Za mir v svetu

Dragi bratje v škofovstvu in duhovništvu, odlični predstavniki javnega življenja, dragi prijatelji!

Mir z vami je pozdrav, s katerim se škof obrne na vernike ob začetku vsake svete maše. Mir z vami je tudi pozdrav, ki danes kar sam prihaja iz mojega srca, ko vas vidim zbrane okrog Gospodovega oltarja na ta praznični nedeljski dan.

Vsem prinašam pozdrav papeža Benedikta XVI., ki vam je v duhu blizu in ki se danes združuje z nami v molitvi za potrebe Cerkve in vsega sveta.

Ta pozdrav gre najprej vašemu dragemu škofu Juriju in njegovemu zaslužnemu predhodniku škofu Metodu, pa tudi vašemu župniku in vsem predstavnikom civilnih oblasti, ki so se pridružili temu evharističnemu slavju.

1. Stara želja

Dejstva, da sem lahko danes med vami, sem zelo vesel tudi zato, ker se mi tako izpolnjuje dolgoletna srčna želja, da bi – čeprav na kratko – obiskal kraje prve svetovne vojne in prav tukaj molil za mir v svetu in za spravo med narodi.

Že ko sem včeraj maševal v Tolminu, sem tam prisotnim pripovedoval tudi o povezavi med tem mojim potovanjem in obljubo, ki sem jo dal svojemu zdaj že pokojnemu očetu Giovanniju. Obljubil sem mu, da bom enkrat šel obiskat kraje, kjer je deloval l. 1919, torej takoj po koncu grozovite svetovne vojne. Kot vojak sanitetnega oddelka je bil namreč poslan semkaj, da bi številna trupla, ki so še ležala po gorah, pobožno položil v krste in jih ob blagoslovu vojaškega kaplana dostojno pokopal.

Upal sem bil celo, da bi blagopokojni papež Janez Pavel II. mogel obiskati te vaše kraje s tako pomenljivo zgodovino, ko je obiskal Slovenijo najprej l. 1996 in potem l. 1999. To mu žal ni bilo mogoče, a je bilo vendar zelo pomenljivo že to, da je obiskal koprsko škofijo, ko je prišel v Postojno na srečanje z mladimi in jim predložil veliki življenjski ideal, ki vodi k bratskemu sožitju in miru. Takole je dejal: »Samo vera in ljubezen lahko premagata strah in prebudita upanje.«

Vaš zaslužni škof msgr. Metod Pirih je bil navzoč skupaj z mnogimi vašimi mladimi. Tudi jaz sem bil tam s svetim očetom na velikem travniku pri Postojni in se dobro spominjam papeževega veselja, da je lahko obiskal oni konec vaše škofije in vsem zaželel mirno prihodnost v zvestobi vaši krščanski poklicanosti.

Jaz sem imel danes še kanček več sreče, da sem lahko prišel tudi v Novo Gorico in že včeraj v Tolmin in Kobarid, in da lahko danes molim z vami za mirno in složno prihodnost v skupni zavesti, da smo si kot Kristusovi učenci med seboj vsi bratje in sestre.               

2. Molitev za mir

Vsakič, ko se zberemo pri sveti maši, molimo: »Gospod, podari nam mir.« Lepo latinsko besedilo zveni takole: »Domine, da nobis pacem.« – To je dar, ki nam ga je Kristus prinesel ob svojem prihodu na svet, prav kakor so peli angeli ob Njegovem rojstvu: »Blagim ljudem mir na zemlji«. Za ta dar moramo vselej prositi in ga skrbno čuvati, ker je tako krhek in prepuščen ljudem. Resnično, mir je vedno ogrožen zaradi sebičnosti, ki se tudi v mednarodnih odnosih lahko pojavi vedno znova.

Dejansko je mir možen le, če temelji na obnovi duha, ki mora navdihovati sobivanje ljudi, oziroma na novi miselnosti glede človeka, njegovih dolžnosti in njegovih ciljev. Ponarejena retorika praznih besed je brez koristi, treba se je vrniti k tistim moralnim vrednotam, na katerih temelji sleherno sobivanje: k resnici, pravici, svobodi in ljubezni.

Povrhu moramo kristjani, če hočemo spravljen svet, biti sami spravljivi in delati za spravo ter tako vzpostavljati v svetu eno družino Božjih otrok.         

3. Sklep

Dragi novogoriški prijatelji, tudi jaz bom molil z vami in za vas, da boste v današnji Sloveniji, v Evropi in v svetu graditelji soglasja in miru. Da, boljši svet je mogoč! Da, mir je mogoč, vendar je odvisen tudi od nas. Vsakdo mora prinesti svojo opeko za gradnjo boljšega sveta.

To je bil prispevek kristjanov teh krajev v njihovi dva tisočletni zgodovini, to je prispevek, ki ga lahko danes da slovenski rod. Papež Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem obisku v Sloveniji govoril predstavnikom kulture, znanosti in umetnosti, ni razlikoval med »velikimi« in »malimi« evropskimi narodi, ampak je vse brez razlike opominjal, da je prišla za Evropo ura resnice, ura vrnitve k tistim temeljem, ki ji edini lahko zagotovijo boljšo prihodnost (Govor predstavnikom kulture, znanosti in umetnosti, Maribor, 19. maja 1996).

To je tudi moje sporočilo, ki vam ga želim pustiti v premišljevanje ob tem mojem kratkem obisku. Bog vas blagoslovi! Amen.

kardinal Angelo Sodano