Dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, diakoni, kandidati za stalni diakonat, bogoslovci, dragi molivci za duhovne poklice, drage ministrantke in ministranti, dragi bratje in sestre!

Rojstvo Device Marije je znamenje, da je Bog uslišal prošnje človeštva po odrešenju in je, kot prvi korak tega odrešenja pripravil mater Božjega Sina, ki pa bo tudi naša Mati.

Marijino rojstvo je znamenje, da je Bog začel uresničevati svoj načrt odrešenja. O tem načrtu je govoril že prerok Mihej, ki je eden od 12. malih prerokov, in je živel v 8. stoletju pred Kristusom, v podobnih okoliščinah, kot prerok Izaija. Prerok Mihej ne napoveduje samo splošne sodbe, ampak tudi čas Božjega usmiljenja, čas odrešenja. Ljudstvo vabi na romanje na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Tam jih bo Bog sam poučil o svojih poteh, da bodo lahko hodili po njegovih stezah. Mihej vso upanje polaga na Odrešenika, ki bo prišel iz Davidovega mesta Betlehem. Gre za majhno mestece, kot, da bi s tem želel pokazati, da si Bog izbira to, kar je majhno, da pokaže svojo veličino.

Sveti Pavel v pismu Rimljanom piše: »Tiste, ki jih je Bog že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bil ta prvorojenec med mnogimi brati«.

To še posebej to velja za Devico Marijo, ki je bila od vsega začetka njenega bivanja povsem v skladu s podobo njega, ki ga bo rodila.

Zato je današnji praznik tako lep in zgovoren.

Najprej nam želi povedati, da je bila Marija od Boga izbrana. Izvolitev Marije za tako odlično dostojanstvo je dar neskončno dobrega Boga. Prvi korak je naredil Bog, ne človek. Bog je izbral ženo, kateri je zaupal edinstveno nalogo. Postavi se nam vprašanje: »Zakaj je izbral ravno Marijo in ne katero drugo?« Odgovor nam daje angelov pozdrav Mariji: »Pozdravljena ti, ki si od Božje milosti vsa prevzeta.« Zaradi te prevzetosti ji angel pravi: »Gospod je s teboj!«. Bog je na poseben način z Marijo od prvega hipa njenega bivanja. Ta duhovna vez med Bogom in Marijo je tako edinstvena, kakor je edinstven njen poklic. Kljub temu,da je Marija bila od vsega začetka polna milosti, je napredovala v tej milosti in vdanosti v Božje načrte, ki jih je dan za dnem bolj spoznavala.

Predno nam evangelist Matej spregovori o Jezusovem rojstvu, nam predstavi povzetek živete zgodovine, ki je zaznamovana z grehom in padci, pa tudi z zvestobo in vero v Boga. Ta zgodovina začenja dobivati novo podobo z rojstvom Marije in Božjega Sina.

Na koncu se Božji načrt odrešenja uresniči po izrednih in presenetljivih dogodkih: Jožef ne razume tega, kar se dogaja, kajti vse je delo Sv. Duha. Niso zadosti generacije, ki si sledijo ena drugi. Poseči mora sam Bog po Sv. Duhu.

Marijino rojstvo nam razodeva, da se Bog sklanja k vsakemu od nas. V času, ko nas vedno bolj zajema verska brezbrižnost, ko je vedno več nevere, ko ljudje na veliko opuščajo življenje po zakramentih, še posebej zakrament sv. spovedi in sv. maše, nam Marija kliče: Ne bodite zagledani samo v ta svet v nekaj desetletjih, ki jih človek preživi na zemlji, ne jemljite svojega življenja samo, kot uživanje in hlastaje po imeti. Vse to na koncu, namesto, da bi človeka osrečevalo, ga pusti razočaranega in obupanega. Zanimivo, da naši mediji to skrbno prikrivajo in o tem nič ne govorijo, da ne bi potrkali na vest, ki se oglaša v nas, tej je potrebno le prisluhniti.

Ni vseeno, kako živimo. Nismo ustvarjeni za životarjenje, ustvarjeni smo za življenje in za srečo. Pot do tega življenja in sreče pa nas pelje preko vere in zaupanja v Boga. Naš problem je, da je naša vera velikokrat krhka, vezana morda samo na neko tradicijo, manjka pa nam osebnega izkustva, bližine in doživetja lepote in veličine Boga.

Geslo današnjega srečanja: Prižigaj luč vere! Nam vsem postavlja vprašanje: Kaj pomeni prižigati luč vere?

Za nas duhovnike, redovnice in redovnike to pomeni, da če želimo prižigati luč, moramo to luč najprej sami odkrivati in doživljati Božjo bližino. Zavedanje Božje navzočnosti v mojem življenju in v vsem kar biva, mi daje veselje nad življenjem in nad poslanstvom, ki mi je zaupano. Vse to mi pomaga, da tudi sredi preizkušenj in neuspehov, slabosti in nemoči, ostajam vesel in hvaležen, ker me je Bog izbral za svojega sodelavca pri gradnji kraljestva miru, pravičnosti in ljubezni.

