Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla na 4. svetovni dan ubogih: »Ponudi svojo roko siromaku«

15.11.2020 Maribor Nadškof Cvikl, Evharistija

Dragi bratje in sestre!

Današnja prilika ni prilika v klasičnem pomenu, gre bolj za napoved: »Tako bo, tako se bo zgodilo!« (Mt 25,14).

Talent je bila mera za težo, vrednost talenta pa zelo velika. S tem bogastvom se je dalo lepo živeti kar nekaj let. S tem želi Jezus podčrtati, kako velik je Bog Oče v svoji dobroti in svojem usmiljenju.

Navadno, ko poslušamo razlago o talentih, se želijo podčrtati naše sposobnosti in darovi, pa čeprav, kot božji dar.

Prilika jasno pove, da se je gospodar odpravljal na dolgo potovanje in je zato izročil svoje premoženje svojim služabnikom. Prilika tudi pove, da je razdelil talente vsakemu po njegovih zmožnosti.

Kateri darovi so mišljeni kot talent?

Na prvem mestu je božje kraljestvo, ki ga Jezus oznanja in prinaša; to je božje usmiljenje, ki je neskončen dar namenjen nam grešnikom. Ta dar je zastonjski in je namenjen nam, da bi postali novi ljudje, v katerih se pretaka božje življenje. Bog nam ta dar podarja, da bi med nami bilo vedno bolj vidno božje kraljestvo.

Ta dar me vedno odpira za skupnost, za bližnjega.

Božje kraljestvo, to božje življenje, je vedno občestveno življenje, je nekaj, kar me odpira za bližnjega in me z njim povezuje.

To je sad, ki da Gospodar želi najti na koncu, ko se vrne, želi ga imeti, kot sad mojega prizadevanja in sodelovanja.

Talent, ki ga gospodar zaupa, predstavlja poslanstvo, ki je zaupano vsakemu izmed nas. Vsako življenje ima smisel.
Gospodar, ki ga Jezus opiše, ne pričakuje uspeh, ampak odgovornost v zaupanem poslanstvu.

Ta odgovornost osmisli moje življenje. Jezusova logika se razlikuje od logike v kateri mi danes živimo, ko se vrednost meri po tem, kaj imaš in kaj si dosegel.

Za Jezusa je življenje samo po sebi vrednota in zato nas vabi, da se ne utrudimo v rasti in zorenju tega življenja, kajti to nas osrečuje.

Talent je bil podarjen meni, kot posamezniku, podarjen mi je zato, da postanem človek občestva, Cerkve.

To, kar sem prislužil s podarjenim talentom je to, da sem postal človek za druge. To je pot, ki vodi v odrešenje.

Zadnji služabnik tega ni bil sposoben. V njem je prevladal strah in misel, da Bog od nas zahteva nekaj nemogočega.

Njegov problem je bil v tem, da ni bil sposoben narediti koraka k drugemu, da ni postal človek občestva, z drugo besedo ni vstopil v logiko božjega kraljestva.

Papež Frančišek v Poslanici za 4. svetovni dan ubogih z naslovom: »Ponudi svojo roko siromaku«, ugotavlja, da se ne moremo dobro počutiti, kadar je nek član človeške družine odrinjen v ozadje in postane senca.

Ponujena roka temu človeku pomeni, da je v nas sposobnost za dejanja, ki življenju dajejo smisel.

Ponuditi roko pomeni znamenje, ki neposredno spominja na bližino, na solidarnost, na ljubezen.

Papež nadaljuje: »V teh mesecih, ko je svet preplavil virus, ki prinaša bolečino in smrt, obup in zmedo, smo lahko videli veliko ponujenih rok, kot je ponujena roka zdravnika, bolniške sestre, tistih, ki delajo v administraciji, ponujena roka prostovoljca, ponujena roka duhovnika, redovnika ali redovnice….

 Te ponujene roke so kljubovale kljub okužbi in strahu, samo, da bi tem, ki so v preizkušnji, nudile oporo in tolažbo«.

Papež pravi, da je »čas, ki ga preživljamo, ugoden čas, ko moramo spet začutiti, da potrebujemo drug drugega, da smo odgovorni za druge in svet…«

Papež Frančišek izpostavi tudi odnos tistih, »ki imajo roko v žepu in jih ne gane revščina, ki so je pogosto sami krivi.«

To so ljudje, ki so pripravljeni narediti vse za svojo kariero, slavo, bogastvo. Da to dosežejo, so pripravljeni pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijatelja. Tako komolčarji postanejo groza za ljudi okoli sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki pa v globini srca ne osreči niti njih samih.

Papež Frančišek zaključi svojo poslanico z mislijo, da smoter vsakega našega dejanja ne more biti nič drugega kot ljubezen. To je cilj, proti kateremu smo usmerjeni, in nobena stvar nas ne more odvrniti od njega.

 Ta ljubezen je podelitev, predanost in služenje, začenja pa se z odkritjem, da smo najprej sami ljubljeni in prebujeni za ljubezen. Smoter se pojavi v trenutku, ko se otrok sreča z maminim nasmehom in začuti, da je ljubljen zgolj zaradi tega, ker obstaja. Tudi nasmeh, ki ga izmenjamo z ubogim, je izvir ljubezni in omogoča, da živimo v veselju.«

Če dar, ki sem ga prejel, postavim v službo bližnjega, skupnosti, Cerkve, lahko obrodi svoj sad.

S tem ne bom nič izgubil, obratno, z veseljem v srcu bom čutil, kako sem podarjeni dar izkoristil in s tem osmislil svoje življenje.

Prilika o talentih naj vse nas spodbudi, da bomo znali biti za vse darove hvaležni, jih odgovorno živeti v pozorni drži do bratov in sester.

Amen.

 

Msgr. Alojzij Cvikl DJ
Mariborski nadškof metropolit in
podpredsednik SŠK