaživimo iz blagrov, bomo ostajali oddaljeni od podobnosti Bogu. Jezus je namreč, kot pravi pismo Filipljanom, sam sebe izpraznil in bil po zunanjosti kakor človek. Bil je ubog, jokal je, bil je preganjan zaradi pravice in pravičnosti, bil je lačen in žejen – živel je blagre od prvega do poslednjega, ker je bil usmiljen, kakor je usmiljen naš nebeški Oče.
Živeli so jih tudi vsi tisti, ki se jih spominjamo ob prazniku vseh svetih. Da bi namreč zagledali svetost, ki ni zapisana na koledarjih ali predstavljena na oltarjih, potrebujemo globlji pogled, da bi znali videti znamenja svetosti, ki so med nami. Obstaja tudi komaj opazna svetost, ki je ponižna, skrit, uboga, nerazumljena in celo prezirana. Prav ta svetost spreminja svet v prostor, v katerem Bog po svojih sodelavcih – svetnikih uresničuje svoje kraljevanje.
To pa nas uvaja v še eno resničnost prave svetosti. V logiki tega sveta smo navajeni, da je stvari treba zaslužiti, jih osvojiti, jih pridobiti. Če nisi pripravljen dati ali če nimaš ničesar, kar bi dal v zameno, tudi ne moreš nič pridobiti. V logiki blagrov pa je drugače. Prav zaradi tega, ker nimaš, prav zato, ker si ubog, je tvoje Božje kraljestvo. Šele tedaj, ko se odpoveš duhu posedovanja, pridobivanja, si obdarjen z Božjim kraljestvom. Ko praznih rok stojiš pred Bogom, ti on do konca pokaže, na kakšen način je v tebi oblikoval svojo podobo. Ko spoznaš in priznaš, da nimaš nobene možnosti, da bi ga prepričal s svojim imetjem, s svojo močjo, s svojimi sposobnostmi, odkriješ, kako lepo in kako do konca podarjeno je njegovo Očetovstvo. Šele praznih rok lahko spoznaš, da imaš v resnici vse, saj si njegov otrok.
Praznik vseh svetih nas vabi, da bi odkrivali Božje otroštvo in se ga veselili. Da bi ga odkrivali tudi okoli sebe, v svojih bratih in sestrah, v vseh, ki so živeli pred nami in so si prizadevali, da bi ob vseh napakah in pomanjkljivostih živeli blagre.
Boga in naše svete matere, očete, brate in sestre danes prosimo, naj nam pomagajo postajati ubogi, krotki, usmiljeni, prezirani, preganjani, da bi ob tem spoznali, da je nebeško kraljestvo naše.
Naj končam z besedami matere Terezije iz Kalkute, ki je govor na gori, se pravi vsebino blagrov, prevedla v današnji čas: „Ljudje so nespametni, nelogični in nase naravnani; vseeno jih ljubi! Ko delaš dobro, ti očitajo sebične motive in skrite misli; vseeno delaj dobro! Ko boš uspešen, boš dobil lažne prijatelje in resnične sovražnike; vseeno bodi uspešen! Dobro, ki ga delaš, bo jutri pozabljeno; vseeno delaj dobro! Poštenost in odkritost te delata ranljivega; vseeno bodi pošten in odkrit!
Zahtevno, ne pa nemogoče za tistega, ki je ubog v duhu. Tudi v tako drugačnem in tako zahtevnem času, kot ga doživljamo sedaj. Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
