Dragi bratje in sestre!

»Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem«  (prim Jn 2,13), tako zapiše evangelist Janez.

Tudi za nas se približuje velika noč in zato nas Božja beseda pridruži skupini učencev, ki spremljajo Jezusa na poti v Jeruzalem.

Berilo iz 2 Mojzesove knjige (prim 2 Mz 20, 1-17) nam prestavi »deset besed« (deset zapovedi), postavo, ki jo je izraelsko ljudstvo varovalo kot najdražji zaklad.

To so besede, ki predstavljajo osnovne smernice za življenje po veri. Ne gre samo za skupek moralnih predpisov, ampak za izraz Božje ljubezni in njegove skrbi za »svoje ljudstvo«.

Prve tri zapovedi se nanašajo na odnos človeka do Boga, odnos, ki je temelj vsem drugim odnosom. Če Bog neskončno ljubi človeka, tako zelo, da je poslal svojega Sina, ki je to ljubezen potrdil s smrtjo na križu, je lahko odgovor človeka na to ljubezen, da »nima drugih bogov«.

Če ljubim Boga, ne bom hotel imeti drugega boga poleg njega, ne bom izgovarjal po nemarnem njegovega imena, torej ga ne bom preklinjal in bom posvečeval njegove praznike.

Nam nikoli ne bo uspelo priti do popolne ljubezni, smo pa povabljeni, da k njej težimo: »Bodite polni, kot je popoln vaš nebeški Oče« (prim. Mt 5,48).

Drugi del zapovedi, od četrte do desete, nam kaže na pravi odnos človeka do bližnjega in do skupnosti. Tudi tukaj ne gre samo za moralne norme, ampak, kako živeti Božjo podobnost, ki je zapisana v srce človeka. Zapovedi so, bolj kot norma, izraz ljubezni, ki ima svoj temelj v Bogu.

Če ljubim bližnjega, bom spoštoval očeta in mater, ki sta med bližnjimi najbližja, ne bom ubijal, prešuštvoval, kradel, ne bom pričal po krivem. Kajti če nekdo zares ljubi, bo vse tisto, kar bo storil, dobro. Tudi če bo grajal ali opominjal, bo to zaradi ljubezni, v resnično dobro drugega.

Današnji človek v Božjih zapovedih večkrat vidi le nesprejemljive omejitve, ki so postavljene na pot naše svobode. V resnici pa so zapovedi izraz največje Božje ljubezni in njegove očetovske skrbi za slehernega človeka. Zapovedi najbolje razumemo, če jih primerjamo s potjo v gore. Na najnevarnejših delih steze so postavljena opozorila, ograje in zapore, ki raztresenemu ali neizkušenemu popotniku preprečijo, da ne bi omahnil in zgrmel v prepad. 

Evangelij tretje postne nedelje nas vodi v tempelj, da bi Jezus predstavil sebe, kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.

V tem odlomku evangelija najdemo stavek, ki se me je najbolj dotaknil: »Jezus je vedel, kaj je v človeku«. 

Človek je bitje, ki ga je Bog ustvaril po svoji podobi, ga obdaril z Božjim življenjem, z umnim spoznanjem in največjo dragocenostjo, s svobodno voljo.

Ravno zaradi teh dragocenosti je človek razpet med dobro in slabo, med moč in nemoč, med nebo in zemljo, med ljubezen in sovraštvo, med žrtev in med hudobijo.

Jezus učence pripravlja na najtežji trenutek, na svoje trpljenje in smrt.

Kot prispodobo je pri tem vzel Jeruzalemski tempelj: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Učencem je jasno povedal, da bodo njegovo svetišče /njega samega/, njegovo telo – svetišče, ki je bilo rojeno za rešitev sveta, sicer oskrunili in podrli, toda po Božji dobroti bo njegovo telo obujeno in k njemu se bodo lahko ljudje zatekali, vse dokler bo človek živel na zemlji. 

Oznanilo današnje nedelje, ki je skupno vsem trem odlomkom, je postava, ki nam je dana zato, da nam ohrani največji dar, ki smo ga prejeli.

V tej luči psalm te nedelje /psalm 19/ postavo imenuje smernice, ki nam jih je Bog dal in so vredne več, kot zakladi čistega zlata. 

Izraelci so vedeli, da jim teh smernic Bog ni dal zato, da bi na ta način zavaroval svoje privilegije ali, da bi jih tako držal v svoji oblasti. Zapovedi so izraz zaveze prijateljstva med njimi in med Bogom, ki je obljubil, da bo svoje ljudstvo varoval in jih bo pripeljal v obljubljeno deželo.

Apostol Pavel nam govori, da se Božja moč ne kaže samo v spolnjevanju postave, ampak v Kristusu, križanem. On je namreč sebe daroval za nas, da bi mi zaživeli pristen odnos z Očetom.

Biti v odnosu z Očetom pomeni, da sem tudi jaz živ ud Kristusovega telesa in da lahko okušam, kako je Gospod dober.

Jezus »ve kaj je v človeku.« Ve, da smo krhki in slabotni. Zato nam prihaja naproti, da nam podari svojo bližino, da nam podari resnično svobodo, v kateri ga lahko sprejmemo za pot svojega življenja.

S tem pa vedno bolj postajamo tempelj vstalega Gospoda, če smo odprti za delovanje Sv. Duha.

Kot tempelj, ki je kraj povezovanja človeka z Bogom, smo tudi mi vedno bolj povezani z živim Bogom in z ljudmi; postajamo kraj molitve in darovanja, kraj sočutja in bližine drug z drugim.

Da bi vsi, vedno, dan za dnem, bolj in bolj postajali prostor in kraj resničnega Božjega življenja, kraj odpiranja Bogu in njegovi volji, s tem pa tudi kraj povezanosti s sestrami in brati, naj nas pri tem podpira in spremlja Božji blagoslov.

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit