Božja beseda iz Knjige modrosti pravi, da so »duše pravičnih v božji roki«. Niso v človeških rokah. Mnogi si predstavljajo, da so življenja ljudi v njihovih rokah: Tako mislijo celo starši, ali 'predstojniki', predvsem pa vladarji in oblastniki, popolnoma pa so lastili življenja totalitarni oblastniki. A žal se še dogaja podjarmljenje, izkoriščanje, zlorabljanje in žrtvovanje otrok, za sebične namene staršev in drugih ljudi, npr. splavi, detomori, pohabljanje deklic, prostitucija otrok obeh spolov, trgovina z ljudmi, z begunci. Še vedno si, kot nekoč, po svetu totalitarni tirani prilaščajo življenja. Ob vseh žrtvovanjih življenj, se moramo vprašati, zakaj smo še vedno družba, v kateri so možne te zlorabe. Bog, gospodar življenja, nam je življenje podaril in nihče nam ga ne bi smel vzeti.
Duše pravičnih pa so v Božji roki. Tako so si samozvanci med vojno in po vojni vzeli pravico, da si lastijo življenja naših ljudi. Oblastno so si prisvojili življenja drugih, s ciljem, da bi totalno zavladali nad vsemi življenji. Sicer se je zdelo, da vladajo, a njihova oblast je vendar krhka. So kdaj pomislili, da bomo javno govorili o njihovih zločinih in javno oznanjali, da so duše pravičnih v božji roki? »V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru.« Vse bolj prihaja v našo osebno in narodno zavest, kako so oni v miru, njihovi domnevni gospodarji, oziroma heroji – pa sicer počasi - a vendar vztrajno, tonejo v pozabo. Njih herojstvo vse bolj dobiva prave obrise tragične človeške samovoljne usodnosti. Duše pravičnih množičnih pomorov tujih in našega holokavsta vstajajo med nami kot duše, ki se svetijo, medtem ko na njihove rablje pada temna usodnost njihove hudobnosti ter nečloveškega propada in zablode.
Mučenci, pričevalci resnice in pravičnosti, so branili življenja drugih, svojcev in vsega krščanskega občestva pred samovoljno samopašnostjo zatiralcev slovenskega naroda. Upirali so se krivici in nasilju nad življenjem drugih, čeprav niso bili gotovi zemeljske zmage. Andrej Gosar je jasno povedal revolucionarjema Kidriču in Vidmarju: »Vi boste zmagali, a kljub temu ne grem z vami!« Pravični so zastavili svoja življenja, ker je bilo »njih upanje prežeto z nesmrtnostjo«. Zgodovina jim daje prav, saj obsoja zločinskost totalitarizmov. V tem se pravzaprav vsi strinjamo: Nihče si ne sme prisvajati življenja drugih za svoje cilje. A ko gre za konkretne zadeve, ko se mora odločati vsak izmed nas za življenje ali za gospodovanje nad življenjem, se zadeve zapletajo. Pred vsakim izmed nas je namreč tudi danes odločitev, ali smo pripravljeni dati življenje za druge, ali pa si hočemo življenje polastiti in gospodovati nad drugimi. In ker to ni tako hitro razvidno in ni lahko sprejeti, je pot pravičnih zahtevna, trnjeva in povezana s križem. Pot nasilnežev pa je hitra, a vodi v strahotne izgube človeštva, v propad narodov in njihovih kulturnih vrednot, v teptanje človekovih pravic in v dolgotrajno opustošenje. Poglejmo samo našo družbo in bomo razumeli, kako zahtevna in težka je ta resnica.
Zato bitka za življenje ni nikoli hitro dobljena. V vsakem izmed nas se razodeva ločnica med službo življenju ter gospodovanjem nad svojim in življenji drugih. Le življenje, ki pade v zemljo obrodi sad, medtem kot gospodovalnost nad drugimi pomeni izgubo življenja. A pravični se vse bolj svetijo. Spoznati in priznati si moramo, da jih je treba pokopati z osebnim človeškim dostojanstvom in jim vrniti onečaščeno ime. Zasvetiti se morajo tudi v naših srcih, v narodu, da bomo vsi dosegli mir in spravo. To je povezano tudi s priznanjem lažnega herojstva onih, ki so mislili, da gospodujejo nad življenji. Le kdor služi Bogu, se pravi, resnici, pravičnosti in ljubezni, »bo deležen milosti in usmiljenja«. To je upanje pravičnih in ostaja upanje nas vseh.
akad. prof. emer. dr. Janez Juhant
