V nedeljo, 15. septembra, je  ljubljanska metropolija v župnijski cerkvi v Metliki obhajala nedeljo svetniških kandidatov. Sveto mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval škof Andrej Saje. Homilijo škofa Sajeta objavljamo v celoti.

Zbrani smo tu v Metliki ob praznovanju nedelje svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. Jezus, tako kot nekoč učencem, tudi nam danes in tukaj postavlja vprašanje, kdo je on za nas (Mr 8,27-35). Ni važno, kaj drugi mislijo, temveč moj odnos do njega. Kdo je on zame osebno? Pravi odgovor na to vprašanje ni v oblikovanju lepih misli, ampak v pričevanju lastnega življenja, kakor nam kažejo zgled svetniški liki, mučenci in pričevalci vere. 

Jezus nima namena meriti svoje priljubljenosti. Namen njegovega izzivalnega vprašanja je obelodaniti, kaj od njegovega sporočila je doseglo srce. Ve, da ga učenci še niso razumeli. Tudi mi Jezusovega oznanila še nismo dojeli v vsej globini. Njegovo vprašanje je spodbuda za osebno refleksijo in povabilo, da s Petrovimi besedami utrdimo vero vanj. Ti si Kristus, sin živega Boga. Si smisel, ali kot bi rekel Lojze Grozde, »sonce mojega življenja«.

Na tej točki Jezus začne učiti, da bo moral zelo trpeti, biti usmrčen in vstati od mrtvih. Razsežnost križa je tista, ki nas najbolj opiše kot kristjane. Njegovo skrivnost moramo brez zadržkov pozdraviti in sprejeti. Pripravljeni pa jo moramo biti tudi neposredno izkusiti, da bi se povezali s Križanim. Navsezadnje, ne glede na to, koliko se mu skušamo izogniti, je križ vedno tu. Je neizogiben za vse in breme za tiste, ki ga ne znajo resnično sprejeti.

»Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje,« pravi druga od šestih resnic, ki so bile nekoč zapisane v veroučnih učbenikih. V novih veroučnih učbenikih teh šestih resnic več ne najdemo. Morda je tako zaradi nevarnosti, da bi resnico ob pravičnem Bogu sodniku ločevali od resnice o usmiljenem Bogu odrešeniku, o katerem govori četrta od šestih resnic: »da se je Bog Sin učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal«.

V preteklosti je včasih predvsem prevladovala podoba Boga kot pravičnega sodnika, ki bo človeka prej ali slej kaznoval za njegove prestopke. Ljudje so tudi radi razlagali razne nesreče, bolezni in trpljenje kot zasluženo Božjo kazen. V takem strogem janzenističnem ozračju je pred natanko dvesto leti, jeseni 1824, začel svojo kaplansko službo Friderik Irenej Baraga v Šmartinu pri Kranju, po štirih letih pa je za dve leti odšel še za kaplana v Metliko. Že med študijem prava na Dunaju je Baraga pritegnil blaženi Klemen Marija Dvoržak z oznanjevanjem Božje dobrote in Božjega usmiljenja. Ob tem je Baraga začutil, da ga Bog kliče v duhovniško službo. Kot kaplan se je vernikom priljubil kot pridigar in spovednik, nekateri nepopustljivo strogi duhovniki pa so mu odločno nasprotovali.

Z odhodom v misijone med ameriške Indijance pa se Baraga ni le umaknil pred nenaklonjenimi duhovniki v domovini. Spoznal je, da ga, še bolj kakor slovenski verniki, nekje daleč na drugem koncu sveta potrebujejo »divjaki«, ki jim sicer nihče drug kakor on ne bo oznanjal Kristusovega evangelija in jim podeljeval svetih zakramentov. Indijanci so bili tedaj v napoto naraščajočemu številu kolonizatorjev iz Evrope. Morali so se umikati vedno dlje na Zahod in grozilo jim je popolno izumrtje. Baraga pa jih v pismih rojakom ljubkovalno imenuje »moji divjaki«, saj jih je zares imel za svoje brate in sestre, ki po besedah Jakobovega pisma v današnjem drugem berilu nimajo kaj obleči in jim manjka vsakdanje hrane, zato jim mora dati tudi to, kar potrebujejo za telo (prim. Jak 2,14-18). Da bi jih obvaroval pred izkoriščanjem in jim omogočil preživetje, jim je pisal knjige v njihovem jeziku in jih vsestransko izobraževal.

