Dragi bratje in sestre!

Jezus je v svojih govorih zelo rad uporabljal simboliko, ki je bila ljudem blizu, da so ljudje na ta način lažje razumeli njegovo učenje. V Sveti deželi je veliko ljudi, ki se ukvarjajo z vinogradništvom. Ob besedah prilike o trti in o mladikah so tako lažje razumeli Jezusov govor o tesni povezanosti med Bogom in izvoljenim ljudstvom, oziroma med Bogom in človekom. 

Podoba trte se v Stari zavezi pojavi večkrat. Bog je tisti, ki je zasadil trto, ki predstavlja njegovo izvoljeno ljudstvo.

V Stari zavezi imamo več odlomkov, ki govorijo o Bogu, kot vinogradniku in o ljudeh, ki so vinska trta. 

Tako pri preroku Izaiju (5,4) beremo: »Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu, pa nisem storil? Zakaj sem upal, do bo dajal grozdje, pa je dal viničje?«

Preroki mnogokrat obtožujejo ljudstvo, da ne daje želenih sadov. Ravno zato Bog Oče pošlje svojega Sina, da kot »vinogradnik« nazaj pridobi vinograd, da bo prinašal želene sadove.

Zato Jezus sebe primerja s trto, nas pa imenuje mladike.

Mladika, ki je povezana s trto, je živa in lahko daje sadove. Večkrat najdemo v Janezovem evangeliju poudarek: »v meni«. Samo če smo povezani s Kristusom, lahko rastemo v veri. Če se od njega odcepimo, ali oddaljimo, gremo na pot, kjer ni pravega, oziroma polnega življenja. Namesto, da bi živeli, začnemo životariti.

Večkrat slišimo koga govoriti: »Le kaj sem narobe naredil, da me je Bog zapustil?«

Bog je v Svetem pismu vedno opisan kot tisti, ki ostaja zvest dani besedi, ki je s svoje strani naredil za nas vse, kar je bilo možno narediti. Janez nam pove: Na koncu je poslal svojega Sina, ki je kot rodovitna trta, ki končno daje sad, ki ga Bog pričakuje.

Prva stvar, ki jo evangelij želi podčrtati torej je, da se človek lahko loči od Boga, Bog pa človeka nikoli ne zapušča.

Drugi poudarek evangelista Janeza pa je, da vera ni nekaj, kar je dano enkrat za vselej. Vera je nekaj živega, je živ odnos, ki nenehno raste, raste pa lahko le, če ima v sebi življenjski sok, ki ga dobiva od trte.

Evangelij začenja z trditvijo: »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik.« V zaključku 8. vrstice pa pravi: »V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci«.

Mladike lahko obrodijo sad le, če so na trti. Mladika, ki se loči, ne obrodi sadu. Kristjan, ki ni z molitvijo, evharistijo in zakramenti povezan s Kristusom, duhovno hira in na koncu duhovno umre.

Kristjan, ki ni povezan s Kristusom, ne obrodi sadu. Bogati sadovi so tudi merilo naše povezanosti s Kristusom: nismo njegovi učenci, kjer smo krščeni, ampak zato, da Jezus po nas, po našem življenju, delu in našem sodelovanju, obrodi svoj sad.

Živeti odnos z Jezusom, »biti v Njem«, ni nekaj statičnega, ampak gre za odnos ljubezni, ki se od Očeta (trte) nenehno prenaša na nas (mladike). To, da lahko ljubimo drug drugega, je sad vere, je sad tega tesnega odnosa s Kristusom. 

Kaj je tisti sad? Ljubiti drug drugega /nova zapoved/. To je tisto, kar vinograd v Stari zavezi ni uspel dati. Ljubezen ni samo v tem, da sprejmem ta dar, ampak, da ga tudi delim naprej. Jezus nas ljubi in je za nas daroval svoje življenje, da bi bili tudi mi sposobni ljubiti drug drugega. 

V Apostolskih delih beremo v 9. poglavju, kaj konkretno to pomeni v krščanski skupnosti: Bili naj bi sposobni preraščati razlike, ki so med nami. Prvi kristjani so bili sposobni sprejeti v svojo sredo sv. Pavla, ki je iz preganjalca kristjanov postal eden od njih in celo njegov apostol. Na začetku ni bilo lahko, ker so bili polni dvoma, potem pa so vendarle postali sposobni prerasti predsodke.

Biti v Kristusu, pomeni biti sposoben živeti ljubezen, ki edina premaguje vse razlike med nami: oddaljenost med nami, nezaupanje, dvome …. Samo po ljubezni lahko tudi v težkih trenutkih življenja obrodimo obilo sadov.

Ostati v Jezusu pa zahteva našo zavestno odločitev, zvestobo, zorenje in bivanje v tem, kar nam daje življenje in moč, da lahko spoznamo in premagamo vabljivi lesk sveta, ki nas vabi v svojo logiko, večkrat stran od spolnjevanja Božje volje.

Biti mladika na trti tako pomeni, da sem v življenjskem okolju vstalega Gospoda, ki me nenehno nagovarja in se mi daje po zakramentih, med katerimi je krst le začetek.

Žalostno je, če prejemu krsta ne sledi rast in se posejano seme ne more razrasti, da bi obrodilo sadove.

To se večkrat zgodi, če krepost vere postavimo, kot zgolj eno izmed toliko drugih stvari, ki jih lahko tudi opustimo in zanemarimo, ne pa kot temelj, na katerem potem gradim vse drugo.

Današnja nedelja nas vabi: »Ostanite v meni.« Zato nam Jezus podarja Sv. Duha, to je tisti življenjski sok, ki nam omogoča, da živimo Božje življenje. Še več, po Sv. Duhu lahko obrodimo sadove, kot jih sv. Pavel opiše v pismu Galačanom (prim. Gal 5,22.23): Sad Duha pa je: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje«. 

Kjer so ti sadovi, tam je Bog. Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit