Dragi bratje in sestre!

Prišli smo do zadnje nedelje bogoslužnega leta, ko obhajamo praznik Kristusa kralja.

Evangelij pa nam predstavi poslednje dejanje človeške zgodovine, to je vesoljna sodba.

Postavlja se nam vprašanje: Kakšna je razlika med sodbo v kateri se je sodilo Jezusu in med vesoljno sodbo?

Ko nam evangelisti poročajo, kako so obsodili Jezusa, tam vsi njegovi sodniki sedijo: Kajfa in Pilat, Jezus pa vklenjen v verige pred njimi stoji. V prizoru, s katerim se srečujemo danes, pa je Jezus tisti, ki je sodnik vesoljstva. 

25. poglavje Matejevega evangelija se začne s priliko o 10. devicah. Pet je bilo preudarnih in 5 nespametnih. In to priliko zaključijo Jezusove besede: »Ne poznam vas«. Poudarek v priliki o devicah je torej na »budnosti« in pripravljenosti »za sprejem« ženina. Kdor misli, da je že rešen, se bo zanj slabo končalo.

Prilika o talentih, ki takoj sledi, pa je namenjena vsem kristjanom; vsem, ki smo pri krstu postali Božji otroci in otroci Božjega kraljestva. Tudi ta prilika postavlja cilj: »Stopiti v veselje Gospoda.« Kot nasprotni pol temu veselju pa omenja: »Jok in škripanje z zobmi«.

Danes nam evangelij predstavi Sodbo ob koncu časov. To bo čas, ko se bo razodela Božja slava, moč in, ko bo Sin človekov v polnosti prepoznan kot Bog. To, kar smo slišali, je pravzaprav pravi obraz Kristusa. Obdan je s slavo, močjo in v veličastvu. Ob njem so vsi narodi.

 V evangeliju se uporabljata dve besedi: »LAOS«za ljudi izvoljenega ljudstva in »ETNE«za ljudi iz poganstva. V današnjem odlomku se tako vidi, da so ob Jezusu zbrani tudi ljudje iz poganstva, ljudje, ki ga ne poznajo, zato ga sprašujejo: »Kdaj smo te videli…«. Gre torej tudi za sodbo teh, ki niso njegovo telo.

In v čem je sodba? Bistveno pri vsem je, ali sem iskal sebe, ali pa je moje srce bilo odprto za lačnega, žejnega, tujca, nagega, bolnega ali človeka v ječi. Evangelist Matej želi pokazati, da se slava in moč Jezusa razodevata v našem odnosu do žejnega, lačnega, …

Bog in človek se ne moreta ločiti, a k Bogu prihajam prek človeka.

To kar človeka naredi presegajočega ni metafizika, ki je sad človekovega uma, ampak je to ljubezen–Karitas. Ljubezen je obleka, ki jo ponudimo nagemu. To zelo lepo izrazi Pavel v 2 Kor 8,9, ko pravi o Jezusu: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.«

Krščanstvo ni najprej vera knjige, postave, ampak bistvo krščanstva sloni na ljubezni.

Mi vsi smo pri krstu postali novi ljudje, ljudje občestva. V skupnosti pa je življenje enega povezano z življenjem drugega člana skupnosti. To je lepota našega življenja. Kdor je prevzet od ljubezni, je tudi poln Boga in zato v Kristusu, kralju vesoljstva, prepoznava obraz, ki vsakega od nas neskončno ljubi.

Danes se nam Kristus razodeva, kot Dobri pastir: zdaj je čas usmiljenja, čas Božjega obiskanja.

Zato zadnja nedelja v cerkvenem leto postavlja vprašanje meni in tebi: Ali mi je to cerkveno leto pomagalo bolje spoznati Jezusa, Dobrega Pastirja in se srečati z njim? Če ga prepoznavam na tej poti, potem se mi Gospoda ni treba bati tudi ne kot Sodnika ob koncu časov.

Danes pa je tudi god sv. CECILIJE- zavetnice cerkvenih pevcev in glasbenikov. Ob tem današnjem srečanju zato želim z vami podeliti misel, ki jo je razvijal papež Frančišek, ko se je srečal z glasbeniki. Takole pravi papež: »Glasbeni izvajalec ima veliko skupnega s tistim, ki študira Sveto pismo, z bralcem Božje besede, v najširšem smislu; s tistimi, ki si prizadevajo razlagati znamenja časov…« In nadaljuje: »Vsak kristjan je namreč uresničevalec Božje volje v svojem življenju in z njo z veseljem poje Bogu pesem hvale in zahvale…«

Že sveti papež Pavel VI. je dejal, ko je govoril glasbenikom: »Kakor veste, je vaše poslanstvo oznanjati in storiti, da bi svet Duha, nevidnega, neizrekljivega, svet Boga, postal dostopen in razumljiv.

Vaše poslanstvo je, da približujete človeku Boga, kajti ko se glasbeni izvajalec in poslušalec najdeta in srečata v sporočilu glasbene umetnine, takrat je moč ob njima začutiti bližino Boga.«

Vsakemu izmed vas izrekam zahvalo za vaše služenje in požrtvovalnost in vam želim, da bi se iz dneva v dan bolj zavedali, da ste kot glasbeniki tudi oznanjevalci veselega evangeljskega sporočila, s tem, ko delate za lepoto in harmonijo.

Na praznik Kristusa kralja smo vsi povabljeni, da poglobimo naš sinovski odnos do Očeta. Biti njegov sin ali hčerka, biti Božji otrok, pa je edini odnos, v katerem človek začuti dom in sprejetost. Dopustimo, da nas Jezus Dobri pastir vodi »na sočne pašnike«, kajti tako se ne bomo bali konca našega zemeljskega življenja, pa tudi ne zadnjega dejanja: vesoljne sodbe.

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ
Mariborski nadškof metropolit in
podpredsednik SŠK