Za vas starši in stari starši to pomeni, da se ne ukvarjate samo sami s seboj, da vam ni cilj samo delo in zaslužek, ampak tudi iskanje trdnega temelja, ki nam ga daje vera in moč evangelija. Papež Frančišek rad ponavlja misel, da »je posredovanje luči vere možno le v jeziku ljubezni.« Šele potem so na vrsti kateheti, ki bodo pomagali širiti obzorje vere. Če se v družini ne govori o veri, se ne živi vere, potem tudi posredovanje luči vere s strani drugih ne bo lahko, oziroma bo nemogoče. Posredovanje vere, ne kot neke ideje, ampak živete vere, v ljubezni in domačnosti, je tista dediščina, ki jo vi straši in stari starši dajete vašim otrokom na pot v samostojno življenje. 

Drage ministrantke in ministranti, otroci in mladi. Vesel sem vas tukaj pri tej sv. maši. To pomeni, da vam prijateljstvo z Jezusom nekaj pomeni. Tu ste, da bi ta odnos še poglabljali. Seveda je sv. maša najlepši in najbogatejši trenutek, saj ravno tu začutimo, kako je Jezus navzoč sredi med nami. Vera je rast. Zato potrebujemo trenutke, ko se lahko z njim osebno srečamo in pogovarjamo, mu zaupamo svoje dvome in vprašanja. Potrebujemo tudi oporo in pomoč tistih, ki so v veri že bolj izkušeni in imajo bogate življenjske izkušnje. Samo takšni ljudje so lahko naši spremljevalci. Ruska duhovnost tem ljudem pravi »starci«. To so ljudje, ki živijo v tesni povezanosti z Bogom, so odprti Božjemu Duhu in so se čisto predali Bogu in njegovim načrtom. Papež Frančišek, ko govori o spremljanju danes, misli na takšne može in žene, ki so nam lahko opora pri rasti naše vere in v iskanju naše poklicanosti. Vabi nas, da si jih poiščemo in ob njihovi pomoči lahko razberemo katero pot je Bog v nas položil.

Drage molivke in molivci za nove duhovne poklice! Vsako leto bolj čutimo pomanjkanje duhovnikov, redovnic in redovnikov. Še posebej nas boli, da se tako redki odločijo za ta poklic. Kje so glavni vzroki? Ne smemo iskati samo zunanjih vzrokov v sekularizirani in potrošniški družbi, v odkrivanju škandalov, ki nas pretresajo, ampak je vzrok tudi v tem, da duhovniki, redovnice in redovniki, premalo z veseljem in hvaležnostjo pričujemo, kako mi osebno doživljamo, da nas Gospod spremlja in daje moč tudi v težkih trenutkih. Hvala vam molivke in molivci, kajti tudi vaša molitev nas krepi in dviga in nam pomaga, da vztrajamo. Prepričan sem, da bo vaša molitev tudi obrodila svoj sad v novih duhovnih poklicih. Ne smemo obupati, ampak moramo še poživiti in okrepiti vsa naša prizadevanja.

Po tej homiliji bomo priče obredu sprejema osmih mož med pripravnike za stalni diakonat. Vsak od njih je napisal pismo s prošnjo, da bi ga Cerkev sprejela kot pripravnika na stalni diakonat. Ta želja ima svojo zgodovino, najprej v letu razločevanja, potem v letih študija. V ozadju je ljubezen do Kristusa, ki te može nagiba, da se poleg poslanstva v svoji družini, dajo na razpolago tudi Cerkvi. Gre torej za posebno poslanstvo, drugačno od duhovništva, a vendar živeto v posebni edinosti s škofom za služenje Cerkvi.

Vzorniki stalnih diakonov so sedmeri diakoni, izbrani za službo pri mizi. Že takrat je to pomenilo opravljati vsakdanja praktična opravila. Za prve diakone je rečeno, da so bili polni Sv. Duha, z drugo besedo odprti za Božje namige, kajti samo tako je človek sposoben, da lahko vidimo ljudi, ki trpijo in nas čakajo, da jim prinesemo Božjo bližino in usmiljenje.

Dragi kandidati za stalni diakonat, današnji sprejem med pripravnike pomeni vašo resno odločitev in začetek zadnjega obdobja vaše priprave. V tej pripravi je pomembno, da vas vsa krajevna Cerkev spremlja in vas podpira z molitvijo.

Zato smo danes tukaj, da bomo skupaj doživeli, da je Bog dober in usmiljen in nam zato daje Nebeško Mater Marijo, da je naša sopotnica in vodnica, kot tista, ki nas razume in nas posluša. Hkrati pa je tista, ki naš pogled dviga kvišku, k Bogu, ki ostaja naša trdnost in naše upanje, kljub vsem težavam in kritikam, ki smo jih deležni, smo danes tukaj pri »Gorski Materi Božji«, da nam vsem, ki nas je Božja previdnost poklicala v Božji vinograd, izprosi moči, poguma in vztrajnosti. Vsem dekletom in fantom, ki v sebi čutijo Božji klic, da bi temu klicu prisluhnili in odgovorili nanj z velikodušnostjo in hvaležnostjo.

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit