Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta na 4. velikonočno nedeljo

24.4.2021 Ljubljana Nadškof Zore, Evharistija

Dragi bratje in sestre. Četrta velikonočna nedelja je poimenovana po Jezusu – dobrem pastirju; zato je to nedelja Dobrega pastirja, poudarjena vsebina te nedelje pa je naš razmislek o molitvi za duhovne poklice, saj se na to nedeljo tudi končuje teden molitve za duhovne poklice.

Kakšen je pravzaprav v naših predstavah Dobri pastir? Pred očmi zagledamo Jezusa, ki stoji sredi trnja, na ramah pa nosi ovco, ki se je bila izgubila. Torej je Dobri pastir nekdo, ki je zaskrbljen za drugega, tudi za tistega, ki je odšel, ki se je izgubil; tudi za tistega, ki ne posluša vabil, se ne meni za opozorila, se požvižga na svarila; tudi za tistega, ki s svojim ravnanjem in odločitvami morda v našem srcu najprej izzove nekoliko privoščljivo ali celo maščevalno misel, češ: »Bo že videl, kako je, kadar dela po svoji glavi in me ne posluša. Življenje ga bo že izučilo. Še žal mu bo in še rad bo prišel nazaj.«

V takih mislih ni dobrote dobrega pastirja. V takih mislih je užaljeni jaz, ki ni dosegel svojega, čeprav je lahko imel prav. V takih mislih je prizadeti ponos, ne pa skrb za drugega, za njegovo dobro, za njegovo prihodnost. Dobrota dobrega pastirja gre celo dlje, kot potrpežljivost dobrega očeta v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu; oče čaka pri odprtih vratih in se iskreno razveseli vrnitve sina, ki je v daljni deželi izgubil čisto vse, razen spomina na očeta in na njegovo hišo. Dobri pastir pa gre iskat izgubljenega, tudi v daljno deželo, tudi v trnje in nevarnost, da ga naloži na svoje rame in prinese domov, k čredi, ki se ni izgubila.

V tej podobi se približamo svetopisemskemu izvirniku, ki namesto izraza »dobri« pastir uporablja izraz »lepi« pastir. Ko sem prvič prebral to misel, me je izraz »lepi« pastir zmotil. Kaj pa je v pastirju lepega? V nekem od narave odtujenem življenju velja pastir za nekoga iz nižjega družbenega sloja, celo za malo zaostalega, skratka za nekoga, ki se v življenju ni sposoben povzpeti više in ostaja obsojen na svoje ovce ali na svojo čredo. Gregorčičeva idila »kralja na planini visoki« res nagovarja samo v pesmi, v resničnem življenju pa na pastirju ni nič kraljevskega. 

Pri razmišljanju o »lepem pastirju« se misel sama po sebi ustavi pri Fjodorju Mihajloviču Dostojevskem, ki pravi, da bo »lepota rešila svet«. Jezus zase pravi, da je dobri, torej lepi pastir. A zanj velja, kar je zapisal prerok Izaija: »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili« (Iz 53,2-3). 

A če dobro premislimo, se je v ta plašč zunanjosti, ki ne privlači in pred katero si zakrivamo obraz, oblekla ljubezen, kajti Jezus je ravno z žrtvijo samega sebe na križu svojim, »ki so bili na svetu, izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Ljubezen pa je vedno lepa. Težji ko je križ, večja je ljubezen, ki se križu ne izmakne; ne zaradi tega, ker bi bila nemočna, ker bi bila obsojena na križ in na trpljenje, pač pa zaradi tistih, ki potrebujejo odrešenje. V tem je lepota ljubezni.

To je poudarjeno tudi v današnjem evangeliju: »Svoje življenje dam za svoje ovce … Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam in oblast imam, da ga spet prejmem.« Z drugimi besedami je Jezus to povedal v vrtu Getsemani. Ko so ga prijeli, ga je eden od njegovih spremljevalcev hotel braniti in je potegnil meč. Jezus pa mu je ukazal, naj spravi meč in mu pojasnil: » Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« (Mt 26,53).

