Dragi bratje in sestre, dragi romarji, dragi Marijini častilci.
Za praznik Marije, svete Božje Matere smo priromali na Brezje, da bi Marijo Pomagaj prosili za varstvo in spremstvo v letu, ki ga začenjamo, in da bi ob njenem zgledu Božjega materinstva razmišljali o svojem odnosu do Boga in do njegovih otrok, do naših bratov in sester.
V leto, ki je pred nami, vstopamo z veliko pričakovanji, pa tudi z vprašanji, ki se rojevajo iz razmer, ki močno pogojujejo in zaznamujejo naše življenje – vsa področja življenja: osebne dejavnosti, družinske odnose, sosedsko srečevanje, delovne procese, pa vse do mednarodnih razsežnosti.
Priznati si moramo tudi, da smo naveličani vsega, kar s seboj prinaša virus in njegova prisotnost v življenju posameznika, družine, družbe in tudi Cerkve. Radi bi, da bi bilo vseh omejitev konec, da bi mogli spet zaživeti sproščeno in svobodno, kakor smo živeli prej. Te želje so zelo razumljive. Vendar bi rad danes še posebej spomnil na misel papeža Frančiška, ki jo je v tem času večkrat ponovil: Najbolj izrazito jo je povedal 27. marca 2020, ko je v govoru mestu in svetu dejal: »Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe.«
Zato danes Jezusovi in naši Materi prinašamo stisko, v kateri smo se znašli mi sami in vse človeštvo. Marija pozna nemir v srcu in nam daje zgled, kakšen naj bo naš odnos do tega nemira. Po eni strani Marija vse, kar se dogaja okoli nje in njenega Sina, shrani v svoje srce. Ničesar ne odriva, ničesar ne zataji, ničesar si ne prikriva. Obenem pa se tudi ne obnaša, kot da ji je vse jasno, da vse razume, da vse obvlada. Marija je žena, ki ostaja z obema nogama na tleh, je žena konkretnosti in realnosti, obenem pa je žena, ki ne odriva in ne zavrača skrivnosti, ampak vse shranjuje v svojem srcu.
In potem v svojem srcu to premišljuje. Njeno srce ne postane odlagališče, ampak je svetišče, v katerega se vedno znova vrača, da v premišljevanju in molitvi postopoma odkriva pomen vseh dogodkov, vseh besed, pomen vsega, kar počne Jezusova okolica in vsega, kar govori in dela Jezus sam. Skozi to premišljevanje Marija vedno bolj postaja Mati, ki svojega materinstva ne zožuje zgolj na Sina, ki mu je po Božjem povabilu dala življenje, ampak na Kalvariji mrtvega Sina položi v grob in sprejme poslanstvo Matere Cerkve, še več, Matere vsega človeštva. Kalvarija in pozneje dvorana zadnje večerje sta smiselno nadaljevanje Marijinega materinstva. To materinstvo se ne konča. Marija ostaja Mati Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, obenem pa ostaja Mati skrivnostnega Kristusovega telesa, Cerkve, v katerem je Jezus glava in mi udje. Pred tem materinstvom strmimo v čudenju, ker ga ne razumemo. Skrivnost nas presega in zanjo se zahvaljujemo, je pa ne razumemo; kot Marija jo shranjujemo v svojem srcu in se vedno znova vračamo k njej v premišljevanju in molitvi.
Bolj ko se po Marijinem zgledu in pod njenim vodstvom poglabljamo v skrivnost dogodkov in življenja, bolj spoznavamo drugo resnico, na katero nas vedno znova opozarja papež Frančišek; namreč, da se nihče ne more rešiti sam, ali kakor je bilo že rečno, da smo vsi povabljeni, da skupaj veslamo, da smo vsi potrebni vzajemne tolažbe.
Na to skupno veslanje smo v preteklem letu nekoliko pozabili. Začeli smo verjeti, da samo naša vesla naš skupni čoln vodijo proti obali rešitve. Zato večkrat nismo veslali skupaj, ampak smo drugim lepili nalepke in jih izključevali. Tudi zaradi tega se naš skupni čoln preveč vrti na mestu, namesto da bi bil vedno bližje obali.
