Dragi bratje in sestre!

Ko sem bil v času gimnazije v malem semenišču, je bila navada, da se je na začetku kosila prebralo svetnike, ki na tisti dan godujejo. To branje se je zaključilo: »In še drugod veliko mučencev, spoznavalcev in devic…«

Danes ni le skupni praznik svetnikov, ki jih med letom obhajamo na posamezne dneve, ampak je to praznik vseh tistih, ki se jih med letom ne spominjamo, ki niso bili uradno prišteti med svetnike, pa so svoje življenje živeli kot svetniki.

To so tisti, ki so sprejeli Božjo ponudbo, se očistili v Jagnjetovi krvi, ki so prisluhnili Božji besedi in Besedo prenesli v življenje, ki niso bili zaprti vase, ampak so to, kar so prejeli, delili naprej …

Današnji praznik usmerja pogled na cilj našega zemeljskega romanja.

Življenje smo prejeli v dar, in »nima cilja v sebi«, zato sv. Avguštin vzklika: »K sebi si nas ustvaril, Gospod!«

Zadnja knjiga Svetega pisma, knjiga Razodetja, nam predstavi nepregledno množico, ki je nihče ne more prešteti, iz vsakega rodu in jezika. Ta množica je zbrana v Novem Jeruzalemu, ki predstavlja večnost. Tam je prostor za vsakega izmed nas.

V vzhodnih Cerkvah je navada, da je upodobitev Novega Jeruzalema upodobljena v cerkvi spredaj, tako da ljudje, ki pridejo v svetišče ali se zberejo k bogoslužju zrejo to podobo pred seboj. Pomemben del te upodobitve so prazni prostori. S tem je lepo povedano, da je v Novem Jeruzalemu prostor za vsakega izmed nas.

V življenju se vsak izmed nas postavljen pred izziv, ali živeti to življenje samo zase, ali pa ga živeti v ljubezni, za druge.

Svetniki so srečni ljudje. Zakaj?

Ko Jezus govori o sreči, ne uporablja grške besede eudaimonia, ki predstavi srečo, kot nagrado za moj napor, za moje prizadevanje.

Jezus uporabi besedo makarios, ki kaže na način, kako živeti določeno situacijo. Jezus nas v evangeliju uči, da smo lahko izpolnjeni in srečni tudi v težki situaciji, če čutimo, da nismo sami. Biti srečen pomeni znati sprejeti dar in v tem daru videti Božjo darežljivost. 

Evangelij o blagrih, ki smo ga danes slišali, predstavi Jezusov program v osmih blagrih. 

V prvih štirih blagrih je predstavljeno to, kar človeku manjka: imetje, moč, veselje, hrana... A v primeru, če te stvari postanejo človekov največji in končni cilj, je oropan za pravo srečo.

V drugih štirih blagrih, pa se zato postavi vprašanje pravih odnosov, se pravi tisto, kar človeka pravzaprav osrečuje?

Papež Frančišek nam na vprašanje, kdo so svetniki, odgovarja: »Kot prvo, niso se rodili, kot svetniki. Bili so ljudje, kot mi. Živeli so prav takšno življenje, kot za živimo mi.«

Razlika: »Odgovorili so na Božje vabilo, pustili so, da jih je Bog napolni s svojo bližino in to so potem širili navzven!«

Svetost ni nekaj, kar bi bilo samo za izbrane. Prvi kristjani so se imenovali sveti, kar je izražalo njihov poklic, postati svet.

Mogoče se bojimo svetosti, ker čutimo, da je med našim življenjem in življenjem, ki so ga živeli svetniki, prevelik prepad.

Kaj nam je skupno s svetniki? Odločitev za Boga in njegove darove.

To odločitev je potrebno živeti skozi vse svoje življenje, v ponižnosti in iskrenosti.

Papež Frančišek nam je na eni od sredinih avdienc nebesa takole predstavil: »Raj je objem Boga. Raj ni nek pravljični kraj, še manj čaroben vrt. Raj je objem z Bogom, neskončno ljubeznijo. Vanj stopamo zahvaljujoč Jezusu Kristusu, ki je za nas umrl na križu.«

Zato naj bo na današnji praznik vseh svetih naš pogled zazrt v brate in sestre, ki so že dosegli polnost objema z Bogom in so v slavi, naj bo to dan veselja in hvaležnosti, pa tudi vabilo, da dan za dnem gremo po poti vere in zaupanja v Boga, da naša pot ne vodi v temo, ampak v veselje Novega Jeruzalema.

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ
Mariborski nadškof metropolit in
podpredsednik SŠK