Ko Jezus pravi, da daje življenje za svoje ovce, uporabi isti izraz, kot ga je evangelist uporabil, ko je opisoval zadnjo večerjo. Jezus je takrat »vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal … in začel učencem umivati noge … Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel« (Jn 13,4-5.12). Jezus je na križu in v smrti, ko je izgubljeno ovco reševal njene pogube, ko je mene reševal obsodbe na večno smrt, odložil svojo božansko lepoto; sam sebe je »izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek« (Flp2,7). Povedano drugače: Jezus kot dobri pastir je prišel k svojim v podobi jagnjeta, ki ga je Janez Krstnik ob Jordanu prepoznal in ga pokazal učencem in svetu: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29).

Mislim, da nam te misli že nekoliko odstirajo razlog, zakaj je nedelja dobrega pastirja tudi nedelja molitve za nove duhovne poklice. Ves pretekli teden smo že molili v ta namen in danes naša molitvena gorečnost dosega vrhunec, ko pred nas stopa podoba Jezusa kot dobrega pastirja, ki je zgled za tiste, za katere molimo, da bi odgovorili na Božji klic, kakor tudi zgled za vse nas, ki smo se postavili v vrste molivcev za nove duhovne poklice.

Mislim, da ni potrebno posebej pojasnjevati, zakaj in kako je Jezus kot dobri pastir zgled za tiste, za katere molimo, zgled za vse, ki nosijo v sebi duhovni poklic in prosimo Boga, da bi v sebi našli potrebni pogum in ljubezen, da bi na ta klic tudi odgovorili.

Kako pa je Jezus zgled za nas, za tiste, ki molimo za nove duhovne poklice, navadno pa dodamo še: za stanovitnost poklicanih? Z dvema besedama bi lahko Dobrega pastirja lahko opisali kot tistega, ki ljubi in tistega ki daje.

Kako mora biti ljubezen navzoča v naši molitvi za nove duhovne poklice? Na koga je osredotočena naša molitev, za kaj ali za koga v resnici molimo, ter koga v svoji molitvi resnično ljubimo?

Morda bodo moje besede nekoliko trde, a vendar mislim, da jih moram povedati. V molitvi za nove duhovne poklice se moramo odpovedati ljubezni do vsega drugega in do vseh drugih, razen do tistih, za katere molimo. Odpovedati se moramo ljubezni do župnij, ki nimajo svojega duhovnika, odpovedati se moramo ljubezni do skupin, ki nimajo rednih srečanj, sam se moram kot škof v tej molitvi odpovedati pastoralni zaskrbljenosti za vso škofijo. Ko sklenemo roke v molitvi za nove duhovne poklice, moramo imeti pred očmi samo tiste, ki jih Bog kliče v svojo posebno službo. Našo molitev mora voditi samo ljubezen do njih. Če jih bomo zares ljubili, bomo vedno globlje spoznavali, da njihov odgovor na Božji klic ni najprej reševanje personalnih in pastoralnih vprašanj neke cerkvene skupnosti, ampak gre najprej za njihovo osebno srečo. Kajti izpolnitev svojega življenja bodo lahko doživeli samo tam, kamor jih kliče Božja ljubezen. Samo tam bodo lahko v polnosti to, za kar so bili ustvarjeni in v kar jih kliče Bog sam.

Drugi glagol, ki se nujno umešča v našo molitev in v naše delo za nove duhovne poklice pa je dajati. Jezus je tisti, ki daje. Tako moramo tudi mi v molitvi postati podobni Dobremu pastirju; postajati moramo tisti, ki daje.

Naša molitev mora postati nesebična. Najbrž še nikoli nismo toliko molili za nove duhovne poklice, kot danes, pa tudi naše semenišče že dolgo ni bilo tako prazno. Vedno bolj sem prepričan, da je tako zato, ker v svoje molitve polagamo samo željo po prejemanju, premalo pa je pripravljenosti za dajanje. Včasih so starši molili, da bi kdo od njihovih otrok postal duhovnik ali redovnica. Danes se je iz naših molitev ta pripravljenost dajati umaknila. Kjer pa ni velikodušnosti, tudi rodovitnosti ne more biti.

Naj nas Marija nauči velikodušnosti v molitvi, da bomo tudi mi v molitvi za nove poklice vedno pripravljeni tudi dajati: »Zgodi se mi po tvoji besedi.«

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK