Dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, stalni diakoni, bogoslovci, dragi bratje in sestre!
Vesoljna Cerkev se bo te dni povezala okoli teme: »Za sinodalno Cerkev: občestvo, udeležba, poslanstvo«.
Papež Frančišek je pripravo na sinodo, ki bo v Rimu potekala oktobra 2023, zasnoval kot pot vzajemnega poslušanja, ki poteka na vseh ravneh Cerkve in vključuje vse Božje ljudstvo. Ne gre zgolj za zbiranje mnenj, ampak za poslušanje Sv. Duha. To pomeni: »Imeti ušesa in poslušati«. Gre za poslušanje Božjega glasu, zaznavanje njegove navzočnosti, sprejemanje njegovega glasu in njegovih namigov.
Apostol Pavel nam v pismu Galačanom (Gal 2,1–11) pokaže to sinodalno dinamiko, ki jo želi v Cerkvi, tako v vesoljni kot krajevni, prebuditi papež Frančišek.
Prvi korak je podati se na pot: Podati se na pot, kot se je apostol Pavel skupaj z Barnabom odpravil v Jeruzalem. V pismu piše, da je šel po notranjem vzgibu, pustil se je voditi Sv. Duhu.
Šel je tja, da bi, kot oznanjevalec evangelija, čutil povezanost v edinosti src z drugimi apostoli in v enotnosti nauka.
Drugi korak je srečanje: Tako pomembna tema zahteva pozornost, čas, pripravljenost srečati drugega.
Sledi tretji korak in to je poslušanje: Ti so apostola Pavla poslušali. Gre za poslušanje s srcem, ne samo z ušesi. To pomeni, da pustim drugemu, da se izrazi in odpre svojo zakladnico darov, ki jih nosi v sebi.
Na koncu poslušanja je proces razločevanja: Razločevanje ni samo sprejetje odločitve, je čas, ko v molitvi in odprtosti Sv. Duhu iščemo rešitve. V današnjem berilu so se dogovorili za delitev dela. Pavel naj še naprej misijonari med pogani, Peter, Janez in drugi apostoli pa naj oznanjajo evangelij Judom.
V današnjem evangeliju (Mt 28,16–20) Jezus stoji na gori in razglaša, da mu je od Očeta dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. S to oblastjo pošilja apostole po vsem svetu, gre za poslanstvo. Obljublja jim svojo navzočnost tako pri oznanjevanju, kot pričevanju ter pomoč Sv. Duha, ki bo ostal z nami do konca sveta. Jezus učence in nas vse pošilja v ta svet z željo, da bi živeli iz evangelija in bili odprti za presenečenja Svetega Duha.
Tako nam današnja Božja beseda lepo pokaže sinodalno pot, ki ni neka moda ali nov izraz, kajti gre za značilno držo Cerkve prvih stoletij. Gre za naravo Cerkve, njeno obliko, slog in poslanstvo.
Beseda »sinoda« pomeni »hoditi skupaj«. Na tej poti je glavni protagonist Sv. Duh in jaz sem povabljen na pot spreobrnjenja. Ne gre samo zame in mojo misel ter moj prav. Potrebno je postati učenec, ki se uči, kako živeti občestveno in razmišljati občestveno.
Papež Frančišek ima iz Latinske Amerike izkušnjo »sinodalne Cerkve«, kot skupno pot vseh, celotnega božjega ljudstva. Na drugi strani, na Zahodu, se je papež srečal s cerkveno resničnostjo, v kateri je razsežnost ljudstva manj poudarjena in zato vabi tudi nas na to pot.
Že II. vatikanski koncil se je odločil za skupno hojo. Gre torej za oživitev te odločitve, kjer ima prednost »mi« pred »jaz«. Tudi ko govori eden, govori kot ud telesa Cerkve.
Začetek priprave na sinodo 2023 ni samo priprava materiala za to sinodo, ampak je prizadevanje, da bi začeli razmišljati sinodalno in delovati sinodalno. To pomeni neko spremembo v načinu dojemanja skupnosti in vlog v skupnosti. V Cerkvi vedno govorim kot del Telesa, in ko govori drugi, tudi on govori kot del Telesa. Vsak od nas je del velikega orkestra, v katerem igra vsak svojo glasbilo. Ne gre za to, da moramo vsi igrati kot violina, ker to za trobento preprosto ni mogoče. Lahko pa se poslušamo in slišimo ter ob neki pripravljeni partituri zaigramo čudovito melodijo. Gre za bogatenje, ki jo daje različnost.
Vse to od mene zahteva napor, še več, spreobrnjenje »metanoia«, tako v mišljenju kot slogu, kajti gre za prehod od »jaz« k »mi«. V tem pa je potrebno biti odprt Sv. Duhu, biti v občestvu z njim in govoriti v njem.
Tako ima sinodalna pot svoj karizmatičen, preroški, duhovni in pastoralni vidik.
Pri nas je zelo prisoten individualizem, kjer je v ospredju »jaz«, kjer se človek sklicuje le nase. Zase zahteva pravice, pozablja pa na dolžnosti in skupno dobro.
Pot iz te miselnosti, v katero smo ujeti, je pot odnosov, v odprtosti drug do drugega, kjer drugi ni več sredstvo, da jaz uresničujem svoje egoistične cilje, ampak je v ospredju skupno dobro.
Povabljeni smo, da ne le govorimo in razpravljamo o sinodalni poti. Prizadevati si moramo, pa tudi če z majhnimi koraki, da se utelesi sinodalnost. Tedaj bomo začutili novo dinamiko po naših občestvih, z več veselja in bolj sproščenim vzdušjem. Eno je gotovo, če se spremenimo mi, se bo spremenila tudi stvarnost. K temu smo poklicani prav vsi. Najprej mi duhovniki, da bomo sposobni stopiti skupaj, da bomo sposobni ne več razmišljati samo o svoji župniji, ampak kot duhovniški zbor o našem skupnem poslanstvu, ki pa se potem uresničuje v posameznem občestvu ali pastoralni enoti. V župniji sinodalna pot pomeni, da od abstraktne župnije, ki je seštevek posameznikov, postane živo občestvo, v katerem je sodelovanje in kjer se vsak čuti sprejetega in je pripravljen prevzeti posamezne naloge.
Božja previdnost je, da bosta v naši nadškofiji ob tem učenju »hoditi skupaj« potekala istočasno dva procesa: razmišljanje o pastoralnem povezovanju župnij in priprava župnijskih sodelavcev, oziroma tistih, ki so v naših občestvih pripravljeni prevzeti kašno vodstveno nalogo. Gre za naporno in večletno pot, toda ravno tukaj lahko prav doživimo sinodalno pot, ko se čuti uglašenost duhovniškega zbora in župnijskih občestev s skupnim ciljem, da v naša občestva vrnemo življenje, ustvarjalnost in odgovornost. Ko je to prisotno, potem je tudi čut za služenje, za poslanstvo.
Dragi bratje in sestre, povabim vas, da se pridružite tej sinodalni poti, na katero se podajamo, kot božje ljudstvo, ki je srečalo Gospoda. Zato želimo hoditi skupaj v prebiranju evangelija, v molitvi, v odprtosti Sv. Duhu, tako da se srečuje, posluša in razločuje, kot pravi papež Frančišek.
Naj nas na tej poti spremlja varstvo in priprošnja Device Marije in našega bl. A. M. Slomška.
Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit
