Dragi bratje in sestre!

So dogodki in srečanja v našem življenju, ki pustijo v človeku neizbrisen pečat. Starejši smo, bolj se jih zavedamo in spominjamo. 

Tudi evangelist Janez, ki je v pozni starosti pisal svoj evangelij, se je živo spominjal svojega prvega srečanja z Jezusom. 

Ni si zapomnil samo kraj, temveč tudi uro.

Bil je učenec Janeza Krstnika, ki je svojim učencem veliko govoril o Odrešeniku, ki prihaja.

Nekega dne, je Janez Krstnik pokazal na Jezusa z besedami: »Glejte, Jagnje Božje.«Evangelistu Janezu je postalo jasno, da je to pravzaprav tisti, ki ga ljudje od davnine pričakujejo, kot Odrešenika.

Janez je bil poln pričakovanja, zato je, skupaj z Andrejem takoj stekel za njim.

Jezus oba mladeniča takoj opazi: Se obrne in ju vidi, da gresta za njim!« To, da ju Jezus takoj opazi, je znamenje ljubezni. Ljubezen je tista, ki ima oči in je pozorna. Je tista, ki zna prepoznati hotenja in želje drugega.

Ta prizor srečanja dveh učencev z Jezusom zaznamujejo trije trenutki:

Jezus se zaustavi in vpraša: »Kaj iščeta?«

Pravzaprav to pomeni: Kaj iščeta v globini vajinega srca?

Onadva odgovorita: »Kje stanuješ?«

Učenca sta iskala nov dom. Iskala sta Učitelja, ki bi ju sprejel in s katerim bi lahko delila svoje življenje.

Jezus jima pravi: »Pridita in poglejta!«

Šla sta, videla in tisti dan ostala pri njem.

Ti trije trenutki, ki jih opiše evangelist Janez, so tudi pot vere vsakega kristjana. Biti kristjan pomeni biti v odnosu z Jezusom, biti v domačnosti z njim.

Kristjan zares postanem šele takrat, ko se osebno odločim za Kristusa. Vsakdo mora to storiti sam, ne morejo tega namesto mene opraviti drugi: npr. stari starši, starši ali kateheti.

Ko poslušamo vsako leto statistike, se nas kar malo dotakne, ko opažamo, koliko vernih na hitro opusti vero; dotakne se nas tudi brezbrižnost in mlačnost mnogih ljudi.

Lažje vse to razumemo, če pomislimo, da se mnogi pravzaprav niso nikoli osebno odločili za Boga.

Kristjan ni nekdo, ki ima neko megleno, nejasno idejo o Bogu, ampak je tisti, ki ima do Kristusa oseben odnos. 

To se najbolj pokaže, če skušamo odgovoriti na vprašanje: »Kdo je zame Kristus?«

Verjetno bi se mnogi počutili v zadregi, če bi morali javno odgovoriti na to vprašanje.

Kdo je zame Kristus? 

Tisti, ki se je učlovečil, postal otrok in je prehodil pot, ki jo prehodi vsak od nas. Šel je na križ, umrl, premagal smrt in živi in me vodi k Očetu….

V današnjem evangeliju vidimo tudi to, da tisti, ki osebno sreča Kristusa, postane takoj pričevalec. 

Andrej takoj teče k temu svojemu bratu Simonu Petru, da mu sporoči veselo novico: »Našli smo njega, katerega tako nestrpno pričakujemo – Mesija!«

Osebni stiki, sorodstvo, prijateljstvo…, vse to je odigralo veliko vlogo pri oblikovanju prve skupine Kristusovih učencev.

Kaj današnji evangelij govori nam?

Prvi korak v duhovni rasti in zorenju je povezan z željo: Želim spoznati Boga, želim ga videti, želim ga slišati. Brez te želje, brez tega notranjega razpoloženja ne bom nikoli srečal Gospoda, ki mi prihaja naproti... 

To razpoloženje pa budi v meni molitev, npr. s prošnjo: »Gospod, razodeni se mi, spregovori mi…?«

 Pomembno je, da v tej molitvi vztrajam, da se ne naveličam…

Drugi korak je v poslušanju.Tukaj nam je vzor Janez Krstnik.

Ustvaril je okoli sebe tišino, šel je v puščavo, da je lahko slišal, kaj Bog od njega pričakuje.

Danes je hrup, ki nas obdaja, velik problem. Ne samo tisti zunanji hrup, ampak tudi nemir, ki ga ustvarja npr. TV, računalniki.. . Vse to »buta« v nas. 

Če želimo slišati Boga, je potrebno »iti v samoto«, v zbranost, molitev, k sv. maši…

Kaj se je zgodilo z Janezom in Andrejem? 

Tisti dan sta ostala pri njem in Jezus je nanju naredil takšen vtis, da sta sklenila hoditi za njim. 

Še več, pozabila sta na svoje tovariše, ki so se zbirali ob Janezu Krstniku in tako je začela nastajati skupina dvanajstih apostolov.

Jezus tudi danes nas vabi: »Pridi in poglej!« 

Če želimo doživeti njegovo bližino, moramo odgovoriti na njegovo vabilo.

S svojo Besedo nam Jezus odpira tisti svet, ki ga lahko odpre le on. V srečanju z njim lahko najdemo uresničitev našega iskanja.

Učenca sta Jezusu sledila in pri njem ostala.

Gotovo zato, ker sta v njem našla vse, kar sta iskala.

Našla sta trdnost. Našla sta temelj svojega življenja.

Za naš čas je značilna velika mobilnost. Menjavamo domove, menjavamo službe, okolja. Tudi, ko gledamo televizijo brskamo po različnih programih. A ob vsej tej raznovrstni ponudbi in tavanju, pa iščemo tudi trdnost in smisel.

Pri vseh naših izkušnjah in doživetjih, nam je lahko v poduk zgodovina izvoljenega ljudstva.

Na poti v obljubljeno deželo je bilo ljudstvo nenehno postavljeno pred izziv: Ali bodo ostali zvesti Bogu in poslušali njegov glas, ali pa bodo podlegli logiki okolja in miselnosti takratnega sveta?

Ali bo njihovo srce ostalo razdeljeno, ali pa bo odgovorilo na Božjo ljubezen.

Verovati pomeni odgovoriti na Jezusovo vabilo, pomeni sprejeti ga in ostati zvest v njegovi ljubezni.

V njem najdemo trdnost, toplino, dom, moč. Amen.

 

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit