Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta na 1. postno nedeljo

20.2.2021 Ljubljana Post, Nadškof Zore

Dragi bratje in sestre.

S pepelnično sredo smo kristjani začeli postni čas. Pred nami je štirideset dni zavestne in poglobljene priprave na praznik velike noči, na praznik Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Poudarjam zavestne in poglobljene, kajti postni čas ne more biti nekaj naključnega, kar se mi zgodi ali pa se mi ne zgodi. Ne. Za postni čas se odločim. Vanj vstopim dejavno in ga tako tudi živim. Samo na ta način me pripravlja na pristno doživetje velikega tedna in velike noči.

Na pepelnico smo zaradi ukrepov proti širjenju okužb, ki so še vedno v veljavi, vsaj nekateri – gotovo ne toliko, kot bi nas bilo ob običajnem obhajanju pepelnične srede – sklonili glavo in pustili, da so nam na glavo posuli pepel. V tem dejanju zazvenijo nekateri stavki iz Stare zaveze, ki govorijo o žalovanju in spokornosti. »Na tleh sedijo, molčijo starešine hčere sionske; pepelso posuli na svoje glave, nadeli so si raševino. Do tal so povesile glavo mladenke jeruzalemske,« tožijo Žalostinke (Žal 2,10). In ko je Jonova beseda o tem, da so Ninive ogrožene, prispela do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, odložil svoj plašč, se ogrnil z raševnikom in sédel na pepel« (Jon 3,6). To je bilo zunanje znamenje močne in trdne želje po prenovi. Naj nas to spokorno dejanje prečisti in prenovi, kakor ogenj prečisti vse, česar se dotakne – zlato v ognju postane čistejše, slama se spremeni v pepel.

Krščansko izročilo za postni čas priporoča troje dejanj, ob katerih naj bi se prečiščevali naši odnosi. Jezus je o tem spregovoril v govoru na gori. Tam, kjer je učencem povedal temeljne zakone nebeškega kraljestva, jim je razodel tudi temeljne drže, ki naj bi bile značilne za njegove učence: gre za miloščino, molitev in post. »Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3) »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem« (Mt 6,6). »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18).

Na neki način je na skrito Duh odvedel tudi Jezusa, potem ko ga je pri krstu v Jordanu Oče razglasil za svojega ljubljenega sina, nad katerim ima veselje, Duh pa ga je v podobi goloba mazilil za poslanstvo. Vendar pa Jezusa takoj za tem, ko so se nad njim odprla nebesa in se je zaslišal Očetov glas, vidimo v puščavi. Puščava je kraj preizkušnje že sama po sebi. Je prostor bistvenega, kjer je človek oropan vsega, kar ga postavi v resničnost odnosa do samega sebe in do drugega. Vse materialno se v trenutku skrči samo na potrebno za preživetje. Nič več ni pomembno, kako mehka je pernica, kdaj je bil pečen kruh, ki ga jem, koliko kalorij ima tablica čokolade in s kakšnim avtomobilom bom kazal svojo uspešnost. Tudi ni pomembno, kako visoko sem priplezal na družbeni lestvici, kakšno obleko nosim, s kom se družijo moji otroci in še najmanj, kam bomo šli to poletje na počitnice. Ne vem, če Jezus ne bi rekel, da se o vsem tem sprašujejo pogani. Puščava vse to mimogrede, brez posebnih obredov in brez velikih sklepov naredi za odvečno, za nepomembno. Puščava je kraj preizkušnje, je topilna peč človeka, topilna peč njegove duše. Se bo prečistil v zlato, ali bo od njega ostala samo žlindra?

Odgovor pravzaprav niti ni preprost in ne enoznačen. Ljudje, ki imamo radi poenostavljanje, bi hitro ene prepoznali kot čisto zlato, druge bi mimogrede zavrgli kot žlindro. Življenje pa noče poenostavljanj, čeprav na koncu koncev vse postane zelo enostavno.

Marko pravi, da je v puščavi satan skušal Jezusa, in da je bil med zvermi in angeli so mu stregli. Kakšen napetost skrajnosti. Na eni strani satan, tožnik, za katerega Sveto pismo pravi, da stoji pred Bogom in toži svete. Tisti, ki je svoj obstoj posvetil temu, da bi v človeka v odnosu do Boga zasejal seme nezaupanja in s tem med obema ustvaril prepad, ki bi ju vedno bolj usodno ločeval. Pravzaprav je bil to njegov načrt tudi z Jezusom v puščavi: odtrgati Jezusa od ljubezni Očeta, ki ga je razodel za Sina in se nad njim razveselil. Jezus bi potem ostal sam, brez odprtih nebes in sirota brez Očeta. 