Tako predanost služenju svojim bratom in sestram srečamo tudi pri drugih naših svetniških kandidatih. S področja naše novomeške škofije so to poleg Friderika Barage še bl. Alojzij Grozde, bl. drinske mučenke (s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabijan), Božji služabnik škof Janez Frančišek Gnidovec ter kandidati za beatifikacijo kot mučenci druge svetovne vojne duhovniki Franc Cvar, Franc Kek, Janko Komljanec in Franc Nahtigal, kmečka fanta Anton in Alojzij Murgelj, učiteljica iz Rožnega Dola pri Semiču Marica Nartnik, dragatuški župnik Jakob Omahna in viniški kaplan p. Ivan Salmič iz križniškega reda. Zadnji trije so bili ubiti v letih 1942 in 43 v Beli krajini. Novembra lani smo v Črnomlju blagoslovili spomenik dvanajstim ubitim duhovnikom Bele krajine. Štirje izmed njih so bili ubiti že leta 1942. Septembra 1942 je bil v Starem trgu pri Ložu ubit tudi duhovnik Franc Kramarič, rojen na Radovici v Beli krajini.

Kako lažnive so bile obtožbe na njihov račun, zgovorno pričajo ohranjeni viri samih partizanov. Po kapitulaciji Italije in umiku italijanske vojske je jeseni 1943 za kratek čas vpadla nemška vojska. To bi bila lahko priložnost za obračun in maščevanje, vendar partizanski viri priznavajo, da nihče od belokranjskih duhovnikov ni nikogar izdal. Večina duhovnikov se tudi ni umaknila iz Bele krajine skupaj z Italijani ali z Nemci. Ostali so, ker so se zavedali, kakor mnogo let prej Baraga, da jih med njihovimi verniki nihče drug ne bi mogel zamenjati, če bi odšli. Dobro so poznali nevarnosti, ki so jim pretile, da bodo morali skupaj z Kristusom veliko pretrpeti in da jih bodo morda kakor Kristusa zavrgli in umorili (prim. Mr 8,31). Kakor Božji služabnik iz knjige preroka Izaija v današnjem prvem berilu (prim. Iz 50,5-9) se niso upirali trpljenju, vendar se tudi niso bali povedati resnice.

P. Ivan Salmič je le nekaj dni pred smrtjo še prosil nemške vojake, naj ne pobijejo zajetih talcev iz viniške župnije. Dobro jih je poznal in je vedel, da so med njimi tudi komunisti. Kljub temu je tvegal svoje življenje, ko se je zavzel za vse brez razlike. Uspel jih je rešiti, sam pa je svoje življenje kmalu nato izgubil, ko ga je mučila in pokončala partijska Varnostno-obveščevalna služba.

Ko so do učiteljice Marice Nartnik prihajale novice o pobijanju nedolžnih ljudi, je govorila: »Že zdaj molim za tiste, ki me bodo pokončali. Ne bom molčala, ampak govorila.« Na svoje ubijalce ni klicala Božje kazni in maščevanja, ampak Božje usmiljenje. Bog naj se jih usmili tako, da bodo spoznali svoje zablode in grehe, se jih pokesali in jih po svojih močeh popravili.

Zapisali so zadnje besede Marice Nartnik na zaslišanju, preden so jo ustrelili: »Meni je vera vse.« Izgubila je svoje življenje zaradi Kristusa in zaradi evangelija. Življenje in umiranje vseh naših svetniških kandidatov nas tako učita in spodbujata, naj se odpovemo sebi in vzamemo svoj križ ter hodimo za Gospodom Jezusom. V tem je rešitev za nas in za ves svet.