Zato moramo danes, ko je tudi svetovni dan molitve za mir, z odprtimi srci sprejeti povabilo papeževe poslanice, ki nas najprej vabi k dialogu, k medsebojnemu pogovoru. Kajti, kakor pravi papež, »nekateri skušajo stvarnosti ubežati, zato se zatečejo v zasebne svetove. Drugi se z njo soočijo z uničevalno slo, a med 'samoljubno ravnodušnostjo in žolčnim ugovorom je vedno možna rešitev: dialog.« »Dialog pomeni poslušati drug drugega, razpravljati, se dogovarjati in hoditi skupaj.«
Poslušati drug drugega. Skoraj bi človek dejal, da smo pozabili, kaj pomeni poslušati drug drugega. Vsi poudarjamo pravico do tega, da smo slišani, ne znamo pa več poslušati. Vsi imamo prav in svojega prav ne zagovarjamo več na dialoški način, ampak v uveljavljanju svojih stališč in mišljenj postajamo vedno bolj grobi, celo nasilni. Ko začnemo napadati strokovnjake na ulici, kot smo lahko prebrali te dni, smo stopili iz prostora dialoga in prestopili mejo v svet nasilja. Vrnimo se k poslušanju drug drugega, k razpravljanju, dogovarjanju in, za Božjo voljo, hodimo skupaj.
V poslanici svetovnega dneva molitve za mir je papež poudaril tudi izobraževanje. Seveda je v svetovnem merilu potrebno razmišljati o temeljnih prvinah izobraževanja. Pri nas pa bomo morali več misli in pozornosti nameniti izobraževanju srca, kulturi srca, sobivanja in sožitja. Potrebujemo veliko več izobraževanja za dobre medčloveške odnose tako med generacijami kot med različnimi skupinami ljudi, da bomo znanje in sposobnosti, ki jih pridobimo na različnih stopnjah izobraževalnega sistema uporabljali v dobro vseh, v skupno dobro, kakor o tem govori družbeni nauk Katoliške cerkve. Ko bomo imeli to pred očmi, naše besede in naša ravnanja ne bodo poglabljala razpok in večala razdalj, ampak bomo v resnici vse svoje moči namenili vedno večjemu skupnemu dobremu vseh.
V odnose z drugimi stopamo tudi na področju dela, ki ga papež Frančišek prav tako prestavlja kot pomemben gradnik svetovnega miru. Po papeževih besedah je »delo prostor, kjer se učimo dajati svoj prispevek za svet, ki bo bolj primeren za življenje in lepši.«
Kaj lahko kristjani naredimo za večje spoštovanje dela med nami? Na samem začetku novega leta se lahko odločimo, da bomo iskreno hvaležni vsem, ki s svojim delom dejavno prispevajo k temu, da živimo v svetu, ki je bolj primeren za življenje in lepši. Najprej moramo iz svojega srca izruvati plevel vzvišenosti in večvrednosti. Takšni smo takrat, ko se do ljudi obnašamo, kot da so naši hlapci, morda celo naši sužnji. To se lahko dogaja v uradih, v trgovinah, v podjetjih z najrazličnejšimi uslugami, na cesti … Pravzaprav povsod. Sam se trudim, čeprav moram priznati, da mi to ne uspe vedno, da vedno pozdravim smetarja, ki pobira smeti po ulici ali prazni koše za smeti. Kakšna bi bila naša mesta brez njihovega sklanjanja k našim smetem, k našemu odmetavanju. V resnici veliko prispevajo k temu, da je naš svet bolj primeren za življenje in lepši. In takih področij je nešteto. Vsak dan imamo veliko priložnosti, da ljudem pokažemo hvaležnost in spoštovanje za delo, ki ga opravijo.
Marijo, ki je Božja Mati in Mati Cerkve, danes prosimo za odprto srce, ki bo sprejemalo skrivnost, jo shranilo v srcu in jo premišljevalo. Prosimo jo za poslušno srce, ki bo znalo sprejemati Božjo voljo in jo živeti v Betlehemu in na Kalvariji. Prosimo jo za velikodušno srce, ki Jezusa ne bo zadrževalo zase, ampak ga bo podarjalo vsem, ki jih bomo v tem letu srečali. Prosimo jo za hvaležno srce, ki se bo spoštovalo vse ljudi in se jih veselilo. In še misel sv. Edith Stein, ki je bila točno pred sto leti krščena: »Da bi se mogli bolj in bolj naučiti vzidavati se v večnost vsak dan in vsako uro – k temu si hočemo medsebojno pomagati v molitvi.«
Sveta Marija, Mati Božja in naša Mati, prosi za nas! Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