Na drugi strani pa so angeli, Božji poslanci, ki prihajajo na pomoč človeku, da more opraviti pot, ki jo ima pred seboj, da more vztrajati v preizkušnji, v katero je postavljen, da more izpiti kelih, ki se ga boji. Angeli so vedno odposlanci Očetove bližine, ki okrepi tistega, h komur jih Oče pošlje. 

Vprašanje pa je, kaj je z zvermi. Na kateri strani so zveri. »Bil je med zvermi,« pravi evangelist Marko. Mi bi zveri po nekakšnem notranjem vzgibu postavili bliže satanu kot angelom. Pa je res tako? Mar Izaija, ko pripoveduje o mesijanskih časih, ne govori volku in jagnjetu, teličku in leviču, o kravi in medvedki, o dojenčku nad gadjo luknjo. Morda pa zveri, med katerimi je Jezus bival v puščavi, ne ogrožajo Jezusovega življenja, ampak govorijo o dopolnitvi časa, ko se v puščavi, ki je nastala iz Edenskega vrta, začnejo uresničevati stvari, kakršne so bile v rajskem vrtu pred grehom.

Marko, ki je izredno skop v opisu skušnjav v puščavi – v spominu imamo, kako o tem govorita Matej in Luka –, nas preseneti s še eno podrobnostjo. Ko beremo teh nekaj besed o satanovem skušanju Jezusa, ni nikjer rečeno, kakšne so bile te skušnjave, pa tudi nikjer jasno ne pove, da je Jezus te skušnjave premagal. Kakšen je bil izid te preizkušnje? To bomo spoznali malo kasneje, ko bo Jezusovo prvo dejanje v njegovem javnem delovanju ravno eksorcizem v shodnici v Karafnaumu. Tam bomo spoznali, da je Jezus močnejši od satana in ga odžene. 

Da je Jezus svoje javno delovanje in oznanjevanje Kraljestva začel z izganjanjem hudega duha, nam pove nekaj drugega. Jezusov spopad s hudobnim duhom se ni omejil samo na štirideset dni v puščavi. Potekal je tudi potem, kot v Kafarnaumu in na toliko drugih krajih in drugačnih okoliščinah. Jezus v svojem zemeljskem življenju satana ni premagal enkrat za vselej. Pa tudi satan ni nikoli premagal Jezusa. Kot bi Jezus šel v puščavo, da bi z nami delil naš boj s satanom in njegovim zapeljevanjem. Čeprav je Jezus močnejši, želi ta boj izbojevati z nami in v nas, v naših slabostih in po naših slabostih. Dokončna zmaga se je zgodila na križu, v absolutni ljubezni.

Jezusove skušnjave v puščavi pa nas učijo še druge pomembne resnice: Jezus je bil pravi Bog in pravi človek. Nikakor ne smemo podleči prevari, da je bilo Jezusovo doživljanje puščave zgolj nekakšna igra s satanom, nekakšna predstava za zveri in angele. Zelo poglobljeno je to dojel pisatelj pisma Hebrejcem, ki pravi: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15).

Prav takšen Jezus, preizkušen v puščavi in podvržen skušnjavam, je lahko v veliko pomoč našemu postnemu prizadevanju. Če bomo svoj post vzeli zares, bomo neizprosno doživeli puščavo. Ne puščavo peska in kamna, puščavo razbeljenega sonca in ledenih noči, pač pa puščavo satanovega divjanja, pa tudi puščavo Očetove bližine po angelih, če se bomo znali nasloniti na njegovo besedo iz živeti iz nje. 

Dragi bratje in sestre, nekakšen preizkusni kamen resnosti našega postanega časa bodo skušnjave in preizkušnje, ki se bodo poglobile in postale silnejše – da bi nas odvrnile od odločitve, da bomo bolj Božji in nas zlomile. Ampak ob odpovedi kavici in slaščicam in vsemu podobnemu se to ne bo zgodilo. Hudič se temu samo smehlja. Ko pa gre za kruh, takrat on postane dejaven in takrat lahko vemo, da smo na pravi poti. Pri tem ne mislim na pekovske izdelke, pač pa na stvari, za katere mislimo, da brez njih ne moremo živeti. Gospod, ki si bil skušan, pomagaj nam, da ne bomo padli v preizkušnji.

 

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit