Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Za naravo pravimo, da je peti evangelij. Koliko napora je človek vlagal skozi zgodovino, da bi razbral skrivnostno pisavo te knjige. Nikoli mu ni uspelo v polnosti odstraniti pečate, ki so na tej knjigi. Razodetje, zadnja knjiga Svetega pisma, nam razodeva, da je Nekdo, ki mu je dano, da to lahko stori. To je Jagnje, Božji Sin, ki je bil žrtvovan za vse nas. Knjiga Razodetja nas zato vabi, da se pridružimo Jagnjetu, kajti le skupaj z njim lahko razberemo skrivnosti te knjige.
V današnjem evangeliju ta Jezus, Božji Sin, stoji pred vhodom v Sveto mesto. Ob pogledu na to mesto se je razjokal. V duhu gleda nesrečo, ki bo zadela to mesto. Joče, ker gleda ljubljeno mesto, v katerem so patriarhi in preroki nam razodevali Božjo besedo in zanjo umirali. To, kar Jezusa žalosti je dejstvo, da ljudje ne sledijo tisti poti, ki vodi k miru. To je bolečina Jezusa tudi danes. Mir ni ideja, mir je smer, je pot, je način življenja. Pomeni odprtost mojega srca za Boga, za njegovo besedo, ki se mora naseliti v mojem srcu, da lahko v moči Sv. Duha, obrodi sad miru. Samo na ta način v sebi premagujem tisto, kar preprečuje mir: napuh, egoizem, posestniško gledanje na drugega,…
Blaženi papež Pavel VI. pravi, da »če želimo živeti v miru, moramo iti po poti ki vodi k njemu, to pa je drža ljubezni in odprtosti.« Jezus je jokal nad Jeruzalemom, ker je temu mestu želel dobro. Jokal je zaradi slepote ljudi, ki ne prepoznajo ure obiskanja. Koliko je trenutkov v našem življenju, ki jih lahko imenujemo uro obiskanja, zato, ker nam želi dobro, zato, ker želi v nas prebuditi to, kar nas vodi k pravemu miru.
Danes smo zbrani pri zahvalni sv. maši, da se Bogu zahvalimo za 40. let naših »Nikodemovih večerov« v Mariboru. Najprej so ta srečanja potekala v veroučni učilnici stolne župnije. Pozneje pri frančiškanih in končno v škofijski avli. Pomemben trenutek za razvoj teh srečanj pomeni ponovno odprtje oddelka Teološke fakultete v Mariboru v letu 1968/69, saj je s tem nadaljevala tradicija bogoslovne šole, ki jo je v Mariboru začel 1859 blaženi A.M. Slomšek. Na začetku Nikodemovih večerov so bila predavanja, ki so bila namenjena osnovnemu teološkemu izobraževanju. Predavanju je sledil pogovor. Ta srečanja so postajala vedno bolj sproščena in živahna, kar je pomagalo k izmenjavi različnih stališč. Teme so postajale vedno bolj vezane na življenje kristjana v vsakdanjem življenju, naj si bo doma v družini ali v javnem življenju.
Prav je, da se ob 40. letnici »Nikodemovih večerov« večerov zahvalimo vsem duhovnikom, ki so poskrbeli za vsakoletna srečanja, to so: p. Janko Bohak, dr. Vinko Škafar, dr. Vinko Potočnik , dr. Ivan Štuhec, mag. Branko Cestnik, p. Milan Bizant, p. Ivan Hočevar, p. Tomaž Mikuš in p. Marjan Kokalj. V teh 40. letih so ti večeri pomenili spodbudo za krščansko teološko-razmišljanje o aktualnih temah s katerimi se kristjani srečujemo dan za dnem.
Rdeča nit letošnjih srečanj je bilo razmišljanje ob posinodalni spodbudi papeža Frančiška »Radost ljubezni«. V tej spodbudi papež Frančišek razmišlja o lepoti zakona in družine ter v vsej realnosti spregovori o najrazličnejših izzivih, s katerimi se te srečujejo v svojem vsakdanjem življenju. Dokument je dragocen zaradi svojega realnega pogleda na zakon in družino z vsemi težavami, s katerimi se ta sooča in ob idealu zakona, ki ga pogosto ne zmorejo doseči. Papež kaže ideal zakona, a kaže tudi na pot, ki jo je potrebno prehoditi. Ustavi pa se tudi ob polomih in težavah zakonskih parov, kjer pokaže sočutje in bližino.
Posinodalna spodbuda Radost ljubezni nam želi približati resnico, da je vsak človek, posebej še tisti, ki je ranjen in trpi, ni zato nič manj dragocen in ljubljen v Božjih očeh, ker je tudi on Božji otrok. Ni slučaj, da je ta dokument nam papež izročil v svetem letu usmiljenja, da bi zmogli več razumevanja in bližine do teh ljudi, ki se srečujejo s krizo zakona ali z razvezo, zavedajoč se svoje lastne krhkosti in majhnosti, kajti samo tako bomo živeli in uresničevali evangelij. Večer za večerom smo tako čutili, da je logika pastoralnega usmiljenja, tista, ki naj nas spremlja tudi po zaključku svetega leta.
Nikodemovi večeri želijo v nas poglabljati dar vere in v nas prebujati razpoloženje za sprejem Božjega vstopanja v naše življenje. Bog stoji pred vrati našega srca, ker nam želi dobro, ker želi, da bi to naše življenje zaživeli v vsej svoji polnosti. Največji naš problem današnjega je naveličanost in ravnodušnost. Vesel sem bil, ko sem videl, da se vas je vsak večer zbralo lepo število poslušalcev, ki niste bili samo poslušalci, ampak so se v vas prebudila nešteta vprašanja, ki jih nosite v sebi.
Zato lahko rečemo, Bogu hvala za to priložnost, ki nam jo dajejo Nikodemovi večeri in prosimo Gospoda, da se ta bogata tradicija nadaljuje z novim zagonom in z Božjim blagoslovom. Amen.
